Žena mi je rekla ...

Nalogo, da prispevam zapis za Odzven, je danes skoraj v celoti prevzel Janez. Ob prepisovanju so se mi utrnile mnoge misli. Tudi sama izhajam iz podobnega okolja kot Janez; takšna je bila zvočna podoba našega otroštva, mogoče sem bila jaz še nekoliko bolj obdana s hrupom avtomobilov, s hrupom tovornjaka na dvorišču pa, seveda, z blagodejnim šumenjem Sore. A vendar so Janezu vsi ti zvoki aktivirali besede, melodijo neštetih besed, njegove pesmi. Poezija je v svojem bistvu najsubtilnejša glasba. Lahko bi ostala samo napisana.

Pa sem prišla jaz s skladovnico svojih zvokov v sebi, a vendar brez pravega navdiha. In navdihnil me je zvok njegovega otroštva v njegovih pesmih, da sem zaslišala melodije. Vse se je povezalo v celoto.

Torej – Janez:

Žena mi je rekla, naj napišem nekaj o svojem odnosu do tako imenovane etno glasbe.

Pri razmišljanju o odnosu do glasbe in njenega izročila se mi zdi smiselno začeti nekje bolj na začetku.

Moja mama med nosečnostjo najbrž ni poslušala Bacha, in čeprav kmetskega porekla, niti Sibeliusa. Lahko da je med pletenjem jopic in copatkov njeno pozornost pritegnilo otožno vriskanje kakšnega ostarelega samskega fanta, ki se je iz vaške gostilne skozi gmajne opotekal proti domu. Tisto vriskanje sem tudi kasneje dostikrat slišal, mučno ga je bilo poslušati in nikoli ni bilo nikogar, ki bi zavriskal nazaj. Tudi tišino je najbrž poslušala mati med nosečnostjo. Tišin je več vrst, od mehke, spokojno prijazne do ledeno hladne in oglušujoče. Domnevam, da je preposlušala celo paleto, njene pletenine so bile različne, navadno je prevladala ena barva, v katero je vpletala črte drugih barv in vzorcev.

Obiskovanje glasbene šole v naših krajih je bila bolj stvar privilegijev, v otroškem pevskem zboru pa so pele večinoma deklice. Gospodična Majda je igrala harmonij. Glasbo in erotiko sem tako prav kmalu povezal v eno težko razdružljivo celoto.

Oče je znal z nožem izrezati vrbovo piščal, tudi meni je pokazal to veščino, ne spomnim pa se, da bi ga kdaj slišal igrati kakšno melodijo. Najbrž ni znal nobene. Kar se ljudskega glasbenega izročila, ki naj bi prešlo s starejših na mlajše, tiče, tega je bilo malo. Harmonika je okrog sebe naredila zakajeno pogorišče, pri tem pa so ji radio, gramofon in kasneje televizija nudili močno podporo. Ko je kdo zapel, so tisti okrog pomislili, da je precej spil, da je pijan, kajti trezni ljudje se težko razgaljajo.

Ob vsem tem pa v mojem spominu obstaja neka res posebna izjema.

Takrat v hribovske podružnične cerkve še niso napeljali elektrike, tam, kjer so imeli mežnarje, so ti ročno in nožno vlekli za vrvi in zvonili. Orgel niso imeli in uradnim cerkvenim pevcem se ni ljubilo peš iz doline, zato je bilo del mašnega obreda tako imenovano ljudsko petje. Ljudsko petje se je imenovalo petje, ki so ga bolj ali manj uglašeno izvajali verniki, prisotni pri maši. Čisto natančno povedano, ženske, ki so sedele v prednjih pručkah, ostali pa so mrmrali v ozadju. Še danes vem za vse tiste zatohle, vlažne in zadušljive cerkve in glavne nosilke takratnega dogajanja.

Top 5 cerkva, kjer sem slišal največ ljudskega petja:
1. cerkev Matere božje na Malenskem vrhu
2. cerkev sv. Urha v Leskovici
3. cerkev sv. Lovrenca na Hotavljah
4. cerkev sv. Jederti v Čabračah
5. cerkev sv. Križa v Srednji vasi.

Najljubše so mi bile pesmi o Mariji. Mariji, materi božji, naši materi in pramateri, ki nas ljubi, ki nas varuje in brani, ki je vedno z nami in bo z nami ob naši smrtni uri in še potem, ki je večna devica s svojim preštevilnim potomstvom, ki bedi z nami v nočeh brez spanca, naša priprošnjica, ki bo vselej poskrbela, da se bomo imeli dobro.

Top 5 najljubših Marijinih pesmi (naslove sem določil po spominu):
1. Marija, predraga, v tihoti solziš
2. Aleluja, aleluja, raduj se Marija
3. Čaščena si, Marija
4. O, Marija, zarja zlata
5. Marija, sladko ti ime.

Ljubezen do Marije
(pesem meni neznanega avtorja)

Veš, o, Marija,
moje veselje,
veš moje želje,
ljubil bi Te!
Zmeraj pri tebi
hotel bi stati,
ljubljena Mati,
zavrzi me ne!

Kaj pa Ti hočeš,
moja kraljica,
sladka devica,
da ti podam?
Druzega nimam,
prosim pohlevno,
vzem srce revno,
rad Ti ga dam!

Pa Ti, kraljica,
si ga že vzela
in si ga vnela,
za Te gori!
Mati preblaga,
Ti ga ohrani,
hudega brani,
reši ga Ti!

Veliki pesnik Federico García Lorca se je prišteval med katoličane. Baje so ga privlačili in vzburjali angeli, ta brezspolna bitja. Lahko ga razumem, vendar sem sam v cerkvah občudoval ženske, Venere in njihovo privlačno petje.

V tistih časih, v času moje zgodnje pubertete, smo njive v bregovih še vedno orali s konji. Baje je bilo tako najlažje in najbolj učinkovito. Nekoč sem s flomastrom na lesene ročice pri plugu napisal SEX PISTOLS in pripisal znak za anarhijo.

Mnogokrat sem poslušal veter, grmenje, ropot traktorjev znamke Holder z nasprotnih bregov, kakšen osamljen avtomobil ali zablodeli moped. Slišalo se je miniranje iz kamnoloma, strel iz lovske puške je vselej prebudil pozornost. Pasji lajež se je mešal z brezsmiselnim človeškim kričanjem in mukanjem živine. Na hrup košnje in sekanje dreves naj ne pozabim. Vsako padajoče drevo nas nagovarja s hreščanjem in topim padcem. To je bila glasba, to so bili delci tistega »duha, ki išče pot iz roda v rod«.

Ob koncu osnovne šole sem nehal hoditi k maši, bolj po naključju sem precej kasneje slišal, da so pri Sveti Jederti peli ob spremljavi sintesajzerja.

Cerkveni zvonovi lahko dandanašnji zaigrajo marsikaj, ob pogrebih je še zlasti priljubljena Radetzkega koračnica. Res pa je, da so tudi džubokse iz gostiln že zdavnaj odstranili.