30.03.2020

Življenje je itak stran vržen čas

Verz Miodraga Jakšića lahko razumete tako ali drugače. A tale plošča, s poezijo in glasbo na njej, je daleč od stran vrženega časa; nasprotno, gre za enega pomembnejših projektov zadnjih let na ozemlju nekdanje države. Mariborski bend Nea, ki je ploščo posnel, se tega zaveda.

Matej Krajnc

Ovakvi kao mi/Takšni kot mi

Nea

Ovakvi kao mi/Takšni kot mi

Nea / Klub Ku-Ku
2019

Člane trojca, ki nosi ime Nea, druži neki drug bend, ki je že v osemdesetih pomembno oblikoval slovensko in jugoslovansko alter sceno – Center za dehumanizacijo; vsi trije člani so tako ali drugače »šli skozenj«. Basist Bojan Tomažič je pisal besedila in med drugim basiral v pankovski zasedbi Butli, poznamo pa ga tudi kot člana zasedb Rukola in Onslow. Said Bešlagić je v CZD nekaj časa igral kitaro in potem še v bendu Blutwurst. Bobnar Andrej Kustec pa je ob bobnanju v CZD igral pri Direktni akciji. Gre torej za veterane domače in nekdanje domače rokerske scene, ki so nedolgo tega izpeljali zahteven projekt uglasbitve pesnikov z ozemlja nekdanje države, ki dandanes spet vedno bolj postaja nekakšen vzporeden skupni prostor. Projekt se je izoblikoval v pričujočo ploščo Ovakvi kao mi/Takšni kot mi, avtorji in avtorice, ki se na plošči pojavljajo (vsega skupaj je 13 pesnic in pesnikov in 15 pesmi), pa so zvečine prijatelji zasedbe iz glasbenih in literarnih popotovanj po jugoslovanske prostoru. Pesmi so nastale, kot povedo v bendu, »ker je prijateljstvo boljše kot zaplankanost, ker stiki z ljudmi omogočajo razumevanje, in zato, ker je lepše živeti, ko veš, da so še takšni kot mi, čeprav je vse več višjih omejitev in mej«. Že uvodna pesem Tamare Čapelj, ki naslavlja ploščo, začrta zvočno podobo pesmi: gre za rifovski kitarski rock s primesmi punkovske upornosti v vokalih Bojana Tomažiča in spremljevalne pevke Eve Tomažič. Ko zapišemo »primesi punkovske upornosti«, s tem ne mislimo nujno zgodovinskega statementa, pač pa namigujemo na napol recitativne interpretativne punkrockovske vokalne linije, ki jih podlaga tudi glasba. Niso nujno jezne, še manj rohneče, pač pa odločne in v službi poezije, ki jo interpretirajo, kar jim že samo po sebi daje prepotrebno uporno držo.

Kdo so torej avtorice in avtorji poezije na plošči? Tamara Čapelj, Dino Porović in Ratko Orozović iz Sarajeva, Žarko Jovanovski iz Zagreba, Dijana Uherek Stevanović iz Subotice, Predrag Jakšić iz Stare Pazove, Miodrag Jakšić iz Beograda, Anes Oručević iz Mostarja, Željko Perović iz Maribora, Gordana Casanegra in Valerio Orić z Reke, Jovica Ilić iz Radoviša in Borče Panov iz Skopja. 

Že uvodna pesem Tamare Čapelj, ki naslavlja ploščo, začrta zvočno podobo pesmi: gre za rifovski kitarski rock s primesmi punkovske upornosti v vokalih Bojana Tomažiča in spremljevalne pevke Eve Tomažič. Ko zapišemo »primesi punkovske upornosti«, s tem ne mislimo nujno zgodovinskega statementa, pač pa namigujemo na napol recitativne interpretativne punkrockovske vokalne linije, ki jih podlaga tudi glasba. Niso nujno jezne, še manj rohneče, pač pa odločne in v službi poezije, ki jo interpretirajo, kar jim že samo po sebi daje prepotrebno uporno držo. A v resnici je celotna plošča zgodovinski statement: v avtorski pesmi Bojana Tomažiča zasledimo verze: »Šta, šta, šta? Ništa? / Ništa? Pa onda ništa. (...) Ništa, ama baš ništa,« kar po svoje dobro povzema zgodovinsko usodo prostorov, na katerih se dogaja pričujoča glasba. »Pojma nemaju, (...) zašto u pogledu umetnost ne može da opstane ...«, to pa poslušamo v pesmi Pojma nemaju Miodraga Jakšića, ki je morda še boljši pokazatelj zgodovine. A umetnost lahko obstane v besedi, v prijateljstvih, v kitarskih rifih in »prebiranju življenja«, kot slišimo v pesmi Dijane Uherek Stevanović. »Sakriveni u kuće odumiru kao mi, bežeći od prirode u nama ...« V pesmi Pojma nemaju uvodna basovska linija za nekaj sekund spomni na znameniti uvod iz pesmi What'd I Say Raya Charlesa, ki je odtlej že zdavnaj prešla v javno rabo in se Jakšićevi pesmi zelo dobro prilega. In ko vidimo naslov pesmi Žarka Jovanovskega, Metafora, in verz »u ovoj pjesmi nema metafore«, nam je hitro jasen še en koncept pričujoče glasbe: ne gre zgolj za združevanje poezije somišljenikov/ic z našega nekdanjega skupnega prostora, pač pa tudi za jasen sodobni izrek zgodovine v dveh, treh akordih udarne rockerske glasbe, ki to poezijo obdaja in oblači. V pesmi Zeleno Dina Porovića se ta sodobna zgodovinska tipološka analogetika dokončno udejanji v refrenu »Nemamo vremena« in verzih »Zato smo otvorili, otvorili profile, facebook, messenger, twitter, skype, zato imamo, imamo profile. (...) Nemamo vremena.«  

Bend je pesmi pred snemanjem – ploščo so posneli poleti 2019 v studiu NEAfon, snemal je Said Bešlagić – preizkusil v živo na nastopih v Beogradu, Sarajevu, Mostarju, Zagrebu in na Reki. Fantje so nastopili tudi kot predskupina znamenite zasedbe Atomsko sklonište na Festivalu Scena v Inđiji. »Naše glasbeno ustvarjanje je povsem enostavno, z rokenrolom in predvsem z njegovo nam na kožo pisano obliko, s punkom smo odrastli, z njim smo začeli hoditi v divjino svoje intuicije,« zapišejo. Povsem enostavno in učinkovito. Mimogrede, na ovitku plošče so priložena vsa besedila. Imenitno.