13.10.2013
Življenje v ogledalu glasbe sveta
Osmi album Roberta Jukiča spet vzpostavlja nadžansrtvo kot žanr – gre za nekakšno nadaljevanje plošče Radio iz leta 2009 in hkrati za njeno nadgradnjo, ki jo je Jukič počasi ustvarjal že na vseh vmesnih glasbenih projektih.
Robert Jukič
Life
Unit Records
2013
Na naših spletnih straneh redno spremljamo diskografske dosežke Roberta Jukiča, glasbenika, ki mu je težko nadeti kakršen koli zvrstni epiteton. Na njegovi spletni strani je med drugim zapisano tole: Deluje kot basist, kontrabasist, komponist in aranžer. V glasbo se je zaljubil v najstniških letih, ko je kot samouk na električnem basu igral z različnimi zasedbami, katerih glasbe so pustile sledi tudi na njegovem nadaljnjem ustvarjanju. Izobraževanje je zaključil na jazz oddelku priznane graške univerze za glasbo in upodabljajoče umetnosti. Izdaja zgoščenke z lastno avtorsko glasbo, kot basist in avtor se pojavlja na zgoščenkah žanrsko različnih izvajalcev. Njegove kompozicije so na programu malih jazzovskih zasedb, big bandov, malih komornih skupin ter izvajalcev popularnih in alternativnih zvrsti. Je prejemnik 2. nagrade komisije in nagrade občinstva na kompozicijskem tekmovanju Jazzon 2008.
Ležeče tiskani odstavek zelo skopo povzema njegovo glasbeno pot, saj gre za ustvarjalca, ki s svojimi konceptualnimi projekti združuje več vrst in videnj glasbe. Jukič lahko trdi, da je z vseh plati spoznal svet biznisa kot basist pri nekaterih komercialnejših projektih pop-rockovskega značaja, bil je prisoten v svetu lahkotnega jazza, etna in še bi lahko naštevali. Na kompleksnem albumu Dobrote iz skrinje zarote (Celinka, 2012) se je predstavil še kot zanimiv tekstopisec. K sodelovanju na svojih diskografskih projektih vedno vabi odlične glasbenike, in nič drugače ni niti na pričujoči plošči, ki ji je nadel ime Life. Izšla je pri ugledni švicarski založbi Unit Records, nastajala pa je kar nekaj časa; če gre verjeti podatkom, že od leta 2009. Snemanja naj bi se začela leta 2010 in se zaključila letos pozimi. Glede na to, da gre za kompleksen mednarodni projekt, ki je zahteval precej logističnega razmišljanja, tak časovni razpon ne čudi.
Oprema Luke Umka deluje minimalistično in sveže; v »paketu« je tudi dodatna nalepka z labirintom, ki krasi naslovnico. Razen tega in podatkov o nastopajočih (ter nekaj malega zahval) na plošči ni odvečnih vizualnih mašil, kar pomeni, da je glasba tisto, kar naj bi prvenstveno pritegnilo pozornost poslušalca. V časih, ko mediji spodbujajo gledanje in ne poslušanja glasbe, je Jukičeva nova plošča kar se da daleč od »čutenja« sodobnih medijev, kar je še ena njenih odlik. Sicer pa konceptualni projekti niso nikoli bili etiketa za prodajo – Jukičev avtorski opus nosi drugačno težo.
Jukič je Life zasnoval kot neke vrste radijsko oddajo, skozi katero se glasbeno predstavijo vsa obdobja človeškega življenja. Začne se z rojstvom (Birth), na katerem sodeluje slovenska tolkalna zasedba STOP, konča pa ne s smrtjo kot tako, kakor bi bržčas najprej pomislili, temveč z vedrino, jasnostjo (Serenity), kar lahko pomeni prehod v novo, drugačno; serenity se pojavi po slovesu (Farewell: Too Late) in pokopu (Dust to Dust). Vmes smo priče otroštvu, odraščanju, duhovnemu iskanju, krizi srednjih let in tako naprej; najde se tudi nekaj angažiranega aspekta (Dictatorship). Pri Otroštvu, denimo, srečamo zelo okrnjeno zasedbo (zgolj Jukič, ki igra »arabski bas« guembri, in Flip Phillip, avstrijski skladatelj, vibrafonist, tolkalist), medtem ko si Diktatura prisluži večjo zasedbo mednarodnega tipa, med drugim so tu Jani Moder (kitara), Jure Pukl (tenor saksofon), Daniel Noesig (trobenta) in Lana Cenčić (tabla). Vokalistov je manj, v skladbi Change the World: Ore gostuje Femi Temowo z vokalom in kitaro; britanski kitarist, skladatelj in pevec nigerijskega porekla je za skladbo prispeval tudi besedilo. V skladbi Vita: outro gostuje z vokalom velenjska operna pevka Gordana Hleb, ki je poleg klavirja ljubljanskega pianista Igorja Vićentića (za skladbo je spisal tudi besedilo) edina izvajalka minute in dvajset sekund dolge skladbice. V skladbi Interlude 1: Spiritual Search srečamo Aleša Hadalina, čigar izraziti vokal dobro poznajo ljubitelji konceptualnih vokalnih projektov in obiskovalci najrazličnejših glasbenih prireditev prinas. Že omenjena Lana Cenčić poje v skladbi Farewell: Too Late; zanjo je spisala tudi besedilo. Jukič kot glasbenik (kot ste že lahko ugotovili) ni prisoten v vseh skladbah, kar je pohvalno zlasti zato, ker kot dober glasbenik (skladatelj, aranžer itd.) noče na vso silo hraniti ega, pač pa pusti svojim glasbenim vizijam, da zaživijo natanko tako, kot so zamišljene, brez prisilnih posegov, zgolj s tistim, kar posamezna skladba res zahteva; kjer zahteva njega, se tudi pojavi, kjer ne, se ne.
Glasba sama sovpada z obdobji, ki jih predstavlja; nadžanrska oznaka »glasbe sveta« pove, da ne gre za jazzovsko ali etno ploščo, pač pa se prepleta več zvrsti, kot pač služijo rojstvu, zrelosti, življenjskim krizam, smrti. Slišimo tako jazzovske nastavke kot operetne melodije, takšna je denimo Vita: outro z Gordano Hleb, Rojstvo pa je tolkalistično-mistično. Sprva se poslušalcu zdi, kot bi gledal posnetek na ultrazvoku, skladba v uvodu utripa, a že takoj po prvi glasbeni »kitici« se pridruži bas, še več tolkal, ploskanja, kot nekakšno čaščenje rojstva ali veselje ob začetku novega življenja. Adolescenca je denimo progresivno jazzovska, srečamo izmenjavo trobent, tolkal in beatboxa, Dust to Dust in Serenity na koncu pa tvorita nekolikanj tomwaitsovsko vzdušje zaključka (everything goes to hell anyway) in sprva (s tolkali ponazorjenega) nekoliko dvomljivega upanja, ki se, če ploščo pustimo teči znova, počasi sprevrača v novo rojstvo. Tolkala, trobila, pihala in občasni bas so osrednja zvočna slika plošče; Jukič, kot smo že zapisali, poleg na točno določena mesta dodaja vokal, da bi določena življenjska obdobja dobila še težo besed (denimo Change the World, ki je nekakšna »pozivna« pesem, izklicnica k spremembam).
Predstavitveni spot za pričujoči album si velja ogledati; na zelo strnjen način prinaša odlomke iz posameznih skladb. Jukič ima, po podatkih na spletni strani sodeč, pred seboj zelo pestro koncertno jesen, doma in v tujini. Pri nas ga oktobra lahko ujamete v Mariboru in Divači, novembra pa kani prekrižariti Evropo. Tudi to je life; glasba namreč kljub pretuhtanim konceptom zares zaživi »v živo«, kar je bržčas tudi neke vrste serenity, vsaj za resnega, predanega glasbenika.