Zrcala za speče poti

Dolga pot je bila do nove plošče Čas brez iluzij, a prav nič speča. Spominjam se izida Reke pred skoraj štiriindvajsetimi leti. Bil je to zanimiv in pomemben dogodek, ki je v obdobju vrhunca slovenskega popa devetdesetih pozornost za kratek čas obrnil k besedi in ubiranju, k pengovovsko-drobeževski glasbeni izkušnji, podprti z izdatnim avtorskim aspektom. In ta se nadaljuje na pričujoči plošči.  Osrednji temi sta potovanje in zavedanje minevanja, ki prav zato vsak trenutek poziva k dejanju, zvečine liričnemu, bodisi pri odnosu med dvema sorodnima dušama bodisi pri samohodstvu, ki je, tako se zdi, še vedno osrednja drža slehernika. Na ta način Gartner nadaljuje samospevsko pengovovsko izročilo, na kar nas opozarja že njegov recitativni vokal, posebno pa kitarska tehnika, ob kateri se nam zazdi, da smo se znašli nekje med Pripovedmi, Rimsko cesto in Krogi na vodi.

Enajst novih pesmi je nastalo med februarjem in majem lani v studiu Boruta Činča, ki je s svojim hammondom in wurlitzerjem poleg Boštjana Gartnerja edini glasbenik na plošči. Gre torej za intimno, minimalistično izkušnjo tako po glasbeni kot besedilni plati – deset miniaturk, ki po dolžini nikoli ne presežejo treh minut in pol. In Gartner nikoli ne meče besed v veter, vsaka mora šteti. Podobno je z njegovim igranjem. Osrednji temi sta potovanje in zavedanje minevanja, ki prav zato vsak trenutek poziva k dejanju, zvečine liričnemu, bodisi pri odnosu med dvema sorodnima dušama bodisi pri samohodstvu, ki je, tako se zdi, še vedno osrednja drža slehernika. Na ta način Gartner nadaljuje samospevsko pengovovsko izročilo, na kar nas opozarja že njegov recitativni vokal, posebno pa kitarska tehnika, ob kateri se nam zazdi, da smo se znašli nekje med Pripovedmi, Rimsko cesto in Krogi na vodi. Ključne besede so vselej povezane z naravo: cesta, dež, reka ... Činčeve klaviature ustvarjajo nove dimenzije in podlage kitarskim tonom, hkrati pa nadgrajujejo izkušnjo, ki jo ponujajo besedila: trkanje dežja na okno, potovanje po cesti, zbujanje v jutro, tišina ... »Tišina je v inflaciji besed, / ki res ne povedo ničesar več ...« poje Boštjan Gartner. In romarja iz Pengovove Bila sva vse zdaj postaneta Bila sta jutro; znajdemo se v tretji osebi, ki v tretji kitici postane spet prva, nakar sledi kratek kitarski solo z rahlim Činčevim podtonom, ko se nam zdi, da ves čas obstaja tesen stik z »robom ognja in pepela«. Pomembna je tudi preteklost, ki je sestavni del sedanjosti in prihodnosti: »Gledam stare slike,« poje Gartner v Starih slikah, »na njih sva ti in jaz / zgodbe smeh in potovanja / pramen tvojih črnih las ...« In ko se skozi Dan brez senc in Zimski veter znajdemo v zaključni in hkrati naslovni pesmi, Gartner pove naravnost: »ta kažipot poti izgublja / ta pesem je star zemljevid / povsod je zid in v stolpu ura / ki kaže čas brez iluzij«. Potovanje se tu seveda ne zaključi, ampak se znova začne, z istim vprašanjem: kam vodi ta cesta. In če se spomnimo, da je Pengov »cesto« kar dvakrat postavil v osrednji del svoje izpovedi – na prvi plošči na čelo, tako kot Gartner, na četrti, zadnji studijski, pa na četrto mesto, med eno ponarodelo Ježkovo pesem in eno ljudsko – ni dvoma, da je potovanje v samospevstvu ciklično početje, kar dandanes radi romantiziramo, a oba »bookenda« na pričujoči plošči to podobo deromantizirata z učinkom: Kam vodi ta cesta je retorično vprašanje, Čas brez iluzij je danost. Vmes je človek, ki ga določata narava in intima. Na videz precej enostavno rezoniranje, ki pa že tisočletja dreza v muze potujočih bardov, trubadurjev, pesnikov in ... samohodcev nasploh. Obenem se Gartner vpraša: »če živela bi drug čas (...) mar bi še vedno našla se / bi se še imela rada ...« Tudi to je retorično vprašanje, eno najstarejših. Gartner ne more ponuditi dokončnega odgovora, ponudi pa razmislek. Dnevi so tihi, brezčasni, reke grejo počasi proti izlivu, svetloba hiš privablja korak še pred popolnim mrakom. In če pozorno prisluhnete Gartnerjevi kitari in Činčevim orglam, ni dvoma, da se korak nikoli ne ustavi povsem, tudi če ga čas pobije. Ali pa svetloba hiš ugasne. »Prav tam,« slišimo odmev iz leta 1973, »na cesti, / prebodeni z mečem sonca«. In samospevci, »večni tujci«, ne odhajajo, »ker so povsod doma«. 

Nastavimo torej zrcalo za spečo pot, pot, ki jo ponujata tudi naslovnica in oprema plošče nasploh. Starodavno resnico namreč: makadamsko pot, človeka in njegovo kitaro. In na zadnji strani kitaro brez človeka; ker kitara vse preživi, tudi čas brez iluzij.