Zviti biti

Event je zadnji album v gosto nametani seriji EP-jev, mikstejpov, albumov in beattejpov, ki jih Žiga Murko brez pavze, predaha ali počitka izdaja zadnji dve leti in pol. Nekatere v samozaložbi, druge v navezi z raznimi založbami, tako domačimi kot tujimi. Ena od teh je Burnt Tapes, mini, a v »beatheadovskih« krogih precej uveljavljena etiketa s sedežem na eksotični Aljaski, ki se je specializirala za magnetnotračni medij; glasbo namreč izdaja večinoma na kasetah. Kar je kot retromanična referenca na raperske mikstejpe začetka devetdesetih let sicer pogost mini trend, ki ga spremljamo zadnjih nekaj let. Te kasete, ki jih pripravljajo izvajalci instrumentalnega hip hopa pa tudi kakšnega odvoda elektronike, le redko končajo v kasetofonu. Prevzemajo funkcijo nekakšne vizitke avtorja ali fizične naslovke za glasbo, ki jo sicer poslušamo, nabavljamo in skladiščimo preko spleta.

Murko je z založbo Burnt Tapes prvič sodeloval pred enim letom, ko je tam izdal skoraj rekordno kratko malo ploščo, bolje rečeno malo kaseto, enajstminutno La Scalo. In sedaj se ameriško-slovensko prijateljstvo obnavlja s polurnim albumom kar enaindvajsetih posnetkov, ki nosi naslov Event. Po Murkovih besedah sta bila pri nastajanju plošče ključna dva dogodka, torej eventa. Prvi je knjiga Event Slavoja Žižka, ki jo je Murko listal ob strani, ko je produciral muziko. Drugi je bil neformalni sestanek z nespornim kraljem bitov, s kultom žanra, ameriškim producentom Madlibom.

In kaj je novega v Murkovi muziki? Nič kaj dosti. Še zmeraj gre za kratke, eno- do dvominutne zvite bite s skrbno izbranim naborom semplov fusion jazza in soula, ki največkrat iz zakladnice popularne glasbe privlečejo zvok poznih sedemdesetih in osemdesetih let. Za skice počasnega tempa, z ogromno šuma in standardnim naborom efektov, ki so značilni za cenene, ročne in celo mobilne semplerje, predvsem Rolandov 404 in Bossov 303, torej prav glavni orodji, ki jih Murko vijači in ki sta najprepoznavnejša kosa opreme v žanru, za katerega je specializiran, to je žanru »lo-fijastega«, nizkotehnološkega, surovega instrumentalnega hip hopa, ki je v zadnjem času eksplodiral. Mlečnozobih mulcev, ki tapkajo kratke bite po malih semplerjih je vse več in več. In seveda je vse več tudi muzike in založb, vse več je šuma.

Murko je pragmatičen, celo načrtno konservativen in tog. Semplov ne maliči, ne secka ali sicira, skratka, ne loti se resnejših manipulacij, igračkanja ali posegov. Išče uporabne fraze ali loope, jih niza, in ko se začnejo ponavljati, preprosto konča posnetek. Večji poudarek kot na »flipanje« semplov daje na sam zvok. Če se Murkova muzika stilsko praktično ne spreminja, pa z vsakim projektom slišimo apgrejd na tehnični ravni, v produkciji. Z uporabo cenenih semplerjev, kasetarjev in vhs videorekorderjev vsakič skuša in vse bolj tudi uspeva doseči neko zvočno enotnost, organskost in mehko surovost. Bolj kot aranžiranje oziroma razdelava bobnov ga zanima njihova tekstura, njihova barva in udarec.

Velik del posnetkov samostojno ne zveni kot dokončen izdelek, temveč bolj kot produkcijsko dodelane skice, ki se sestavijo skupaj šele v celostnem paketu. In ta močno spominja na žlahtnost osemdesetih let, pri čemer pa vendarle ostaja dovolj abstrakten, da ni nostalgičen. Še posebno dobrodošli so redki preskoki, rezi in nepričakovane spremembe v razpoloženju ali tempu; prav ti trenutki namreč poskrbijo za to, da se Event ne sesede v želatino še enega ravninskega beattejpa, v glasbeno spremljavo kavčarskega smotkanja. V zgodovino bo ta plošček odšel še zaradi ene lastnosti. Če smo posnetek enega od Žižkovih govorov že slišali na zadnji plati Borghesie, pa je Event prva plošča, na kateri slišimo sopostavitev Kendricka Lamarja in Žižka kot dveh polov popularnokulturnega trenda publike, ki se ji je nekoč reklo »the in crowd«. Prvi album nekako vpelje, drugi ga sklene.

Preprosto in pedantno. Murko ne eksperimentira z aranžmaji ali nizanjem semplov, ampak s samim procesom, s tehniko in tehnologijo. Če mu manjka nekaj domišljije, pa sedaj že lahko rečemo, da mu je uspela težka naloga izpiljenja »svojega zvoka«.