Zvočni sprehod skozi drobovje Cankarjevega doma

Umetnika Irena Pivka in Brane Zorman se že dolgo ukvarjata z zvočnimi sprehodi in njun projekt Globoka hiša je nekakšno potovanje v središče Cankarjevega doma, ki ga na enournem zvočnem sprehodu spoznamo z vseh zornih kotov. Poetično zasnovana pripoved nam približa osebnost in delo Edvarda Ravnikarja, njegovo profesionalno in politično osebnost ter duh časa, v katerem je nastajal Cankarjev dom. Skozi to gosto pripoved na trenutke prodira izbrani glasbeni material: O Bella Ciao, Hej Slaveni, Od Vardara pa do Triglava, Počiva jezero v tihoti itd. vse do zvočnega posnetka predstave Krst pod Triglavom Scipion Nasice NSK. Tokratni sprehod je bolj dokumentarne narave, na njem se poglobimo v drobovje Cankarjevega doma s pomočjo pogledov na čas, ko je ta osrednja slovenska kulturna ustanova nastajala. Obenem nam ponuja obilo priložnosti, da si sami ustvarimo lastno predstavo o njej. S pomočjo pripovedi se osredotočimo na osrednjega umetnika, ki je arhitekt in ne glasbenik, zato ta projekt razumemo predvsem v dokumentarnem smislu in ne kot samostojno zvočno pripoved.

Ravnikarjev opus je sopostavljen zapuščini stoletij, izginulemu vrtu uršulink in porušenemu rimskemu zidu. Ta projekt se Ravnikarju pokloni kot velikemu mislecu in naprednem arhitektu, pri čemer je Cankarjev dom kot del celostne ureditve Trga republike njegov največji odtis v Ljubljani. Seznanimo se z dvoranami, ki nosijo imena Jakoba Gallusa, Antona Tomaža Linharta, Bojana Štiha, Srečka Kosovela, Duše Počkaj, Lili Novy in Alme Karlin, in vsaka od njih izraža svoj značaj in obdobje, barvo in vsebino. Vsaka od njih nosi svojo zgodbo. Med sprehajanjem po dvoranah se srečujemo s temi vsebinami, pohod po hodnikih Cankarjevega doma pa poteka ob navdušenem pripovedovanju o arhitektu, njegovi šoli, študentkah in študentih ter o priložnosti, ki je ni hotel zamuditi in se je z njo proslavil. Med drugim ga spoznamo kot Plečnikovega učenca, ki je deloval tudi pri Le Corbusierju. Seznanimo se tudi s tedanjo politiko, ki je želela zgraditi sodobni center kulturnega delovanja in se je zanj zagrela celo do te mere, da ni plačala prispevka za manj razvite, pač pa je sredstva preusmerila v gradnjo Cankarjevega doma. Spoznamo tedanje navdušenje nad novim, duh dobe in družbe. Vse to proseva skozi Ravnikarjevo delo in zvočni sprehod je neke vrste hommage arhitektu, obenem pa radovedni ekskurz o stavbi in njeni okolici. Od uršulinskega vrta je ostal le namig, drevo iz opeke v notranjosti Cankarjevega doma, bled spomin … Pljuča Ljubljane je nadomestil beton, želja po novem, modernem, sodobnem. Doba je zahtevala svoje spomenike, nov duh in novo kulturno središče, ki že desetletja igra vodilno vlogo, zato ni bilo več prostora za rimski zid. Zahtevala je novo vrednotenje umetnosti, in iz njega je izvirala potreba po novem kulturnem prostoru. 

Tokratni sprehod je bolj dokumentarne narave, na njem se poglobimo v drobovje Cankarjevega doma s pomočjo pogledov na čas, ko je ta osrednja slovenska kulturna ustanova nastajala. Obenem nam ponuja obilo priložnosti, da si sami ustvarimo lastno predstavo o njej. S pomočjo pripovedi se osredotočimo na osrednjega umetnika, ki je arhitekt in ne glasbenik, zato ta projekt razumemo predvsem v dokumentarnem smislu in ne kot samostojno zvočno pripoved. Zvočnost se predaja bolj ilustrativnim citatom pesmi, ki označujejo dobo, in ne toliko zvočni podobi stavbe, v kateri se odvija toliko glasbenih dogodkov. Glavna topika torej ostala pripoved o avtorju in stavbi, ne glasbeni oris Cankarjevega doma. Kar je seveda povsem legitimna izbira.