Zvočno homogeno, semantično raznoliko

Dvanajsta izdaja kompilacije Rokerji pojejo pesnike prinaša precej homogeno zvočno sliko, ki pa ne gre v škodo raznolikosti umetniških impulzov glasbenikov oziroma pesniških izvajalcev. Dokazuje, da se znajo pesnice in pesniki ter glasbenice in glasbeniki plodno prilagajati drug drugemu. Prilagajanje je opaziti tudi pri tvorcih posameznih skladb, za sorodnost pa je bržkone poskrbela že selekcija bendov, ki kljub medsebojni raznolikosti skoraj vsi spadajo pod to, kar v splošni predstavi velja za osnovne rockovskih godbe: skladbe bi lahko uvrstili denimo med alternativni rock, garažni rock, trdi rock in punk; skoraj povsod prepoznamo poteze, za katere se zdi, da pripadajo skupni glasbeni družini. 

Uvodni posnetek Leteči nagrobnik, ki je nastal po pesmi Dušana Marolta, uglasbila pa ga je skupina Nula Kelvina, je eno najbolj domišljenih sodelovanj na plošči. Pesem tematizira odnos pesniškega subjekta do ljubljene ženske na grotesken, resigniran način, ki ga repetitivna uglasbitev v počasnem tempu, s puščavskimi idiomi in recitacijo potuji v noir sliko. Glasbena razsežnost se besedam dodaja dozirano, pri čemer njihove podobe in semantične vozle še poudarja, a hkrati tudi izvirno interpretira.

Baby Blue Gun in Milojka B. Krumpej se srečata v južnjaško bluesovski kombinaciji, znotraj katere intenzivni vokal Branke Smodiš interpretira tekst, ki na izpoveden način, bližji glasbenemu besedilu kot pesmi, tematizira napete ljubezenske odnose. Rezultat je precej močan nevrotično-melanholičen komad, ki bi se, če znova uporabimo filmsko analogijo, zlahka znašel v kakšni alternativni filmski produkciji, katere misteriozna zgodba bi se odvijala na ameriškem jugu.  

Teh prizvokov in elementov ne manjka niti pri tretjem sodelovanju, tokrat med godbeniki iz zasedbe Said in pesnikom Bojanom Tomažičem, le da zdaj zvenijo že precej bolj domačijsko, in sicer predvsem zaradi dodanih zvokov žuborenja vode, liturgije in teksta, ki tematizira klasično lokalno in patološko, a v tem tudi svojevrstno sublimno ljubezensko pot, ki seveda vključuje smrt. Ta posnetek je sintaktično zelo podoben sodelovanju med skupino Nula Kelvina in Dušanom Maroltom: vsebuje namreč tako recitacijo kot puščavskim sorodne psihedelične kitarske odvode v počasnem ritmu, ki pa je tu diktiran elektronsko. Razlika se pokaže zlasti na ravni besedila in deloma v glasbeni semantiki, tako da je  pomenskirezultat skladb kljub zvočnim sorodnostim dokaj različen.

Temačnost prvih treh skladb preseka nabritejši sklop, ki sledi. Najprej v kombinaciji benda Groovocado in Dareta Grozdnikarja, ki tu nastopa kot pesnik, a je seveda tudi sam prekaljen rocker, bobnar pri celjskih Strancih. Zdi se, da na tem mestu plošča nekoliko pade iz ritma, predvsem ker se zvočno relativno gosta in pomensko obtežena pesem sooči z razvlečeno funkovsko vokalno linijo, na kateri se pogosto lomi. Tekst prinaša nekaj igrivosti v obliki besednih iger in lepo sodeluje z instrumentali, vendar se igrivost ob srečanju z vokalom porazgubi.

Nato se srečata garažnorokovski Stari Pes z eksistencialistično pesmijo Zorana Pevca, naslovljeno Ko pride smrt naokoli. Znova se pojavijo zapleti pri prenosu besedila v vokal, vendar je rezultat bolj ambivalenten. Raskavi moški glas skozi pesem nekaj časa jemlje zalet z verbalno operacijo, ki bi jo lahko opisali kot mešanico naštevanja (skladno s pesniško operacijo v Pevčevem besedilu) in kričanja, ki v kontraintuitivni kombinaciji z intelektualističnimi označevalci tipa Hegel delujejo vznemirljivo. A potem, ko zalet rezultira v eksploziji petja, se tekst razgubi, ni mu mogoče slediti, kar skladbi kot celoti v tem primeru škodi, saj prehod ne ustreza notranjim zakonitostim Pevčeve pesmi.

Good vibrations je vsekakor ustrezno ime za zvočno podobo benda, ki nastopi naslednji. Deluje ob kombinaciji reggae ritmov in jazzovskega petja ter spominja na hotelski muzak, ki pa ima precej več glasbenih ambicij; in to je že samo po sebi inovativno. Dvoumna kombinacija se zelo dobro ujame s pesmijo Patricije Dodič, ki sama vsebuje podobe hotelske sobe in erotiziranega hrepenenja. Forme, ki bi na prvi pogled delovale prazno, tukaj zaživijo svoje podtalno življenje in tvorijo komad, ki preseneti od zadaj.

Sodelovanje med Krokarjem in Kristino Kočan je eden od radijskih adutov letošnjega albuma. Kočanin tekst, ki tematizira razhod in osamljenost zapuščenega individuuma, je trdno zasidran v izkušnji vsakdanjega življenja ter elegantno odmeva v melanholiji, zajeti med tragedijo in banalnostjo položaja. Podobno velja za alter rock izvedbo Krokarja, ki ustvarja otožne tone, a je tudi precej melodična in zvočno polna, z vokalno linijo in barvo glasu, v kateri se pleteta niansi praznine in velike žalosti. Izvedba, ki bi zlahka postala hit, in to dober hit.

Podobno bi lahko rekli za deveti posnetek, ki se razvije med muzičisti iz Radia Jam in Petro Kolmančič. Spet gre za ljubezensko temo, a bolj kot na razdruževanju je poudarek na združevanju v ljubezenskem aktu, do katerega pride na vsebinsko domišljen način, značilen za pesniško produkcijo Petre Kolmančič, ki se je zdaj usmerila v pisanje rock besedil. Tudi pri Radiu Jam gre za precej speven in melodičen alter rock komad z morda najboljšim ali vsaj najudarnejšim refrenom na kompilaciji.

Še prej srečamo zvezo filozofične pesmi Nebit Jožeta Kosa – Sineta in prog rock benda Divje jezero. Od tod naprej, s tem komadom vred, se vrstijo skladbe, ki so bile posnete v živo že leta 2014. Kombinacija je vsekakor smiselna, progresivni rock tako in tako velja za intelektualističen žanr. Vendar izvedba znova zaškripa na nekaterih mestih znotraj vokalne linije, ki teče v razponu tega žanra in s tem pogosto napravi Sinetove besede izumetničene ter vrže skladbo s tira.

Najbolj intuitivno povezavo na tokratni kompilaciji ponudijo The Closhers in Novica Novakovič. Kot pravi Novaković: »Vse je naenkrat silo preprosto / kakor vonj pomladi ali jamica v bradi / kakor barve jeseni kakor morje v meni / kot svetloba v tebi / preprosto,« in kot ustrezno enostavno in navdušeno v maniri melodičnega hard cora zaigrajo The Closhers. Vsekakor kombinacija dobrega tekstopisja in benda, ki se takoj  poštekaz besedilom. Pesem je filozofično optimistična in prinaša v ušesne kanale izdelano držo, kakršna izginja iz sodobnega nazorskega spektra.

V predzadnjem komadu na glasbeni ravni, za katero poskrbi ekipa Blutwurst, poslušamo izvirno kombinacijo klasičnega slovenskega punka in težkih rock’n’roll ritmov ter mastnih solaž, čemur dela družbo pesniška beseda Erike Vouk, ki zveni udarniško in obteženo, v dobrem smislu, s kritičnim nabojem, le-ta pa je ravno dovolj upesnjen, jezikovno senzibilen, da pride do izraza v najbolj prečiščenih političnih konotacijah. Skladba sama nas spomni na najboljše momente slovenske politične pop muzike.

Za konec dobimo celjski Brem, lo-fi navezo, ki ji pečat dajeta unikatni basovski stil Aleksandra Cepuša in učinkovito repetitivni aranžmajski pristop Mateja Krajnca. Z večpomenskimi vokalnimi strategijami ter toplo-otožnim kitarskim akordiranjem se pesem Dolgo vroče poletje Matjaža Pikala razvleče, kot bi šla po vročem poletnem asfaltu. Komad se zdi precej daljši od dobrih treh minut, kolikor dejansko traja, ker vsebuje obilico podtonov, ki jih uglasbitev razkriva, kombinira in prikriva

Kljub dokajšnji homogenosti zvočne slike lahko torej ugotovitev, da kompilacija priča o intenzivnem delu vodenja dialoga dopolnimo s pripisom, da ta homogenost ohranja semantično razvejanost in raznolikost jezikovnih ter mentalnih leg, ki jih zahteva poezija. Tokratni, 12. eksperiment Rockerji pojejo pesnike, se je iztekel v ploden izplen tako zbliževanja dveh umetniških vrst kot  obenem tudi ohranjanja razdalje med njima. Osnovnemu poslanstvu in etosu tega projekta, ki je v smiselni igri pripuščanja in spoštljivega razmejevanja, je bilo tako zadoščeno