Zvočno razvijanje Larise Vrhunc

V sklopu Edicij DSS, zbirke avtorskih plošč slovenskih skladateljev Ars Slovenica, je pred nekaj meseci izšla plošča Na robu tišine skladateljice Larise Vrhunc. 

Dramaturški lok izbranih skladb na plošči lepo zaokroža skladateljičin glasbeni razvoj od leta 2005 do 2013 in izpostavlja njen odnos do glasbe kot umetnosti, kjer se ponotranjeno človekovo občutje in razmislek prevajata v glasbeno strukturo in spektralno obravnavo zvočnega materiala. 

Razmišljujoč o dveh straneh iz dnevnika ponuja vstop v prefinjen in tišji glasbeni svet Vrhunčeve, ki kljub poudarjenemu občutku za barvo v zvoku nikakor ni ne sramežljiv niti se dionizično ne prepušča barvanju, temveč tke strukturo z jasno notranjo logiko in namero. Okruški glasbenega materiala – trilčki, ki jih spremljajo tleskajoči zvoki pizzicata, se zgoščujejo, tempo se menjava od hitrega do počasnega, pojavijo se v razredčenih in gostejših teksturah. Skladbo v celoto zaokroži jasno zastavljena struktura s potekom, ki spominja na »ekspozicijo«, »izpeljavo« ali »reprizo«. Prvi in zaključni del skladbe sta najavljena s pojavom glissanda in trilčkov, okruškov, ki se v središču skladbe povežejo in izpostavijo melodični citat. Ta se zgodi po trenutku tišine, po premoru, ki mu da še večjo težo, zato deluje kot otipljiv glasbeni dogodek, ob katerem se mi je zazdelo, kot da bi v enem od stavkov iz dnevnika razbrala bistvo celotnega zapisa.

Druga skladba, Na robu tišine, napisana za Festival Slowind in izvedena pod taktirko Vinka Globokarja, deluje povezujoče, ker nadaljuje gnetenje tekstur iz prejšnje skladbe, jih razširja in vzpostavlja večjo kontrastnost. Spekter dobiva večji razpon in disonantno trenje. To trenje se v večji meri izpostavlja tudi med dvema teksturama: med horizontalnim poljem s hitrejšimi pasažami ozkega ambitusa okoli enega tona in vertikalnim poljem z akordskimi zvočnimi dogodki. Materiala iz obeh tekstur se v teku skladbe razredčita, tako da se ob koncu zadnjič oglasita v tišji različici, v bližini svojega izvora – tišine. S kontrastom med tihimi in bučno glasnimi momenti skladba nakazuje tematiko, o kateri skladateljica v priloženi knjižici pove: »Tišina je tisto, kar zadnje čase najbolj pogrešam. Poskušam obrniti način dojemanja, se naučiti izključevati zunanje dražljaje, ki jih je pogosto preveč, pa iskati način, kako sredi hrupa prisluhniti svoji notranjosti, ujeti najdrobnejše zvoke in misli.« 

Skladbi Med prsti zven podobe I in II prekineta s prejšnjim izhodiščem in predstavita strukturalističen skladateljski pristop. Skladbi sta oblikovani po strukturi verzov iz poezije Andreja Medveda in se v slušni izkušnji pokažeta v bolj razpršenem, neenovitem občutku ter v naboru zvokov, ki vključuje šum in več tolkal. Strogo strukturirana glasba tu mestoma res spominja na modernistične stvaritve nemških skladateljev, vendar se vedno vrača nazaj na spektralno področje in k obravnavi barve zvoka, kar je značilnost francoske glasbe 20. stoletja; mestoma morda spominja na zvočni svet Edgarja Varèsa. V tem pogledu pride s svojo širšo zasnovo in simfonično zvočnostjo ter raznolikostjo glasbenih idej v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija do izraza predvsem skladba Med prsti zven podobe II.   

Fabula, ki je nastala leta 2012, postavlja v ospredje še enega od različnih skladateljičinih pristopov k pisanju glasbe. Tokrat se posluži postmodernističnih pogledov in obravnava preteklost.  Skladateljica se ne opre na glasbeni material niti na estetiko, temveč na idejno raven, zato naslonitev na Roberta Schumanna ostaja v tej skladbi povsem »neslišen« pojav. Fabula je nastala z uporabo skladateljskih principov romantika Schumanna, zato zvočni material deluje kot nadrobljen skupek zvočnih vtisov, ki se samodržno pojavljajo drug zraven drugega brez povezujoče notranje logike. Poudarek je na karakteristiki različnih zvočnih materialov, utrinkov. Skladateljica je tako ustvarila nekaj presenetljivih zvočnih vtisov, ki mestoma delujejo navihano in žgečkljivo. Skladbo odlikuje občutek za humor, kar jo ločuje od ostalih »resnejših« skladb na plošči ter jo usklajuje z idejo karakternega v glasbi, značilno za romantiko 19. stoletja.   

Ploščo sklene Grajska iz leta 2013. Značilna obravnava zvočnosti pride v ospredje z basom v klavirju in z dvigajočimi Martenotovimi valovi ter uporabo človeškega sopranskega glasu. Mestoma sem zaznala aludiranje na ptičje petje. S soočanjem dveh tekstur pa se je skladateljica vrnila k izhodiščni točki plošče, to je k spraševanju o izvoru glasbene umetnosti, ki pri njej najde svoj vrelec v tihem ali glasnem ... To izhodišče je v Grajski nadgradila še z vprašanjem o tem, kateri zvoki so v ospredju in kateri v ozadju.   

Poleg vračanja na izhodiščne ideje daje skladbam na plošči zaokroženost tudi osebni slog Vrhunčeve. Pridih tega zaznam v glasbenem materialu ne glede na raznolikost izbranih skladateljskih postopkov. Ansambli Aleph, MD7, Neofonia in Slowind so ustvarili prefinjene izvedbe z veliko mero muzikalnosti, kar kaže na njihovo ponotranjeno razumevanje sodobne glasbe in intimnih razsežnosti Larisinih del.     

Povratek k izvoru vseh zvokov, v tišino ali vsaj v njeno bližino, navdihuje skladateljičino glasbeno domišljijo in dejavnost. Kljub temu se prave tišine zelo redko poslužuje, pač pa se v svoji glasbeni govorici raje zadržuje na meji, v zgovornem bogastvu »skromnih« zvočnosti, ki kljub fokusu na barvnem spektru nikoli ne zapadejo v kič, temveč težijo k lapidarnemu pripovedovanju o bistvenem, senzualno intimnem doživljanju človekove notranjosti. Kako v hrupu sodobnega življenjskega tempa v sebi doseči in vzgojiti pravo mero občutljivosti in dojemljivosti za recepcijo takšne glasbe, je vprašanje, ki se mi je odpiralo ob poslušanju te plošče. Vsekakor prinaša delno rešitev kar osvetljujoč spremni zapis o skladbah v knjižici.