Zvoki oranžnega neba

O zasedbi Vox Arsana smo že slišali; na pričujoči plošči gostujejo elitni New York Voices in pevka Nina Strnad, medtem ko Big Band RTV Slovenija pod dirigentsko zapovedjo Lojzeta Krajnčana dodaja glasbeno podlago. Vox Arsana torej ni zgolj ena izmed akapelovskih zasedb, ki dandanes vznikajo kot po dežju, ampak gre za zasedbo v »modernem starem« slogu »orkestriranih« vokalnih kvartetov.

Izbrani repertoar plošče Turn It Up potrjuje, da gre za srečevanje novega in starega – naslovna in uvodna pesem, Turn It Up, je izpod peresa Rosane Eckert, uveljavljene sodobne vokalistke, kompozitorke, aranžerke in poučevalke petja. Gre za jazz, karkoli že danes pojmujemo pod tem imenom: klasično jazzovsko petje, R&B, »anything goes«, kot bi rekel Cole Porter. Njena je tudi pesem Into The Fire. Eckertova je sicer aranžirala tri pesmi na plošči, ostale pa drugi, med drugim Vox Arsana. Že v naslovni pesmi srečamo tudi scat, prosluli način »poljubne« vokalne jazzovske interpretacije, ki je nekakšen lakmus za mojstrsko ali zgolj povprečno obvladovanje jazzovskega petja. A postojmo pri repertoarju: za uvodno pesmijo srečamo My Favorite Things iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, nanizajo se tudi standardi, ki pomenijo abecedo jazzovskega (in broadwayskega) petja, denimo Over The Rainbow, Swingin’ On The Moon, Fly Me To The Moon in Orange Colored Sky. Ni preveliko presenečenje, da na plošči najdemo brazilski standard Mas Que Nada, da pa se Vox Arsana ne spogleduje zgolj s tujim železnim repertoarjem, dokazuje vključitev Sepetovega Oriona, s katerim je Gregor Strniša ustvaril svoje bržčas najbolj mojstrsko besedilo med številnimi, ki jih je v šestdesetih pisal za festival Slovenska popevka, in ga lahko mirno postavimo ob bok njegovi poeziji iz pesniških zbirk. Tu je še takisto Sepetovo-Strniševa Zemlja pleše, tik pred koncem programa pa Benčeva Ta noč je moja, ki je že nastala kot nekakšna »fusion« skladba, malce rockovska, malce jazzovska, malce popevkarska, in se s solo kitaro Primoža Grašiča dobro vklaplja v celoto. Pri Over The Rainbow se vključi Nina Strnad, pri zaključnem Oranžnem nebu pa New York Voices – ta pesem je posneta v živo v Cankarjevem domu (novembra 2014).

Big Band ne razočara. Silnih solističnih presežkov ni, tudi kakih morebitnih silnih improvizacij ne, vse je odigrano dovolj korektno, Big Band nikoli ne igra preveč, solisti nikoli ne silijo preveč v ospredje, vse to pa prispeva k okusno izvedenemu solu tenor saksofona Primoža Fleischmana v skladbi Rainbow ter že omenjeni Grašičevi kitari v Benčevi pesmi in klavirju Blaža Jurjevčiča v Mas Que Nada. Morda si kljub temu tu pa tam zaželimo, da bi glasbeniki vrgli stran aranžmaje in se malce sprostili. Včasih poslušalca, željnega manj standardne, že stokrat slišane izvedbe standardov, zmoti prav »korektnost«. Big Band ostaja dober, celo odličen plesni orkester, ki točno ve, kdaj in kje se kaj zgodi, a hej, čemu ugovori, saj snemamo profesionalno, aranžirano ploščo, ne jam sessiona.

To pa je tudi tisto, kar je večni primanjkljaj plošč (in nastopov) naših vokalnih (in bigbendovskih) zasedb: na koncu vse skupaj deluje preveč sterilno in tudi pevcem, šolanim ali ne, manjka ravno to, kar naslavlja pesem št. 5: swingin’ on the moon. Celo scat deluje preveč naučeno, premalo sproščeno, in ko poslušam njihove izvedbe standardov, v njih ne slišim swinga. Zapeti je treba tako in tako, in četudi ne dvomim, da pevki in pevca pojejo s srcem, me ne prepričajo. V svoje izvedbe ne vnesejo ničesar svežega, pojejo tako, kot od njih pričakujemo, in posledično zvenijo nekako prazno, učeno. In potem ugotavljam, da je to pri jazzovskih pevcih in pevkah že dolgoletna praksa, vsaj tistih, ki pridejo do naših ušes. V zadnjem času sem pravi, stari dobri swing in veliko svežine začutil zgolj pri Cécile McLorin Salvant, velika večina drugega pa je kot, hm, Rhiannon Giddens ali Michael Bublé: veliko tehnike, veliko sterilnosti in malo swinga. Pa se potem spomnim nekaterih pradavnih nastopov Ota Pestnerja v Jazz klubu Gajo pa Križankah in Cankarju. Res je, Oto se je večkrat držal nazaj, studijsko je peglal in peglal, preveč, a ko se mu je začelo dogajati, največkrat v živo, na odru, z manjšimi zasedbami … hehehe.