(Avto)zmenkarije

Lumberjack spada med zasedbe, ki jim je pandemija več vzela, kot dala. Marca 2020 fantje niso točno vedeli, do kam lahko sežejo, ampak imeli so soliden prvenec Brez nadzora, brez morale (2018), in to na šest let izvežbane podlage. Po prvencu so se prijavili na Emo 2019 v eni njenih najbolj prebojnih epizod (zmagala sta Zala in Gašper, pred Raiven) in nanizali pet popevk tedna na Valu 202. V Lumberjacku so naredili vse, kar so morali: bili so predskupina, se poklonili velikanom ter imeli energijo, zvok in zanos za še več. V dobrem in slabem so bili domač rock'n'roll podmladek. Imeli so potencial. In zdaj imajo Dejt. Po treh letih in treh zamenjavah v bendu. Odšla sta David Podgornik (klaviature, tolkala) in Robi Glač (kitara), prišel je Blaž Grünfeld (kitara). Da so res nazaj, so potrdili v polnem Kinu Šiška in z dvema adutoma za popevko tedna. Dejt je neke vrste zmenek s samim seboj. Z lastnimi prepričanji, pričakovanji, predvidevanji. Nič ni zamujenega in osnova albuma je prav v tem, kar zmenki so: poskusi, srečanja, zabava, želje, hrepenenje. In obenem razočaranja, a neobvezna, kasneje tudi (avto)ironična. Lumberjack je dočakal koncert v Šiški, ampak ne glede na to, kako uspešen je ta bil, bosta šele naslednji album in sledeči koncertni spisek pokazala, ali bend lahko sledi tempu sopotnikov.

Frontman Rok Ahačevčič odpre Dejt z odprtimi glasilkami, na polno, na hrustljavo kitaro in povsem v ospredju. Duh Big Foot Mame še nekje utripa, a res bolj v ozadju, zvok je celovit, moderen, post-indie. »Priznam, daj prosim vzem' me s sabo, ker sem sam / zdej!« je odkrita želja po pobegu, v kateri je kažipot izstopajoči bas Jake Novaka. Prošnja po odhodu oziroma idealiziranje pobega je hkrati slovo od prejšnjega albuma skozi prizmo prepričljive realnosti odtujenosti, osamljenosti, domala zlomljenosti. V Lumberjacku imajo že na tej točki nastavek za kaj več. Na drugem albumu so komadi in aranžmaji bolj dodelani, pri čemer je imel prste vmes izkušeni producent Drago Popovič. 

Lumberjack ni bend, ki bi filozofiral. Če bi bil, album ne bi zajemal le 29 minut, kar je dve minuti manj od prvenca. Saj ne, da bi štopali, ampak drugi album običajno pokaže, koliko odmika in napredka je bilo narejenega od prvenca. In v primeru Lumberjacka je bil prvenec »predvidljiv, a prešvican«, zato je krik »prava smer je: do konca!« v skladbi Dobr veš morda predvidljiva, ampak nujna smer. Prošnja iz skladbe Sam se v Dobr veš uresniči v rifovskem komadu, okrepljenem s spremljevalnimi vokali v tipskem refrenu. Lumberjack ni odšel predaleč. Pesem je arhetipski rock, klasičen in predvidljiv, s katerim pa album Dejt ne izgubi ne na kvaliteti ne na kontinuiteti. Kajti uvodni skladbi pripeljeta v komad Nisem isti. Ritmika kitar, indie pridih in vokal kažejo, da v Lumberjacku vedo, kam je čas zavil. Nisem isti je pop rock z rifovsko osnovo, ki gradi na kitarski dvojnosti. Kitarska doza ob koncu je skoraj ekskurz, eskapada, ki je še ujela trenutek. Če ga ne bi, Nisem isti ne bi postal popevka tedna. Novak je povedal, da je to simbolna pesem za skupino. Prvi singel po kovidu, prvi singel z Blažem na kitari in predvsem komad, ki je vse osvobodil, sprostil, použil. 

Neizogibno je, da se rock bendi zatečejo h klaviaturam in žanrskim preskokom, retro preskokom. Ni prvič, da je Lumberjacku godila klaviaturska oprema, nekdanji član Podgornik je fante na prvencu že popeljal v 21. stoletje v sklepnem Štanzu. Tokrat so v Disko ljubavi klaviature še bolj ozadje in začimba, v tej »slepi ujetosti v poželenje«, izvedeni na malenkost drznejši način. Fantje pravijo, da bi takoj zavili v devetdeseta in zgodnja leta novega tisočletja, v čas katodnih televizorjev, mp3 predvajalnikov in walkmanov. Ostajajo ujeti v postkitarskem rocku, in zato lahko verze »Čakal te bom, res ne vem zakaj / le tvoj obraz je men okras« razumemo tudi metaforično. Na kaj Lumberjack zares čaka? Kar bendu s komadom uspe in kar je bistvo plošče, so predvsem odmik, zabava, poželenje, hrepenenje. Dejt ni album, ki bi rock spravil tja, kjer je že bil, ali ki bi se vrnil v »dobre stare čase«. Konec koncev so Lumberjackovci za to premladi. 

Prelomnica na plošči je Bela laž, ki Ahačevčiča potisne še bolj naprej. Pesem diši po festivalskem nastopanju in spomni na pop hite nekdanjih rockerjev iz devetdesetih. Bela laž je aranžirana in producirana kot festivalski hit, marljivo in čustveno raste ter pomaha številnim sorodnim starejšim baladam. Ampak bend se ne ustavi tukaj, kot se ni mogel takrat, ko se je prijavil na Emo z Lepote dna. Čeprav so od nastopa minila štiri leta, je pesem skrbno umeščena na sredino, ne da bi dobila zares osrednje mesto. »To so b'le sam' lepe sanje / ko so spuščal' se do dna / to b'le sam' lepe sanje / ko zbudil' so me iz sna« je pesem o sanjah, celo uresničenih glede na to, da je bend tedaj res delal komad specifično za Emo. Lepote dna je skladba, ki je napovedovala Dejt, ni pa njegov najmočnejši del. Bolj prepričljiv je sproščen, hiter, dinamičen, odprt ritem v skladbi Dovoljene vse so stvari, ki je točno to, kar pravi, da je. Dovoljeno je vse. Naj gre za še tako šegav komad, je cenjena rariteta za album, ki je večinoma bolj konvencionalno in varno zmenkarski. Lumberjack se tu razbremeni vsega ob spoznanju, da »življenje ni poštena igra, je nabiranje trofej«. Ironično je prav skladba Dovoljene vse so stvari trofeja albuma. Zakaj? Zato, ker parni, nadaljevalni komad z naslovom Usodna skuša ponuditi enako brezbrižnost, ne da bi bilo mogoče zgrešiti želje po nečem več. Usodna ima vse, kar mora imeti, je iskrena, hitra, igriva, standardna. »Jaz nočem več teh pravil / ne, ne bom jedel več teh mamil / zakaj me pelješ tja / kjer nama zmanjkal bo sveta« je besedilo z bolj mračnimi odtenki, ki Lumberjack loči od retro rock modelov. 

V skladbi Eden tistih se Ahačevčič kot da postara za toliko let, da bend potisne bliže zasedbi, kakršna je Bohem, kot pa Kokosy. Ni nepomembno, da gre za pesem še iz časa prvega albuma, ki je čakala na primeren aranžma. In zdaj, ko ga ima, je Eden tistih izjemna. V sklepni Ti se Ahačevčič čez v ozadju prasketajočo električno kitaro suvereno sprehodi kot spreten, večplasten, ikoničen pevec. Nikjer drugje na albumu ni tako zgodben, narejen, slečen. Četudi je v ospredju celotnega albuma in tudi benda, ki vedno zveni kot bend. Ampak glede na naravo aranžmajev pač ne prihaja do odstopanja ali izstopanja enega samega člana (tudi solaž praktično ni). Dejt ni njegov album, je album vseh skupaj. Ti je pogojno najtišja skladba na albumu. V njej je morda celo zanikana prošnja o pobegu in predstava o tem, kam bi bilo dobro pobegniti. »Da bi kar nekam šla / da bi zbudu se v senci tvojega telesa / ti, povej, kaj hočeš še« je torej nemara realnost. Glede na naravo in zvok skladbe celo skrušeno otipljiva in vsakdanja. 

Dejt je neke vrste zmenek s samim seboj. Z lastnimi prepričanji, pričakovanji, predvidevanji. Nič ni zamujenega in osnova albuma je prav v tem, kar zmenki so: poskusi, srečanja, zabava, želje, hrepenenje. In obenem razočaranja, a neobvezna, kasneje tudi (avto)ironična. Lumberjack je dočakal koncert v Šiški, ampak ne glede na to, kako uspešen je ta bil, bosta šele naslednji album in sledeči koncertni spisek pokazala, ali bend lahko sledi tempu sopotnikov.