(Med)planetarni pop

Če kam, meri King Foo točno, odkrito, glasno in nesramežljivo tja, kjer v slovenski popularni glasbi zeva svojevrstna luknja. V žanrsko premešani, radijsko privlačeni, singlovsko usmerjeni pop rock. Nenazadnje so Foojevci kitarski pop rock spravili nazaj na Emo in Slovensko popevko. Zato ne čudi, da je Galaxie prvenec, ki želi biti več kot to. Želi pustiti hipni pečat, želi izstopati, pokazati čim več, navdušiti že z navdušenjem samim. Sestavine za to absolutno ima: karizmatično, prodorno in sposobno pevko, profesionalni pristop in enega najbolj izkušenih multiinštrumentalistov. Supergroup, super skupina? Tudi, da. Ampak ta morda v želji po prepoznavnosti nekoliko pregori, tako da obvisi vprašanje, kje točno – razen vsepovsod – je King Foo v svoji Galaxie. 

Rok Golob priznava, da bi lahko imel Rok Golob Band, vendar če bi ga imel, ne bi stopil v skupino, ustanovljeno leta 2013, v kateri je sam od leta 2015. In morda ne bi sedel tja, kjer bi ga najmanj pričakovali. Za bobne, in to na željo pevke Urške Majdič, ki je sama nato zapustila skupino. Po tem bi lahko trije fantje poskusili tudi s triom, kot je sprva zaokrožila ideja, vendar je kitarist Peter Hudnik vztrajal, da se poišče pevko. In naposled jo je po vztrajnem iskanju našel. Pa saj Aleksandra Josić niti ni bila toliko najdena niti odkrita. Preprosto bila je. V Srbiji je navdušila na Talentih in se nato preselila v Trst. Tako na plošči in še bolj v živo se zdi, da so se ti štirje naposled prepoznali, našli … kakorkoli klišejsko se to sliši, kot sami radi poudarijo. Povezana celota, v kateri je še Matej Sušnik (bas), ki je skupek zagnanih posameznikov. Jasno zastavljeni okvir, z že preverjenimi pravili, znotraj katerih pa je prostora za čim več in čim bolj. Ali kot pravi opis na strani skupine pod razdelkom »žanr«: »foo-zija akustično recikliranih priredb, avtorske glasbe in igrivega razpoloženjskega nihanja« ter »cilj: nazaj h koreninam, naravnost v prihodnost«. 

Morda Galaxie v klasičnem smislu zmanjka nekaj rdeče niti na plati, ki je izrazito mavrična, pisana in čustvena, vendar so Foojevci po drugi strani pokazali duh časa, ki je naklonjenem singlom, izpiljeni produkciji in še zlasti playlistam.

Vokal Josićeve je, to je nesporno glavni adut plošče, talentski material. Za Talente. Za YouTube. Aleksandra je pevka, na katero se da hitro pokazati s prstom in besedami »ta pa res zna pet'«. Vendar je tisto, s čimer izstopa, njena zmožnost, da znani, prepoznavni, hripavi, rockerski vokal, ki je lahko tudi pop in funk, a v svoji esenci predvsem rock, kanalizira v originalni, izvirni, avtorski material. Je pevka v bendu King Foo in ne gola imitatorka, posnemovalka, reinterpretatorka. Zaradi njenega vokala King Foo v določenih skladbah nakaže prepoznavnost, ki jo pop rock skupine s pevko še toliko bolj potrebujejo – ravno zaradi pretekle, sicer žanrsko (še) bolj osredotočene konkurence (Tabu, Billy's Private Parking, I.C.E., Alice Blue).

Res je, Galaxie je prvenec, ki skuša biti prvenec predvsem po energiji ter bolj žanrski kot avtorski širini. Prsti Roka Goloba, četudi ta primarno »zgolj« sedi za bobni in drži ritem, se poznajo domala vsepovsod. To je ne glede na vse povedano njegova produkcija in njegovo dete, čeprav bend ves čas deluje povezano, kot skupina. Pa vendar, Galaxie je potovanje skozi prostor in čas v drugo galaksijo, zato je hkrati neizogibno, da je nekdo pilot, nekdo potnik. V primeru King Fooja je to dobrodošlo ravno zato, da lahko vsi skupaj potem krmilijo med različnimi žanri, ki – tokrat – delujejo kot različni planeti. Včasih morda preveč vsaksebi, oddaljeni, tako da ni jasno, kaj kroži okrog česa. Galaxie je mestoma bolj kompilacija kot klasični album. 

Čeravno je žanrov skoraj toliko, kot je komadov, kar bend postavlja na posebno mesto v žanrskem smislu, se skuša četverec dokazati in izprsiti v trših komadih. A po slišanem je treba reči, da se precej boljše počuti v baladah. Vsaj na albumu, ki se odpre ritmično, rockersko in dinamično – dovolj, da je uvodna Galaxije bežijo skoraj prehitra za enega glavnih adutov, klavirsko balado Začaraj me. Kar tovrstnim baladam daje moč, so besedila, ki jih Josićeva odpoje svojevrstno, saj slovenščina ni njen materni jezik.

Da je Galaxie plošča, kjer je šlo nemara skozi vse pod geslom kreativnosti, se pokaže v komadu Dance Without Moving, kjer se King Foo prelevi v povsem klubski bend in poseže v tisto verzijo jazz popa, ki pri nas fura neo-funk in neo-soul na sodobni način. Pri čemer se bendu pozna, ko zadoni Wild Ride in kasneje še X Blues, Myself in the Music in Let the Night Fall, da se v angleški preobleki izkaže (še) bolj neposredno, z manj poudarki in bolj izčiščeno podobo. To je usmerjeni pop rock, ki takoj pove in pokaže, kam cilja. Da, tudi na tujino. Izpiljena produkcija, ki prepriča (ali ne) v večinoma (dobrih) treh minutah.

Po drugi strani pa je King Foo v slovenskem jeziku bolj pris(o)ten, a še zdaleč ne samo zaradi jezika. Morda je takšen le vtis, v avtorski in še bolj producentski maniri, saj se komadi sicer ne delijo jezikovno. Sploh se ne delijo. Vendar je hkrati vseeno res, da se v slovenščini King Foo bolj izkaže kot bend, ki ve, kaj hoče, in še bolj, (do) kam bi rad segel. Taki so zlasti komadi Lebdenje, 1000 besed in Utrip noči, ki si žanrsko sicer ne bi mogli biti bolj različni. Ko jih preposlušamo, se ti, večinoma radijsko usmerjeni komadi izrišejo kot lajtmotiv benda, kjer vokalistka pelje naprej bend, ki že tako in tako ve, kaj hoče, in ki to zna tudi izraziti.

Morda Galaxie v klasičnem smislu zmanjka nekaj rdeče niti na plati, ki je izrazito mavrična, pisana in čustvena, vendar so Foojevci po drugi strani pokazali duh časa, ki je naklonjenem singlom, izpiljeni produkciji in še zlasti playlistam. King Foo bo v živo morda še naprej bend, ki bo ravno zaradi ambiciozne plošče, kjer je apetit res velik, tudi zaradi svoje pojavnosti pokazal, zakaj se v tem žanru navzlic vsem vzornikom in priredbam še vedno išče lastni izraz, še težje pa najde.