15.12.2016

»No depression« za domačo rabo

Na prvencu Daniela Vezojo spoznamo kot zrelega avtorja s težo in osredotočeno avtorsko vizijo, s kateri lepo zaokrožuje uspešno kantavtorsko sezono pod Alpami.  

Gregor Bauman

Where the Light Resides

Daniel Vezoja

Where the Light Resides

samozaložba
2016

Zdi se mi, da je Daniel Vezoja svoje prve samostojne korake po odhodu, razpadu ali morda hibernaciji matične skupine TrainStation opredelil kot melanholični optimizem, s čimer je dokaj zadržano nastavil koordinatni skelet, v katerega bo zlagoma plasiral svoja (u)videnja, razmišljanja in čustvene zanke. Poetično bi rekli, da se je odločil črpati tam, kjer izvira svetloba; zatorej ne čudi, da si je za naslov uvodne pesmi in naslov samostojnega prvenca izbral tovrstno zaporedje besed, čeprav v angleškem jeziku. Daniela spoznamo kot zrelega avtorja s težo in osredotočeno avtorsko vizijo, s kateri lepo zaokrožuje uspešno kantavtorsko sezono pod Alpami.  

Ta bo zagotovo z velikimi črkami zapisana tudi v njegovem življenjepisu. Prvenec je za vsakogar velika stvar, in pogosto ga pospremijo mešani občutki osebnih pričakovanj in strahu, kako bo sprejet. No, po prvem in še nekaj poznejših poslušanjih lahko mirno zaključimo, da je Where the Light Resides album, ki bi si ga marsikdo želel. Več kot očitno je, da si je v fazi priprave Daniel pustil veliko manevrskega prostora, znotraj katerega spokojni balader pomirja upornika po duši. Nekaj takšnega sem nazadnje slišal na prvencu Late Night Final (2001) in še nekaterih delih šefildskega atmosferika Richarda Hawleyja. Where the Lights Resides je skrbno pripravljen projekt, kar pa ne načne njegove avtentičnosti in iskrenosti njegovih emotivnih popotovanj. Navdahnjen je s pastoralnimi folkovskimi alt-countryjevskimi izpeljavami, ki naša življenja oplazijo z zadržanim, vendar aktivnim optimizmom. Morda prav z njim v našem okolju še ne obrabljena besedna zveza »no depression« dobiva svojo zvočno-pesniško legitimnost. Daniel je namreč v svojih pesmih previden, toda odločen, da izza temačnih kulis, prepojenih s psihedeličnimi vtisi, poišče svojsko toplino, četudi ponekod oblečeno v temo. Več kot očitno je, da je strpen iskalec in »absolutni« estet učinkovite, a preproste melodije, ki je ne kani (za)dušiti z nepotrebnimi ali posiljenimi produkcijskimi intervencijami. Pusti ji, da zapeljuje in pelje svojo pot, pri čemer sestavlja čvrsto oporo zapeti besedi; oboje skupaj lahko celo razumemo kot opozicijo prehitremu tempu vsakdana. Za trenutek se Danijel s svojo glasbo sem in tja spozabi in zapelje na vzporedno smer, vendar na splošno dobimo občutek, da hoče s tem le dati vedeti, da je umetniško celostna oseba, ki na življenje ne gleda linearno. Skladba Leaving Town Tomorrow vnese v prvotno zastavljeno smer albuma malce več bluesovske trdote in deluje zelo sveže. Where the Light Resides človeka pripravi do tega, da zastane in prisluhne, resda angleškemu jeziku, a vseeno. Ali želi Daniel pogledati čez mejo in poiskati srečo zunaj, je seveda drugo vprašanje, verjamemo pa, da je bil temu cilju zagotovo bližje z ekipo, s katero je v Orphan studiu v Dublinu lani v treh fazah prvenec zabeležil na trakove. Okoli sebe je zbral aktiven bend, ki je »zahtevano« enostavnost odlično ponotranjil, sprocesiral in spontano sledil naročniku; to ekipo so najprej tvorili Gavin Glass (produkcija, električne kitare, dobro, klavir, hammond), Scott Halliday (bas, bobni) in Travis Lyon (pedal steel), v dveh pesmih (I Hope the Wind Knows, Lullaby) pa se pridruži še gostujoča pevka Joanna Marie, napovedana tudi za januarsko gostovanje v Pinelini sobi.   

Kot celota deluje Where the Light Resides kot čvrsta melanholična pripoved, ki kot napol akustičen balzam poplavi kakofonijo vsakdana. Album je radiofoničen, iskreno ustvarjen in evokativen v vseh ozirih, pa naj prebuja nostalgične misli ali spomine na davne in skorajda pozabljene ljubezni. Mednje sodi posvetilo Patti Smith (Chelsea 1972). Zlahka bi sicer našli kakšno šibkejšo plat, toda v tej fazi ne kaže dlakocepiti, in če pogledamo na album kot celoto, gre za neznatne stvari. Skratka, prvenec Daniela Vezoje je intimna poetska študija, znotraj katere se evropski folkovski motivi prepletajo s pristnimi elementi americane in visoko stiliziranim popom. Ne sloni ne na naivnosti ne slučaju, temveč na jasno opredeljeni viziji, ki v nadaljevanju veliko obljublja.