»short but dangers«

Access Frame je serija kompilacij, ki ni vezana na tehnoburlesko, aktualna izdaja Performativity pa jo poveže s Tatovi podob (Image Snatchers), tehnoburlesknim projektom kolektiva The Feminalz, ki tako kot založba Kamizdat sodi pod krovni Zavod Emanat. Tatovi podob je izvorno serialka dogodkov, osredotočenih na performans, ki kritično misel in humor povezuje s telesom, plesom in petjem ter »z metaforo satirizira današnjo distopijo«. Ključna metoda je, kot pravijo, »tatvina«, to je prisvajanje podob, besed, zvokov in spominov iz imaginarija popularne kulture, ter njihova premestitev v nenavadne mešanice, pri čemer občinstvo postane del »skupnosti razlike«. Remiks tu ni okras, ampak jedro postopka, tako kot v kulturi nasploh, kjer nihče ne ustvarja iz nič. Pri isti založbi izhaja tudi serija Technoburlesque: Image Snatchers, ki je s tem konceptom še bolj neposredno povezana, saj točke predstave pretvarja v ponovljive posnetke. Performativity pa gradi drugače. Vrhunec izdaje sta po mojem mnenju tresing 2, ki je predelava Prinčičeve lastne izvirne skladbe za odrsko delo Maje Delak, ter sivi zidovi (irgolič rafko) od go4t. Obe po elektronski produkciji in pesemski zanimivosti prepričljivo uprizorita burleskni elektro plošče, obenem pa vnašata več dinamike, nians in alkimije v zlitje izvornega gradiva in novih ambicij. Ko plošča steče do konca, se je skoraj čudno ozreti nazaj, saj kljub radikalno raznolikim produkcijskim pristopom in avtorskim glasovom na različnih stopnjah razvoja deluje zvezno in smiselno.

Vzorec lokalnih flinta ustvarjalcev, ki jim je underground elektronika dovolj domača, so povabili k takemu in drugačnemu remiksanju obstoječih glasbenih del v nove, elektronske različice. Za izhodišče so lahko vzeli vzorčni slovenski popularni šanson ali pa kak kos iz projekta Tatovi podob (nedokončan ali potreben osvežitve). V okviru delavnice Igralnica »ozvočevalke tatvin« so izvedli nekaj srečanj, najprej o metodologijah dela z glasbo v projektu in nato kot sprotna preverjanja, kjer so izmenjevali izkušnje in se podpirali pri nadaljevanju. Motivacija je bila tudi neka recenzentska opazka, da se slovenska popularna glasba v klubskem undergroundu redko remiksa. Pričujoča izdaja je vsaj skromni korak v to smer.

Produkcijsko najbolj dodelan vključeni remiks z viri iz zgodovine slovenske popularne glasbe nosi naslov sivi zidovi (irgolič rafko) od g04t, ki je po kvaliteti najbližji krasni skladbi Cica-san (Baš me briga) izpred let, pod katero se je Luka Prinčič, vodja založbe Kamizdat, ki tu sodeluje kot Prince Lucija, podpisal še kot Nova DeViator. g04t izkaže izdatno napredovanje glede na lanski prvenec. Remiksi Rakete in msn gf, predvsem didžejk in še ne tako izdelanih producentk, sta bližje mashupu ali memu. Ustrezata duhu tehnoburleske, a ju zaznamuje očitna razlika v obrti. Raketa se v muci maci skoraj po otročje igra s sugestivnim vzdihovanjem, ki bi bilo na trenutke lahko tudi oslovsko riganje, škripanjem, uporabljenim skoraj kot v kaki risanki, in enako karikiranim scratchem, pri uspavanki za evo (andrej šifrer) pa reže vokal, da v nekem hipu izusti »raniti, sila, kri«. msn gf v remiksu čuk (ditka haberl) ostaja pri bridki drami nočnega življenja pozabljenih pop balad in podobno preprostem formatu produkcije, kakršnega v svojih dveh predelavah predstavi Raketa. Kjer kompilacija vzorči izrazitejše vokalne dele, deluje tudi kot prisvojitev: skladbe, ki očitno prihajajo iz drugega časa, so izbrane z očitnimi ironičnimi motivi v vsebini besedil in postavljene v tehnoburleskni, tehnofeministični kontekst, ki je v skladu s konceptom, imaginarijem in vzdušjem Image Snatchers, in so tako že same po sebi pomenljive. Glasbeno morda zanimivejši so postopki, ki se ne opirajo na tuje semple. g04t tako za priredbo švedskih postpunkerjev Viagra Boys, ki je bila tudi navdih za Vazelinin nastop Lizard People v Tatovih podob, pripravi izvirni aranžma, sam izbor izvirne skladbe pa veliko pove o ozadjih teh scen, ki so vse prej kot doma zgolj na razprodanih plesiščih klubske elektronike. Prince Lucija v küšni me in tresing 2 dostavi veliko svojega znanega avtorskega patosa in značilnih prijemov, v obeh primerih pa gre za bolj ali manj originalne rekonstrukcije.

Vrhunec izdaje sta po mojem mnenju tresing 2, ki je predelava Prinčičeve lastne izvirne skladbe za odrsko delo Maje Delak, ter sivi zidovi (irgolič rafko) od go4t. Obe po elektronski produkciji in pesemski zanimivosti prepričljivo uprizorita burleskni elektro plošče, obenem pa vnašata več dinamike, nians in alkimije v zlitje izvornega gradiva in novih ambicij. Ko plošča steče do konca, se je skoraj čudno ozreti nazaj, saj kljub radikalno raznolikim produkcijskim pristopom in avtorskim glasovom na različnih stopnjah razvoja deluje zvezno in smiselno. Gotovo tudi zaradi kratkosti, ki ne dopusti, da bi se vsebina razpršila onkraj jedra.