Zapozneli slovenski odgovor na elektronske senzibilnosti, ki jih poznamo iz katalogov založb Planet Mu in Hyperdub

Seznam glasbenih stav za leto 2025 sigurno ni vključeval te, da bosta med mlajšo generacijo domačih elektronskih ustvarjalk in ustvarjalcev spet postala relevantna breakcore in IDM. In to niti ne v kaki bolj ekstravagantni, postinternetni inačici, pač pa v dokaj klasični Warpovski oz. Planet Mu-jevski. Pri tem ne gre spregledati vloge nove ljubljanske založbe P-A-G-A-T, posvečene tem glasbenim špuram. Trenutno njen katalog šteje pet izdaj, poleg dveh od producenta Taychona še EP-je izvajalcev Bronigen, Baqi & Bron in Zerox, Skamljusk; na poti pa je še ena od producentke Ribeiroia (Ana Jerina), ki je predstavnica založbe. Nekatera imena so psevdonimi Urbana Mihevca, še enega predstavnika založbe in tudi avtorja nove oddaje Multipleks sekvencer na Radiu Študent, ki se posveča tem glasbam. Domača scena je sicer vedno imela sopotnike, kot so Random Logic, Blaž, Kleemar in Slowmotion Livestream, a zdi se, da zdaj končno dobivamo pravo IDM klapo. Taychonova senzibilnost, ki izhaja tudi iz gejmerske kulture, kaže tendenco po world buildingu, grajenju lastnih zvočnih svetov z jasno začrtanimi mejami. Ne gre pa samo za retronostalgijo. V njegovih aranžmajih se znajdejo tudi odmevi aktualnejših elektronskih form iz weirdcore in dreamcore subkultur. Zaradi dokaj maksimalističnega karakterja je album razmeroma zahteven za poslušanje, četudi je produkcija mehka, skoraj MPC-jevsko zaprašena.

Taychon si je že kot Klubski maratonec izdolbel posebno nišo na domači sceni s svojo škratovsko pojavo na odru. Ustvaril je avro misterioznosti, ki jo zdaj pridno goji. Zanimivo, da celo kolegi na RŠ-u ob njegovi peti solo izdaji ugibajo, od kod izvira njegov izraz, morda zmedeni zaradi čudnih skovank založbe, kot je »liminalni svet hipotetične elektronike«, kar namiguje na dreamcore in weirdcore žanra ter liminalne prostore (navadno v igricah), ki navdihujejo te nišne estetike. A vseeno se zdi Taychon zvočno bližje fotrom kot sovrstnikom. Hiperbola »slovenski Aphex Twin«, ki so jo lansirali njegovi kolegi, mu je nedvomno prišla prav za PR, čeprav bi mu bolj pristajala inačica »slovenski Mike Paradinas«. Pravljičar ni zanimiv, ker bi bil pretirano futurističen, pač pa bolj zato, ker se radovedno vrača k nekemu arhetipskemu izrazu iz sredine devetdesetih let. Nekoliko starejše uho bo v njegovih piflarsko sprogramiranih brejkih na relaciji 80–160 udarcev na minuto, časovno-raztegnjenih semplih nostalgičnih melodij, zagličanih frekvencah, šegavih motivih (izstopa repetitivni »Tokyo«) takoj slišalo odmev klasik, zlasti albuma Lunatic Harness (1997) producenta µ-Ziq-a. Ja, Mika Paradinasa. V vrtincu drill'n'bassa je pregovorno intenziteto in ostrino Aphex Twina, Squarepusherja in podobnih prdcev obrnil na glavo ter ustvaril bolj atmosferičen, melodičen, eteričen, če želite pravljičen izraz, ki sproža valove melanholije, cepljene na optimizem. 

Taychonova senzibilnost, ki izhaja tudi iz gejmerske kulture, kaže tendenco po world buildingu, grajenju lastnih zvočnih svetov z jasno začrtanimi mejami. Tudi igrivost dolgoveznih naslovov in na videz zajebantske reference (karte Yu-Gi-Oh!, psevdoarheologija, izumrle živali) spominjajo na IDM pionirje, ki se niso jemali preveč resno. Ne gre pa samo za retronostalgijo. V njegovih aranžmajih se znajdejo tudi odmevi aktualnejših elektronskih form iz weirdcore in dreamcore subkultur. Zaradi dokaj maksimalističnega karakterja je album razmeroma zahteven za poslušanje, četudi je produkcija mehka, skoraj MPC-jevsko (AKAI-jeva enota za produkcijo) zaprašena. Pogrešamo malo več odprtega prostora v aranžmajih, da bi lahko ušesa zadihala. Vendar album dokazuje, da gre za producenta, ki hitro napreduje v svojem avtorskem izrazu in aktivno doprinaša k pestrosti domače scene.   

Kamizdat debi mladega lomilca ritmov G04T-a, ki se je že predstavil na kompilacijah Grounded in Access Frame, obstaja nekje med avanturističnim plesiščem in spalnično produkcijo. Za razliko od Tachyona je G04T bolj sintetičen, mehaničen, kirurško spoliran v svoji produkciji. V njej ni prepoznati neke človeške topline, prej skoraj industrijsko hladnost. Fragments vključuje sedem komadov, ki z detajlno sprogramiranimi sinkopiranimi ritmi in sintovskimi arpeggi, poudarkom na nizkih frekvencah ter s svojo »umetno« patino nekoliko spominjajo na Hypedubovske mutacije IDM-a, drilla, footworka in post-klubskih izrazov. Na misel prideta predvsem Iglooghost in Proc Fiskal, četudi je njuna produkcija z vidika zvočnega dizajna še nedosegljiva. 

G04T-ovi surovi sampli še niso posebej obdelani, kar namiguje na razmeroma mlado producentsko uho, ki še ni oblikovalo lastne zvočne palete. Je pa toliko prepričljivejši na področju aranžmajev, ki so ritmično precej dinamični in fluidini. Pa tudi v smislu plasiranja samplov, denimo kitarskega motiva v komadu R_x, ter pisanja močnih melodičnih elementov (posebej v komadih iU0 in x_Sk1). V produkciji Unicorn rage boste nedvomno prepoznali tudi tisti kultni zvok sintov iz Aphex Twinove plate Syro (2014), kar kaže na neko tehnično pedantnost in ambicioznost za nadaljnjo piljenje studijskih spretnosti.

Vsekakor je Fragments, mini album, ki raziskuje pri nas relativno zapostavljene elektronske izraze (še najbližje mu je zvok producenta Terranigme in pogojno dua Warrego Valles), precej obetaven prvenec, ki estetsko precej štrli ven v primerjavi z večino domače produkcije v zadnjih nekaj letih. G04T ni še ravno G.O.A.T., Greatest of all time, lahko pa dela v tej smeri.