»Spontano, kolikor se da, ponesreči, ker drugače ne znamo«

Wolkenfabrik kot tovarna oblakov, wolkenfabrik kot snov, iz katere so narejeni oblaki in sanje. Ali drugače: Domen in Miha, kitara in bobni glasbene zasedbe Koala Voice, spregovorita o novi, drugi plošči, o zorenju benda, ki se je v minulih letih izuril ne zgolj v nastopanju na odrih in studijskem preigravanju, temveč je pridobil tudi kilometrino pri vračanju žogice na vprašanja nas, novinarjev, ki glasbenikom nemalokrat predstavljamo tisto nujno zlo, nebodigatreba kritiko, ki ne razume zgaranih ur v placu za vaje in neprespanih noči, ko se vračaš z več ur oddaljenega špila, kjer so ti obljubili keš na roko, pa potem prosili, če ga lahko nakažejo prihodnji teden. 

Če so na začetku nekateri v Koala Voice še dvomili, češ da so sicer fajn, ampak da s tako glasbo dekle in fantje ne bodo daleč prišli in da je vprašanje, ali bodo sploh ostali skupaj in dočakali drugo plato, je odgovor zdaj tu: ni tako. In še več, Koala Voice je morda postal celo eden od najbolj pronicljivih in atraktivnih novih bendov na domači glasbeni sceni, ki že nekaj časa svoj jaz guli tudi na odrih v tujini. Ne, niso več novi mulci na sceni, temveč bend z veliko začetnico. Koala ima svoj glas, kar več kot dokazuje album Wolkenfabrik, ki ga bodo v živo predstavili v četrtek, 26. oktobra, v Cvetličarni. 

In za razliko od številnih, ki so jih menedžerji in radijci uspeli prepričati, da v Sloveniji ne moreš biti relevanten, če ne prepevaš v slovenščini, še vedno ostajajo zvesti angleščini (no, vsaj v osmih od desetih primerov), torej tudi samim sebi. 

V vaši glasbi se sliši kup žanrov, vplivov, obdobij, vseeno pa se zdi, da uspešno ohranjate minimalistično izvedbo in svoj avtorski izraz, ki se v teh začetnih letih vaše glasbene poti ni izmaličil. Vedno so me fascinirali bendi, ki jih je težko kategorizirati, pa čeprav imajo svoj značilen zvočni pečat. Vaša nova plošča Wolkenfabrik bi lahko nastala v poznih šestdesetih, ali v poznih sedemdesetih, ali v osemdesetih, ali tudi zdaj, v teh retro časih, v katerih je bila v resnici ustvarjena. Koliko tega počnete nalašč, načrtovano (ker pač želite tako zveneti), in koliko spontano, ponesreči (ker takšni pač ste, ali če se izrazim bolj politično nekorektno, ker drugače ne znate)?

Domen: Takšni smo, na tak način funkcioniramo, takšno glasbo poslušamo, tako se nosimo, razmišljamo, igramo. Je res, da smo skupaj že par let in smo videli in spoznali marsikaj – od odrov do ljudi. Tudi o sebi kaj malega. Ampak še vedno se stvari okoli nas spreminjajo, in mi se učimo. Malo smo starejši, malo bolje se poznamo, prav tako svoje inštrumente in čustva. Tako da se nam je mogoče zaradi tega razvil individualni stil, kako slišimo glasbo, kako igramo, kako razmišljamo, kar se potem pokaže v celoti – v Koala Voice. Kitare so še vedno iste, ojačevalci tudi, samo tunerje imamo nove in pa kakšne ideje. Pri Wolkenfabrik so vse moje kitare posnete na fender hot rod deluxe, ki je v bendu od začetka. Sicer so nam ljuba šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta, Danton Supple, producent, pa je par teh obdobij tudi preživel, delal je projekte z našimi heroji iz tistih časov in z nami delil izkušnje ter poglede. V teh retro časih smo se tudi sami mogoče začeli počutiti malo retro, nekaj naših vplivov spoznali tudi osebno. Kar je še kar čudno. Zrcala in jame. Tako da na kratko: nalašč, nenačrtovano, spontano, kolikor se da, ponesreči, ker drugače ne znamo. 

Miha: Verjetno prispevek iz poznih osemdesetih lahko sicer pripišeš bolj meni (ker je najstarejši v bendu oz. edini rojen v tej dekadi, op. av.). Kako narediti bit komadov, je v prvi vrsti poslušanje Tilnovega basa in/ali Domnove kitare, odvisno, na kaj mi bolj dogaja, in nato še Mančine vokalne linije, predvsem glede dinamike.

»The people I love keep on dying and the people I love keep on going away ... «, tako prepeva Manca v uvodni pesmi Sierra, ki po moji interpretaciji (hote ali nehote) pravzaprav govori o problemih milenijcev, o t. i. begu možganov, večnih prekercih, ne prav svetli prihodnosti študentov in posledično o vdanosti v apatijo, banalnost, vsakdan ...; morda si sicer zgolj jaz želim, da govori o tem. Sem zgrešil?

Domen: Problemih milenijcev, problemih ljudi. Vsi umiramo, vsi umremo. Vsak, ki je že imel, je tudi že izgubil. Na tak ali drugačen način.

Glasbenikom rad zastavljam neglasbena vprašanja, manj me zanima debelina strun na njihovih kitarah. Tomi Meglič iz Siddharte mi je v nedavnem pogovoru dejal, da oni niso političen bend ter da se pri družbeno pomembnih vprašanjih javno oglasijo le takrat, ko se jim zdi to res pomembno in ko menijo, da lahko nekaj prispevajo k pozitivnim spremembam – torej zelo redko. Kaj pa vi, kakšen odnos imate do tega, da imate kot medijsko izpostavljene osebe pravzaprav možnost vplivati na mnenje svojih poslušalcev oziroma jih ozaveščati, jih obveščati o pomembnih vprašanjih, ki jih lahko, pa čeprav med vrsticami, vkomponirate v intervjuje, članke itd.? Ne govorim o podpori političnim strankam, temveč o vprašanjih, kot so človekove pravice, pravice žensk do splava, zakoni, ki enačijo vse oblike družin in podobno. Nemalo velikih svetovnih glasbenikov je borcev in aktivistov za tovrstna vprašanja in nimajo težav z izražanjem svojega mnenja. Pa vi?

Domen: Ko sem bil mlajši, malo preden so me ljudje začeli resno spraševati za mnenje o tem in onem, sem mislil, da veliko vem o stvareh. Z ljudmi sem se z veseljem pogovarjal o politiki, metafiziki, knjigah, filmih, glasbi in ljubezni. Kasneje sem ugotovil, da nimam pojma o ničemer. Igram kitaro in pišem pesmi. Mogoče se tu kaj reflektira, mogoče ne. 

Miha: Če so mi zadeve vsaj približno jasne in si sam lahko ustvarim mnenje, rad to tudi izrazim, dam podporo ali povem, zakaj mi do tega ni, v nasprotnem primeru se ne derem samo za to, da bi se slišal.

Ne bom skrival, da vas spremljam že od samega začetka in da sem vas v tem času vprašal že marsikaj, tudi recenziral in seciral vašo prvo ploščo. V tem času ste presegli slovenske meje in preživeli kar nekaj potovanj, turnej, koncertov po Evropi. V katerih državah ste opazili, da so neznanim zasedbam bolj naklonjeni kot drugod? Je kje vladalo večje zanimanje za nakup majic, cedejev idr. »merchandises«, tudi za nakup vstopnic pravzaprav? In kje ste opazili, da so najbolj vajeni (razvajeni) zastonjkarstva? In kje kotira Slovenija, če naredite primerjavo? 

Domen: To je tako klasično vprašanje za udrihanje po slovenski sceni, kao, poglej nas, kako zahojeni smo in razvajeni. Ampak kar se tiče alternativne scene, je vsaj v Ljubljani in v par klubih po Sloveniji zelo lep odziv in naklonjenost, tako nam kot znanim in neznanim zasedbam iz tujine. In glede na to, da smo bolj kot ne vsi brez denarja, smo kar kul, nekako funkcionira. Ampak imamo ob tem neko tako snobovsko držo, alternativa alternativi. V Nemčiji je v Hamburgu kar kul scena, kar se tiče glasbene industrije, ljudje kupujejo izdelke. Denar se obrača. Potem Talin, kakšna Poljska. Ne znam ti dati boljšega odgovora. Glede na to, da zaenkrat vse prodajamo samo na koncertih, je po mojem dosti odvisno od prizorišča in našega koncerta. Ne vem, ne zdi se mi slabo nekomu podariti plato, če vem, da to ceni. Boli pa me, če mu je vseeno. 

Miha: Tako kot lahko pri nas prideš v klub, kjer so lokalci vajeni plačevati vstopnino in je klub poln. Potem pa po koncertu kupiti še majico ali CD in z bendom popiti pivo ali šest, tako je tudi v tujini.

Ste opazili tudi kakšne drastične razlike v delovanju glasbenih medijev v teh državah, ki ste jih obiskali oziroma kjer ste igrali? S tem mislim na pripravljenost glasbenih novinarjev, trud, ki ga vložijo v spoznavanje neznanega, in kako to spojijo z lokalno glasbeno sceno.

Domen: Intervjuje smo imeli v Budimpešti, Pragi, Hamburgu, na Nizozemskem, Poljskem, Češkem, v Angliji ... in povsod je popolnoma odvisno od posameznikov, kako dojemajo glasbo in »sceno«. V Hamburgu, v baru Molotow, smo imeli dva intervjuja pol ure do pet minut pred špilom, enega Manca in jaz, drugega Tilen in Miha; to nas je lepo pripravilo na dogodke, ki so sledili na tisti turi. Ampak smo imeli v Ljubljani tudi dosti hudih pogovorov. Tu je po mojem bolj problem medijev.

Miha: Spomnim se novinarja z Reeperbahn festivala, ko smo bili res še čisto frišen bend. Začel je povsem sproščen pogovor (sicer 15 minut pred našim nastopom, da smo se potem komaj zbasali na oder) in se nato počasi začel navezovati na vprašanja, da nismo imeli občutka, kot da se zagovarjamo na sodnem stolu. Letos se je odlično izkazal novinar na festivalu Spring Break v Poznanu, ki je vedel o nas res zanimive stvari, potem pa je še dan kasneje prišel na koncert v drugem mestu in z nami zažural. Doma je bilo že nekaj kar butastih intervjujev, vendar jih je večina kar zabavnih.

Če se vrnemo k novi plošči, album ste naslovili Wolkenfabrik. Prebral sem nekaj obrazložitev tega imena, od tovarn oblakov do oblačnih tovarn, a nobena ni prišla iz vaših ust. Torej, od kod ideja in kaj vam opisuje Wolkenfabrik?

Domen: Wolkenfabrik ima več pomenov. Vsi zidamo gradove v oblakih, iz oblakov. In določeni aspekti glasbenega sveta ti dajo kdaj občutek, da kot po tekočem traku. Fabrika. Industrija brez emocij. Kar pa v tem primeru ne sme biti. In Wolkenfabrik je zame prav to: dve leti in vse, kar se je vmes dogajalo, vse te ceste, brez hribov, jutra, večeri v tujih deželah, naš flet v Šiški, Ljubljana, vsi ti bendi, ki jih vidiš in poznaš, vsi ti ljudje. Wolkenfabrik sem klical tudi svojo sobo v Šiški, v kateri sem pisal in slikal zadnje leto. Drugače pa, ja, vse to, wolkenfabrik kot tovarna oblakov, wolkenfabrik kot snov, iz katere so narejeni oblaki in sanje.

Kam je izginil Boris (plišasta maskota koala, op. av.) in kam je izginila Mančina obleka koale, ki si jo je v preteklosti kar nekajkrat nadela za na oder? Ste ugotovili, da je manj več in da ni treba tako nazorno prikazovati imena benda z vizualnimi dodatki, ali pa ste pač to enostavno prerasli? Je danes branding vašega benda bolj strogo usmerjen v zvočno ustvarjalnost in odrsko izvedbo?

Domen: Borisa so nam ukradli na koncertu v Kopru, nekje leta 2015, Manca je obleko koale slekla na predstavitvi prve plate, vse drugo so bile bolj kot ne zajebancije, igranje s podobo in imenom, ustvarjanje nekega lastnega sveta in realnosti. Trenutno sigurno več energije usmerjamo v zvočno ustvarjalnost in mogoče celo malo preveč v realnost.

Je prišel čas za nove velike domače bende na slovenski sceni ali pa so ti časi mimo? Zadnjega velikega, ki bi bil tudi komercialno tako uspešen, da bi njegovim članom omogočal, da bi živeli zgolj od glasbe, namreč ni bilo že skoraj dve desetletji. 

Domen: Trenutno imamo kar nekaj hudih bendov različnih generacij.

Miha: Seveda – in ne samo en bend!

N'toko v skladbi Zig Zig izusti »raje električni stol kot električna kitara« pa tudi sicer se zdi, da je vedno več elektronskih bližnjic in vedno manj »garažnega« pristopa bolj organske glasbe, kjer je treba  dejansko osvojiti glasbeni inštrument in kjer benda ne nadomesti zgolj en sintetizator, ki pomeni tudi ekonomično cenejšo glasbeno izvedbo. Glasbeni izraz sicer ne bi smel biti omejen glede na zvokovni filter, a tisto, kar me zanima, je, ali je električna kitara danes postala simbol nečesa, kar je bilo uporniško in revolucionarno v prejšnjem stoletju, nato pa se je prodala, postala del vsakdana in se za vedno usidrala kot del esteblišmenta? Kako jo vi slišite?

Domen: Kitara je samo inštrument, duše ni več. Na to smo ljudje vmes pozabili. Ampak se počasi vrača. Meni še vedno da svobode.

Miha: Huh, tudi sam se nagibam, da bi bobne obogatil s sample padom, vendar pa se mi zdi klasika še vedno tisto pravo, vsaj za glasbo, ki jo izvajamo mi. Če se obrnem na svojo stroko in ljubezen do avtomobilov – super, podpiram električne avtomobile, vendar ko se obrati zavrtijo visoko in zapoje motor avtomobila, je vseeno drugače kot posnetek hrupa motorja iz vrhunskih zvočnikov električnega avtomobila.

Prej ste prisegali na angleščino. Jaz s tem sicer nimam težav in ne spadam v krog ozkoglednih puristov, ki menijo, da mora slovenski bend prepevati v slovenskem jeziku. Vendar ste vseeno angleščino do neke mere opustili oziroma dali prostor tudi slovenskemu jeziku – na novi plošči je razmerje osem proti dva, v prid angleščini. Iskreno, kdo je dal pobudo za skladbi v domačem jeziku, je bil povod to, da bi vas vrtele tudi komercialne radijske postaje oziroma da bi se približali »zlati sredini« slovenske publike?

Domen: »I had a poem and it went well with some chords.« Na novi plošči sta poleg osmih še dve, ena v slovenščini in ena v francoščini. Iskreno, bolj zato, da vidimo, ali se bo vprašanje slovenskega jezika pojavilo manjkrat – zdaj ko ljudje vidijo, da imamo komad v slovenščini. Nastal je v času intenzivnega turanja in v času predstave Kam pa kam. Naša razmišljanja so bila povsod drugod kot pri »zlati sredini« slovenske komercialne publike. »I had a poem and it went well with some music.«

Miha: Na tretji plati lahko pričakujete harmoniko in opolzka besedila, da se zavrtimo v vseh kotičkih Slovenije.

Kot zadnje vprašanje še tole: veliko bendov se danes v iskanju osvežitve in predrugačenja konceptov zateka k preverjenim idejam, kot so sodelovanje s simfoničnimi orkestri in unplugged, izštekani koncerti ipd.; kako daleč ste od/do tam? Ponavadi lahko to izmerimo glede na odgovor; če je ta »nikoli ne bomo tam«, to pomeni, da ste od tega še res vsaj desetletje, če pa »nikoli ne reci nikoli«, potem že napoveduje spogledovanje s to idejo, ki jo lahko v utelešeni obliki pričakujemo že čez nekaj let, in »prihodnje leto« jasno nakazuje, da ste že tam.

Domen: Saj bi rekel 6. december, a je že razprodan, tako da prihodnje leto. Ampak načeloma nam pašejo nove stvari. Mene trenutno zanima, kako je s tistim ozvočenjem za gluhe v Gleju, o katerem sem nekaj zasledil.

Miha: ... kmalu tudi pri vas doma.