Antologija prefinjenosti – antološka prefinjenost

Pri švedski založbi BIS je pred kratkim izšla kompilacija Sonates et suites, izbor nekaterih največjih biserov v kroni francoske poznobaročne glasbe za kljunasto flavto in basso continuo. Ta trditev pušča vtis homogenosti omenjenega repertoarja, vendar je ta v resnici slogovno izjemno raznolik. Kar je homogenega na tej kompilaciji, je prej enoten, muzikološko tehten in glasbeno ekspresivno poglobljen pristop trojice izvrstnih glasbenikov, ki so se tega projekta lotili. Snovanje prereza oziroma antologije, ki ni otežen s pretirano obremenjujočim konceptom ali okvirjem, a mora hkrati delovati kot izrazna in povedna celota, nikakor ni lahka naloga. Vendar se na tako izkušene in razgledane umetnike, kot so Dan Laurin, Anna Paradiso in Domen Marinčič, lahko zanesemo. In tako vrhunski izdelek pravzaprav ni presenečenje.

Izbor glasbe tvorijo sonate Nicolasa Chéevilla, Anne Danicana Philidorja, Jean-Marie Leclaira, Michela Blaveta in Andréja Chérona ter suite Charlesa Dieuparta in Jacues-Martina Hotteterreja, v katerih se Dan Laurin predstavi kot upravičeno neprekosljiv virtuoz na kljunasti flavti, ki mu danes zlepa ne najdemo tekmeca. Njegovo igro odlikujeta dovršena tehnika in občutljivo oblikovanje tona, s katerima razpolaga skorajda samoumevno pri oblikovanju naravno spevnih fraz ter ekspresivnih učinkov. Ti temeljijo na (za kljunasto flavto) nenavadno širokem dinamičnem razponu, odmerjeni in retorično vedno upravičeni umestitvi okraskov in vibrata. Enako kreativno in kot z isto mislijo tudi čembalistka in violončelist oblikujeta continuo, ki pravzaprav – ustrezno slogu in zasnovi skladb – nista le spremljevalca dogajanja v solističnem partu, temveč enakovredna sooblikovalca poteka glasbenih misli. In te so v delih omenjenih skladateljev izjemno kompleksne, globoko zasidrane v intimnih čustvih. Ustaljenih glasbenih vzorcev, kot so stilizirani plesni ritmi, se poslužujejo zgolj kot skice za slikanje veliko bogatejših glasbenih krajin, ki so bile v času nastanka teh skladb francoskim aristokratom in izobražencem takoj v mislih, medtem ko mora danes izvajalec svojemu občinstvu to bogastvo šele znova odkrivati in odslikavati.

Dan Laurin se kot velik poznavalec svojega glasbila, ki deluje kot podaljšek njegovega telesa in misli, predstavi tudi z lastno priredbo variacij na temo Les folies d'Espagne, ki jih je Marin Marais izvorno napisal za violo da gamba in continuo. Enako intimno poznavanje izbranega repertoarja je pokazal s svojo tehtno muzikološko razlago, ki jo najdemo v knjižici (v angleščini, nemščini in francoščini); album ima prav zaradi nje posebno dokumentarno, antološko in didaktično vrednost.

Sodelovanje flavtista in čembalistke (ki si ob karierni delita tudi življenjsko pot) s čelistom Domnom Marinčičem, umetniškim vodjem Festivala Radovljica, lahko povežemo z nastopom Laurina in Paradisove na festivalu leta 2014. S tokratnimi posnetki so se prefinjeni glasbi francoskega predrevolucionarnega buržoaznega in plemiškega salona poklonili s prefinjenostjo in eleganco, kakršno si ta glasba resnično zasluži.