Pariški kvarteti

Predzadnji izmed desetih koncertov letošnje 39. edicije Festivala Radovljica je ljubitelje vrhunskih interpretacij stare glasbe zbral v baročni dvorani radovljiške graščine, ki je s svojo vizualno in akustično podobo tokratnemu glasbenemu sporedu ponudila prav posebej avtentično, slogovno sorodno okolje. Na sporedu so bila namreč dela poznega baroka oziroma galantnega sloga, vzporednika poznega baroka in rokokoja v likovni umetnosti. Spored so zasnovali, pripravili in predstavili štirje izvrstni glasbenik, med njimi trije slovenski godalci: violinistka Mojca Jerman, violončelist Gregor Fele in Domen Marinčič na violi da gamba, poleg njih pa še virtuozinja na baročni prečni flavti, improvizatorka in skladateljica Mara Winter, ki deluje v Švici.

Spored je bil oblikovan kot ilustracija zgodbe o razcvetu galantnega sloga, ki je nekatere svojih najzgodnejših in najlepših cvetov pognal na francoskem dvoru Ludvika XV. ter v bližnji francoski prestolnici. Zbirka skladb za flavto, violino, violo da gamba in bas, ki jo je nemški skladatelj Georg Philipp Telemann izdal v Hamburgu leta 1730, je odmevala po vsej osrednji Evropi, tudi v Franciji. Zato ne preseneča, da so Telemanna povabili v Pariz, kjer je gostoval in ustvarjal leta 1737. Na sporedu v Radovljici sta bili njegovi hamburški deli Concerto Primo v G-duru in Sonata Seconda v g-molu, koncert pa se je sklenil z njegovo pariško kreacijo Premièr Quatuor v D-duru. Ob Telemannovih sta zveneli tudi približno sočasni ter slogovno sorodni deli njegovih francoskih kolegov, Sonata št. 3 v d-molu Louis-Gabriela Guillemaina ter Sonata št. 4 v F-duru Jean-Baptista Quentina. Vsi glasbeniki so dali svoj lastni prepoznaven, a do sloga spoštljiv prispevek k interpretacijam izbranih skladb. Hkrati je treba pohvaliti njihovo usklajenost pri izražanju, zaradi katere so dela zvenela v zares žlahtni slogovni podobi, pri kateri se tehnična dovršenost igre zdi skorajda samoumevna.

Poleg enake zasedbe je dela na sporedu povezovala podobna zasnova, v kateri se živahnejši stavki izmenjujejo s počasnejšimi, pogosto izrazito liričnimi stavki, ki po značaju zbujajo asociacije na mitološke, pastoralne ali ljubezenske prizore z del mojstrov čopiča, kot sta bila Antoine Watteau in Jean-Honoré Fragonard. Stavki s transparentnimi, čeprav pogosto polifonimi teksturami ponujajo obilo prikupnih, zapomljivih melodij, ki zaradi svoje lahkotnosti izvajalcem ponujajo hvaležno osnovo za bogato okraševanje. To v okviru danega sloga ni le dobrodošla opcija, temveč ena temeljih značilnosti te estetike. Vsi glasbeniki so dali svoj lastni prepoznaven, a do sloga spoštljiv prispevek k interpretacijam izbranih skladb. Hkrati je treba pohvaliti njihovo usklajenost pri izražanju, zaradi katere so dela zvenela v zares žlahtni slogovni podobi, pri kateri se tehnična dovršenost igre zdi skorajda samoumevna. Dela treh različnih skladateljev so vsekakor zvenela v rahlo različnih slogovnih odtenkih, zato je bilo zanimivo opazovati, kako so različni ustvarjalci iz nekoliko različnih okolij skoraj sočasno stremeli k podobnim estetskim idealom ter s podobnim okusom soustvarjali takrat nov glasbeni slog. Zanj je bila značilna galantnost, eleganca, ki smo jo lahko prepoznali v vseh izvedbah v teku glasbenega večera, najbolj pa je prišla do izraza v stavkih, kot sta Guillemainova Aria (Gratioso) in Telemannov Tendrement. Prav tako je ansambel očaral z barvno in dinamično uravnovešenimi zvočnimi gmotami glasbil, že v partiturah združenih v kontrastna para: v višjem registru zveneča mehkejša flavta ter ostrejša violina, v nižjem pa temnejši violončelo in jasnejša gamba.

Telemannovi, Guillemainovi in Quentinovi Pariški kvarteti v interpretaciji Mojce Jerman, Gregorja Feleta, Domna Marinčiča in Mare Winter so bili med bolj obiskanimi, vsebinsko všečnimi in umetniško ekspresivno izpeljanimi sporedi letošnjega Festivala Radovljica. Ta je nasploh ponovno navdušil z izvirnostjo ter zgodovinsko in umetniško relevantnostjo sporedov, ki jih je že petnajsto leto v koncertni cikel sestavil umetniški vodja Domen Marinčič.