Astrološki trap pop

Pisati o albumu Simboli ali že o Parvani Violet je pustolovščina, izziv. Simboli so ravno to: simboli, astrologija, mistika, tarok, igra in čarovnija. Najbrž se prevečkrat uporablja besedno zvezo »paralelna realnost«, vendar je Parvani Violet s prvencem res vzporednost, ki je blizu, a sledi in vztraja v svoji smeri. Noče se dotakniti skupne točke, se spustiti bližje k premici, na kateri je začela, namreč skoraj v mainstreamu. Ampak ni mainstream, ne pri nas, ne zdaj. In v tem je pogumna, svojeglava, celo diva, zagotovo ne vsakdanja. Parvani Violet je umetniško ime multiinštrumentalistke in pevke Veronike Steiner, ki se je prebijala na konvencionalen način. Prišla je do finala Slovenija ima talent (2018), kjer je prepričala najprej z drzno, četudi značilno skladbo Feeling Good (Nina Simone), v finalu pa stavila na And I Am Telling You (Jennifer Hudson). Potem je šla na Emo Freš (2020), ki jo je v finalu s Cupidom tudi osvojila (glas publike), na Emi pa je ostala tik za superfinalistoma. (Zmagala je Ana Soklič.) Manj uspeha je imela leta 2023 na Popevki, kjer je s Plamenom po glasovanju občinstva končala kot predzadnja. Kar je samo dokaz, da se je napotila na svojo pot. Ob izidu prvenca pa je njena pot zakoličena. Če bi bilo več izvajalcev, kakršna je Parvani Violet, bi bilo bolj pestro in nepredvidljivo. Sploh pa je dokaz, da niso vsi muhe enodnevnice z eno pesmijo, enim nastopom, eno priložnostjo. S Simboli Parvani Violet misli, zveni, poje in deluje presneto resno. Čeprav na svoj nenavaden, intriganten način. Seansa trap pop? Horoskop pop? Zakaj bi moralo biti vse predvidljivo, ritmično, algoritemsko?

Album Simboli je predrzen za prvenec. Ne toliko navzven kot navznoter, zanjo. Niti malo ne tipa, ne tava, ne sklanja glave. Parvani Violet je sicer medijsko prisotna, ni v totalni divjini, vendar ji ni treba na silo ugajati, popuščati. Ni nekdo, ki bi v imenu ene zmage, ene pesmi, enega festivala podredil vse ostalo. To sicer lažje naredi že zato, ker ni imela »svoje Veronike« (Raiven), ampak hkrati pa daje uvid v miselnost ustvarjalke, ki je vztrajala in tako našla nekaj drugega. Potem pa odločno in nepopustljivo naredila tak prvenec. Kdorkoli je skoval poimenovanje ezoterični trap, je vedel, kaj dela. In temu za vsak slučaj dodal še oznako romantični r’n’b. Naziv ezoterični trap naj bi nosil naslove recenzij, kar kaže, da Parvani Violet od začetka do konca Simbolov po svoje nadzoruje celotno zgodbo. Še več, vnaprej sporoča, da ima vsak komad svoj – planet. Deset pesmi, deset planetov; četudi Sonce in Luna nista planeta, pa vendar. Album predstavi prepričljivo, zagnano in močno, pri čemer hodi po tanki liniji med samozavestjo in brezbrižnostjo. »Sem divica, zmeraj sem bila,« je bil naslov intervjuja iz leta 2023. Zaveda se, kje ustvarja, sploh zdaj, ko se je po študiju na Švedskem vrnila domov. Zlasti pevke, ustvarjalke vedno bolj prinašajo eno izkušnjo in nauke in želje iz tujine, potem pa se vrnejo v Slovenijo in skušajo najti simbiozo med idejami in realnostjo. To je bolj izrazito občutila Maja Keuc.  

Uvertura s svojo metafizično, prehodno, vesoljsko, neritmično zasnovo, ki jo skozi atmosfersko produkcijo vodita violina in klavir, sporoča, da Simboli ne bodo vsega povedali prehitro. Zato pa je tukaj Vudu, r’n’b zicer, v katerem se izpovedna lirika spoji z večplastnim vokalom. Vudu je pričakovano mističen, odmaknjen, meglen, a vseeno ne preveč, v verzih se pokaže, da Parvani Violet ve, kje je njena moč. Gibka slovenščina? Gotovo. »Zakaj je treba spet vse reševat na nož / zakaj moram spet mu mail poslat v koš.« V skladbi Vudu je nekaj tako samosvojega, da se tako ali drugače loči od domače konkurence. Ne nujno od tuje. Pomaga močna, prodorna, preverjena produkcija; pod pesmi Vudu, Poet, Uvertura, Kavna usedlina, Simboli in FauxFur se je podpisal Žiga Pavlovič – Pafko Music. Česar za začetek morda zmanjka, je še bolj drzen, prodoren, pop moment. Ne zato, ker bi moral priti, temveč zato, ker je Parvani Violet v štartu pač šla tja, kjer je pop. Če ne kompromis, je Dotik zato približek tega, kako izvajalka skuša narediti nekaj, kar bi lahko nagovorilo še koga. Dotik je krasno zapet, vse ima, le da morda ni ravno za to desetletje. Retro je, čeprav ne res preveč. Sama pravi, da je to komad (pripadajoče nebesno telo je Sonce), ki je razigran, začaran, nenarejen. Bolj poetičen je Poet, kjer se Parvani Violet upočasni, ustavi, njenega vokala pa starostno skoraj ne moremo opredeliti. Zveni prekleto zrelo, hkrati pa ne, ko ga poje sedemindvajsetletna pevka. Poet je vizualen, festivalski, ciljni komad, ki z gostovanjem Patricka Puntarja – 3K dobi še tisto nekaj, da bi lahko našel svoje vidno mesto. Je le vprašanje pravega časa, pravega kraja in pravega trenutka. A smo pri paralelni realnosti. 

Čeprav Simboli nastavljenemu sončnemu sistemu navkljub nimajo osrednje točke, bi jedro lahko bil Med (s pripadajočo Venero), ki je že bil predstavljen. Med je sladka igra, četudi »ni le igra teles«. Pozna se, kje so se produkcijske tipke razdelile. Kevin Koradin, ki je producent preostalih pesmi, je našel in izpostavil bolj prodorne momente, kar podpiše pesem Obljuba, ki je trap klubska in ciljna: »Moja obljuba / vrtiva se v krogu razuma / prerokba je moja / izreče se kot polna luna / zaluča me direkt na vrh / lahko pa gremo tudi skupaj samo na vrh.« Obljuba je produkcijsko in artistično največja odlika albuma, simbolno pa bi to mesto lahko pripadlo tudi pesmi Orfej, ki je popolnost v sklopu albuma. Pesmi ni zaman pripisan Jupiter, največji planet. Skoraj jedro. Violina prodre, vokal je bolj dostopen, čeprav mestoma šepetav, ampak Parvani Violet se kot pevka najbolj odkrije iz mističnega, astrološkega, ezoteričnega. Simboli so zato bolj ali manj res seansa. Kot masaža ali branje kart, kjer sčasoma preostane predvsem spoznanje, kaj smo odnesli, izkusili, začutili, zapustili. S čimer ni nič narobe, le ime (maserja ali bralke kart) utegnemo hitro pozabiti. V tem smislu bi lahko Parvani Violet sčasoma pozabili, če ne bi v Faux Fur v srbščini ponudila mnogo več kot poprej. »Ko Luka Dončić bacam samo trice / mogu da uzletim više nego ptice / jer oću bre da pišem« – to so verzi in rime, ki pridejo nepričakovano, šokirajo. Zveni, kot da bi ob obisku astrologinje iz drugega hodnika zadonelo nekaj aktualnega. Pesem dela in ima vse, kar mora imeti, ampak ko pride Kavna usedlina, ki je konvencionalna glede na žanr, se zdi, da so Simboli proti koncu seanse želeli ponuditi še uteho, oporo, oddih. Kavna usedlina bi lahko postala radijski komad, a pri nas najbrž ne bo. (Pripada ji Merkur in med drugim besedna zveza »mentalna svoboda«.). Zato se za konec odvije še sklepna in naslovna skladba Simboli. Nočna, zasanjana in jezikovno na daljavo dostopna. To je srbščina, ki jo je nova generacija ponotranja na svoj način in jo na svoj način obvlada. Parvani Violet se vrne na začetek, zavije v polni zvok sklenjenega kroga »čarovnije, igre, gorečnosti in usode«.

Zagotovo je takšnih poskusov, želja, idej zunaj kar nekaj. Ampak eno so poskusi in ideje, eno so televizijski in festivalski nastopi, nekaj drugega pa album. Tega, kar imajo Simboli, ne najdeš ne vsak dan ne vsako leto. Ker to je, saj piše v opisu, astrologija. Dodelila je planete svojim skladbam in določila glavne teme albuma, zato je to album, ki je preštudiral, naciljal, razmislil, kako se bo predstavil in kam umestil. In izpolnil je vse, kar si je zastavil. Sam zase stoji in se prepriča. Najbolj samega sebe. Zdi se, da je Parvani Violet, ki ji ne manjka prepričanosti vase – kar je nujna kvaliteta, če želiš posneti tak album – vendarle šla mimo časa in prostora. Kar je sprejemljivo, skoraj prav. Pogumno. Ampak ko album na koncu z vesoljskimi zvoki pristaja, pristane v realnosti. Če bi bilo več izvajalcev, kakršna je Parvani Violet, bi bilo bolj pestro in nepredvidljivo. Sploh pa je dokaz, da niso vsi muhe enodnevnice z eno pesmijo, enim nastopom, eno priložnostjo. S Simboli Parvani Violet misli, zveni, poje in deluje presneto resno. Čeprav na svoj nenavaden, intriganten način. Seansa trap pop? Horoskop pop? Zakaj bi moralo biti vse predvidljivo, ritmično, algoritemsko?