Bistven je tvoj kulturni prispevek

Če bi radi slišali res konkreten in res rockerski odgovor, potem vprašajte Marka Soršaka – Sokija, bobnarja zasedbe Elvis Jackson, ki je leta 2014 zagnal humanitarni projekt 20 za 20 – za šole s posluhom, kje je meja. »Veš, kje?« je začel, ko sva se dobila v njegovi bobnarski šoli v Mariboru. »Nauk projekta 20 za 20 je, da se splača vztrajati. Pred dvajsetimi leti sem želel postati Lars Ulrich, imeti največji band na svetu in biti zvezda. Vsako leto je bila to manjša želja, ampak sem prišel do spoznanja, da so prav te velike sanje uresničile dosti malih sanj.« Majhnih, ampak tako velikih sanj. Vzgojno-izobraževalni vidik na posebnem nivoju, ki da življenjsko izkušnjo še bolj kot znanje, to je tisto, kar želim. V izobraževanju ne moreš biti s.p., moraš biti nekaj več. Združevati ljudi, predajati znanje. Seveda moraš biti plačan, ampak ne tako, da vidiš le denar v učnih urah. Bistven je tvoj kulturni prispevek okolju.

Zato ni tako nerazumno vprašanje, koliko ob projektu 20 za 20, v sklopu katerega je obdaril že 120 šol in se počasi ozira tudi preko meje, sploh še bobna. No, razen v svoji glasbeni šoli. »Ogromno! Veliko več, odkar se boljše počutim po pregorelosti. Dve do tri ure na dan zagotovo. Postala je resna sprostitev, hkrati delam tudi zato, da združujem in še kaj novega preizkusim, in uživam. Vedno puščam odprte poti. Glave se z leti spreminjajo. Greš skozi obdobja, rdeča nit pa ostane: učenje, izobraževanje, tudi 20 za 20 je izobraženje, ker omogočaš. To je moja rdeča nit.«

Če se ozreš na čas, ko si sam hodil v osnovno šolo, in ga primerjaš s tem danes: kako je dandanes, ko prineseš glasbila v šolo, kaj se zgodi? 

Hm. Morda so danes inštrumenti še vedno, splošno gledano, nekoliko manj poznani, je pa res, da je bilo pred 25 leti, ko sem sam hodil v šolo, vse skupaj le še bolj neznano. Vedel sicer si, da inštrumenti obstajajo, ni pa bil tak kaos.

Kaos? 

Danes lahko kitaro kupiš, recimo, v Hoferju. Takrat si moral pa mesece kupovati Salomonov oglasnik in brskati po malih oglasih za opremo, ki jo je nekdo prešvercal k nam! V šoli je bilo vidnih manj glasbenih stilov, učitelji so ti dali le osnovno smernico – klasiko. Ostali varianti sta bili rock ter pop/disko. Zdaj pa vsi vse najdejo sami, zato so inštrumenti bolj poznani, ampak imajo zaradi tega morda manjšo subjektivno vrednost.

Si učenci lažje ali težje privoščijo glasbila?

Lažje, ampak jih nimajo. Ko prineseš sam inštrument na šolo, so številni otroci še vedno izjemno veseli, da jih dobijo v roke.

Ali še vedno prihaja do: »daj meni, bom jaz«?

Ja, še vedno! Sploh bobni, vanje se še vedno kdo zapodi in ni variante, da ga spraviš stran (smeh). Lepi trenutki, kot so tudi tisti, ko ti učitelji par mesecev kasneje povedo, da so otroci poprijeli za glasbila in imajo celo bend. OŠ Griže, kjer je pomagal študentski klub Žalec, so prejeli glasbila in v prejšnjem šolskem letu zmagali na bitki bendov, recimo. To je taka lepa zgodba. So še druge, ko se, denimo, dotlej zaprti otroci odprejo in končno pokažejo talent. Večkrat se je to že zgodilo, ko sem prišel na šolo. Bil je fant, ki ni želel, da se ga kdorkoli dotika, zdaj pa je kitarist v bendu in mu to pomeni vse.

V ZDA opažajo, da zna vse manj otrok brati note zaradi upada (javnih) sredstev. Kako glasbeno izobraženi so otroci v Sloveniji?

Točnega podatka seveda nimam, lahko pa ocenim iz izkušenj. Pred desetimi leti otroci niso vedeli, recimo, kdo je Michael Jackson. Še me zdaj, ko omenim Janis Joplin, debelo gledajo ... Problematiko vidim tudi drugje: vzgojne klofute ni več, šole so varstveni zavodi, niso vzgojno-izobraževalni. Otroci so zato prepuščeni sami sebi, s čimer družba manipulira; kot bi gotovo tudi z nami, če bi bil takrat sistem enak. Sistem je zdaj tak, da zmaga tisti, ki se znajde po materialistični, bodisi legalni bodisi nelegalni poti. In to se pozna.

Ima skoraj vsaka šola, kjer si bil, svoj bend?

Nikakor, ampak so. Če se spomnim svoje osnovne šole, je bil na voljo le pianino in Orfov inštrumentarij ter pevski zbori. Prva šola, ki sem jo obdaril, je bila OŠ Žiri, kjer sem doživel šok, ker je ravnatelj pokazal dva prsta v zrak in narisal roge(ce). Imeli so šolski orkester, vse od tolkal do saksofona, pevke, štirinajst ljudi! In sem jih debelo gledal, zakaj sem tam, ali sploh rabijo glasbila. Rabijo! Niso imeli namreč bas kitare in cajona. In takim res rad daš, ker vidiš, da bo glasba tam živela. Peljali so me namreč v svojo glasbeno sobo, kjer je bila studijska pena, Iron Maiden plakati in podobno. Ampak že naslednja šola vsega tega ni imela. Vidi se, če so zlasti ravnatelji in učitelji osebno zagnani. Najprej sem jaz klical na šole, nato so šole začele klicati mene. Po dveh letih. Zato pa imam spet več kot sto prijavnic ...

Govoril si o materializmu. Kako inštrumenti, torej analogna glasba, tekmujejo z digitalizacijo, telefoni, tablicami?

Nedolgo nazaj sem se pogovarjal, kako danes pride DJ z USB ključkom in dobi par tisoč evrov, bend, ki vloži v opremo, snemanje, pot, ljudi, pa ne napraska niti 200 evrov. Za to gre. Človek ne more spremeniti generalnega sistema; lahko pljuvaš po njem, ampak ne boš rešil situacije. Lahko pa situacijo sprejmeš in deluješ v svojem svetu. Glasba je tako, na neki način, postala tudi fajn hobi. Pred 25 leti si nisem mislil, da bo nekdo starejši od mene hodil na učne vaje. Pa pride gospod, ki mu je hči kupila učne ure. Tomi Meglič mi je na DVD-ju 20 za 20 povedal, da je užitek postal strošek. Danes je morda prednost, da lahko igraš z bendom virtualno, v sobi, ampak še vedno, če narediš bend, gradiš prijateljstvo, in če je to dovolj trdno, boš stal na odru. S kolegi. Če bi se šolstvo obrnilo k praksi in v šolo vključilo kakšno uro več kitare, bi glave drugače delale in bolj cenile ter spoštovale, če nekaj znaš. Ker kitare resda ni lahko igrati, se jo pa skoraj vsak lahko nauči.

Kakšna je prihodnost projekta 20 za 20?

Neumno bi bilo nehati s projektom, ker je pustil pečat. Nadgradnja projekta ni to, da obdariš vse šole, temveč da predajaš sporočilo naprej. Včasih se v tem tudi izgubim, ne vem niti točno, kaj je. Vzgojno-izobraževalni vidik na posebnem nivoju, ki da življenjsko izkušnjo še bolj kot znanje, to je tisto, kar želim. V izobraževanju ne moreš biti s.p., moraš biti nekaj več. Združevati ljudi, predajati znanje. Seveda moraš biti plačan, ampak ne tako, da vidiš le denar v učnih urah. Bistven je tvoj kulturni prispevek okolju. Dokler bo energija in moč, se bom to še šel, ampak ne na poceni način, tako kot pred leti, za vsako ceno. Še božiček tega ne dela (smeh).

Otroci vse to cenijo?

Seveda.

Kaj morajo nujno vedeti mladi bobnarji? No, poleg tega, da potrebujejo prostor za vaje.

Ne! Vedeti morajo, da ni več taka težava bobnati v bloku, ker zdaj delajo že tihe činele, tihe opne (pokaže na svojih bobnih, op. av.). Pa to naj še vejo: naj si dajo priložnost poizkusiti in vztrajati. To te pelje naprej. Če hočeš igrati, boš vedno lahko igral. Lahko te mine, pusti. Nič zato. Nikoli ti namreč ne bo žal, vedno boš nekaj posebnega, če znaš kakšen inštrument. Morda te nekaj ustavi vmes, ampak ni tako majhna verjetnost, da se boš vrnil k inštrumentu. Tudi meni bi se to lahko zgodilo, po ekonomsko-poslovni fakulteti sem imel možnost, da bi delal na zavarovalnici, kjer bi imel najbrž dobro plačano delovno mesto. Ampak raje sem ostal pri bobnih, pa morda nimam take plače, kot bi jo imel. Delam še več, ampak v resnici ne delam. Uživam, ko igram bobne. Doživljam še vedno enako kot Lars Ulrich v Metallici, ampak v manjšem obsegu. Še vedno igram v enem večjih slovenskih bendov, bobnov ne pospravljam sam, spoznal sem idole iz MTV-ja, kot so Sepultura, Anthrax, Faith No More. S kolikimi sem lahko govoril na festivalih, nisem upal vprašati za avtogram, ker smo delili zaodrje in mi je bilo nerodno!