Blizu, bližje, Hauptman

Žan Hauptman se je na Emi 2022 s skladbo Sledim predstavil najširši javnosti. V kolesju Eme je kot tip, ki je sedel za klaviaturami in predel svoj neosoul oziroma r&b, izpadel kot tujek. Ki pa je zelo dobro vedel, zakaj je tam in koga želi nagovoriti. Imel je že tri popevke tedne na Valu 202, vse v angleščini. In vse s prvenca Finished, Not Perfect (2021). Postal je prvi izvajalec, ki je na Emi osvojil osmo mesto, čeprav je bil z isto skladbo najbolj predvajani izvajalec na Valu 202. Hauptman, ki je na/po študiju v Celovcu zbral ekipo glasbenikov za svoj prvenec, je fant, ki se je preizkusil tudi na X Factorju (2012). In po svojevrstni prepoznavnosti – čeprav se je prebil tako v angleščini kot materinščini – je zdaj šel bližje v intimo. Pravi namreč, da je za njim otožno obdobje, zato zdaj v ospredje postavlja sporočilo. Hauptman spada med tiste prodorne, izobražene, vpete glasbenike, ki znajo spretno prehajati med različnimi vlogami. Zna biti tako spremljevalni glasbenik kot tudi v ospredju. Blizu je vse, kar popevka tedna na Valu 202 ni. Kaj šele Ema. Kar zadeva kreativnost in produkcijo, je Blizu dobrodošel izdelek. Glasba ima moč tako združevati kot preseči. Toda le do neke mere. Zato je Blizu drugo poglavje v romanu, ki se je solidno začel, ki ima izdelan lik, zdaj pa je zavil nekam, kjer potrebuje zaključek.

Blizu je po dolžini komajda album: osem skladb z dodatnim introm nanese za kratkometražnih 27 minut. Manj kot pol ure glasbe je v tem času dvoreznih. Po eni strani Hauptman lahko drži pozornost, po drugi pa kompaktno terja svojevrstno zbranost, predanost. To Hauptmanova glasba res terja, sploh zdaj, ko si je izposodil Miguela de Cervantesa in njegovega Don Kihota, ko želi »spodbuditi mlade umetnike, naj kljub laježu, ki ga poslušajo vsak dan, nadaljujejo svojo pot; tistim, ki lajajo, pa sporoča, naj ne zavidajo, temveč raje občudujejo.« To stori že takoj po Intru, ki spaja futuristični vidik naslovnice albuma (Maruša Štibelj) z laježem in sporočilom: »Pusti jih, naj lajajo / to je znak, da se premikava naprej«. Intro ima svoj namen, ampak ne v klasičnem smislu, ko bi se uvod neposredno in prologno prelevil v prvi pravi komad. Ne. Hauptman tvega veliko, ko nato v zamolklem vokalu in udarni zapolnitvi prostora z elektro-pop-soul-r&b principi zapoje »če z mano greš / v oceanu se zgubiva«. Luna je močan komad, ki kaže še kaj, česar prvenec Finished, Not Perfect ni. Luna se nagiba k modernim rap postulatom, le da je že takoj jasno, da primarno ne stavi na glas, ampak se večplastno vokalno stopi v produkcijsko močno bazo in v mimobežno ednino. Kar gre Hauptmanu zavidati, je multižanrska gibčnost, v kateri se že vidijo tako izkušnje kot drznost. 

V komadu Solze se Hauptman še bolj preda produkcijskim zmožnostim Erika Asatriana. Dopusti glasu, da razpade. Saksofonski pejsaž ozaljša razpadlo soul podlago, ki pa je tako predelana, da zbeži v »bojim se le, da bi igral za manj«. Solze je pesem, ki zna zaviti višje in tja, kjer se radijski izbori ustavijo. Če kaj, potem to ni pesem za Emo in popevko tedna. Globoke predelave in basovski razkroj z odsotnim beatom so razlog, da »rabim več moči, da odprem oči«. Hauptman ve, kaj počne, ko pravi, da »obrnem še en list papirja / ki prazen bo ostal«. Solze so presunljiva izmuzljivost večera in impresija. Blizu pretipava legitimnost dolgometražnega albuma, ko se Solze prelijejo v post-skit Annes En Cours. Saksofonska ostalina prepelje pesem v film, ko se govorjeno besedilo (Moni Chabbouh) prebije v ospredje tako nesubtilno, da ni jasno, ali je Annes En Cours izsek iz potencialnega soundtracka ali samostojna pesem. V tem smislu je pesem šokantno nedefinirana, neke vrste kompromis med avtorjem in producentom. Ironično pa je Hauptmanov mimobežni vokalni motiv ob koncu tu morda celo najbolj oprijemljiv na celotnem albumu. 

Spoj dosedanjega Hauptmana, ki je bližje radijskemu mainstreamu, z idejnostjo albuma je Bliže z Izo (Leskovšek). Duet predrami album, doda mu ščepec tuzemskosti, obenem pa se organskemu približa solo kitara Primoža Hudoklina. »Odpelji me, ustavi čas / Dovolj besed, tvoje vse je, kar imam. / A si želiš? Zapri oči. / Dovoli si, da poletiš,« je napev, po katerem je Bliže najbližje na celotnem albumu. Kar bega, je prav manj fragmentirano ospredje, čeprav ni mogoče zgrešiti, kaj vse se dogaja v ozadju komada, kadarkoli se za to pokaže priložnost. Bliže je na tej točki bližje tistemu, kar je Hauptman že bil, ampak hkrati je tudi najdlje temu, kar album poskuša biti kot celota. 

Odločitev za Blizu vseeno okrepi Z zaprtimi očmi. Hauptman po vsem slišanem dotlej skuša odtavati še marsikam. Pesem ima klubski pridih, deluje namensko, ne skriva pop momentov. V refrenu »ko sprehajaš se z zaprtimi očmi / te je strah, da bi zašla / med utapljanjem v množici, ko dvigaš se na vrh sveta« prepoznamo izmuzljivo hipnost, ki želi pograbiti trajno pozornost. Z zaprtimi očmi je skica hita, ki deluje zlasti kot producentski, a tudi avtorski potencial. Kajti v skladbi Če bi vedel efekt dežja preveč odkrito sugestivno podkrepi odkritosrčnost, kakršne album dotlej ni obetal. »Če bi vedel, da to zadnji je poljub, bi drugače te poljubil,« je sporočilo, v katerega se Hauptman ovije ter okrog njega zgradi prepričljivo zgodbo. Nikjer drugje na albumu njegova klavirska in kantavtorska osnova ni tako vidna in hkrati dobrodošla. Škoda, da takih momentov ni več na albumu. 

Lejla, lajtmotivni komad albuma, si vzame več prostora. »Lejla, sama drsaš po gladini / jaz pa tonem v sivini / ki sem zate jo izpil« je potapljanje na dah občutkov. Bolj občutkov kot izkušenj. Lejla niti v kontekstu takega albuma, kjer »lahko bi spet verjel v ljubezen«, nima hrapave oprijemljivosti. Kar ima, je izmuzljivost. Do konca, ko izgine v komadu Hi Erik. Outro, v katerem Hauptman prepusti Asatrianu njegov podpis. Proste roke vodijo v neke vrste odjavno špico, ki kakor da pospremi album, ne da bi dejansko bila njegov del. In to navzlic prepričljivemu beatu, najboljšemu v paketu. Vendar se ne moremo znebiti vtisa, da je Hi Erik nekaj, kar dobimo, ko je Hauptman že odšel. 

V manj kot pol ure Hauptman po prvencu in prebojnem singlu Sledim z Blizu potrjuje, da je čas še vedno relativen, ampak hkrati je preizprašal lastno ustvarjalnost, vse do točke, na kateri ustvarjalnost trči ob pričakovanja. In to stori drugače, kot bi se tega lotila večina ustvarjalcev. Blizu je vse, kar popevka tedna na Valu 202 ni. Kaj šele Ema. Kar zadeva kreativnost in produkcijo, je Blizu dobrodošel izdelek. Glasba ima moč tako združevati kot preseči. Toda le do neke mere. Zato je Blizu drugo poglavje v romanu, ki se je solidno začel, ki ima izdelan lik, zdaj pa je zavil nekam, kjer potrebuje zaključek.