Bodigatreba

Lani poleti smo se s prijatelji potikali po okolici Šebrelj. Bili smo sredi gozda, na poti k eni od staroverskih skal, ko sem dobil sms z vprašanjem kolega iz Maribora. »Je res umrl, Marko Brecelj?« sem naglas prebral. Pretreseno, a s ščepcem suma smo se spogledali. Je že res, da so mu diagnosticirali neozdravljivo bolezen, da so mu dali malo časa, ampak …, tako smo v hosti hiteli premlevat in umovat drug čez drugega. Spomnili smo se dan prej objavljenega obvestila o gostovanju umetnikov iz Vojvodine, Wostoka in Zlate VK, ter spominski razstavi Super, nekdo je umrl!, ki je bilo podpisano s »Predsmrtnimi ostanki Marka Breclja«. Nekdo je to nevešče prebral oziroma interpretiral, smo sklepali. Komaj smo se utegnili pomiriti, da je vse skupaj še ena raca, že je prišla sms potrditev: »Fake news!« Na poti domov smo pozno popoldne po radiu ulovili demanti te neodgovorne, neprofesionalne in nepreverjene novice, spuščene v javnost. Šlo je za nazorni primer »razmahnjenosti požara neresnic«, kot je ta novinarski kiks na kubik istega dne pokomentiral sam Marko Brecelj, ki se je znašel »sredi svojega nehotenega performansa«. Ostaja nam v opomin, kako hitro zapademo ne-novicam. Mimogrede, zasedba Buldožer je že sredi sedemdesetih let medijem razpošiljala svoj Buldožer Bulletin Press Info, o katerem mi je za LP film o plošči Pljuni istini u oči klaviaturist zasedbe, Borut Činč, povedal tole: »Siti smo bili premnogih neumnih vprašanj med intervjuji, tako da smo se odločili zastaviti si še bolj neumna vprašanja in odgovoriti nanje čimbolj neumno. To smo potem poslali v medije, in mediji so to čisto resno vzeli in tudi objavili.« Čeprav se na Prešerni pospravi srečamo z že velikokrat videnimi eksponati in posnetki ter slišanimi melodijami in nagovori, nas ti kot vedno doslej požrejo. V impresivni premetanki je celostno zaobjeto življenje, delo, prosti čas, ustvarjanje, performansi in ak(a)cije Marka Breclja, ki je vse to živel naenkrat in zabrisal mejo med javnim in zasebnim. Zato pa tudi bil tako nepredvidljiv in spontan, a hkrati otipljiv in krvav pod kožo. 

Lažne novice so nam v opomin tudi med pravkar razplamtelo vojno vihro, ko smo vsi v vrsti na bognedaj zadnji performans človeštva. Marka ni več v tej vrsti. Do zadnjega diha nas je rotil, opozarjal, nagovarjal in nenazadnje opismenjeval, da iz malega tirana raste velik tiran in da jih je veliko, da se množijo, da jih najdemo tu pa tam, v mikro- in makrosferi, na krajevni, lokalni, regionalni, kontinentalni in svetovni ravni, torej povsod. S svojim življenjem, delom in akcijami se je zoperstavljal zlu, razkrinkaval pokvarjenost in dvoličnost, drezal v osje gnezdo. V imenu človeštva nikoli ni bil tiho. Osveščal je, da moramo razbijati zatohle svetinje, nedotakljivost despotov in hlinjenje njihovih podrepnikov. V tem početju je bil neprizanesljiv in brez dlake na jeziku. Slabo voljo je zamaskiral s pikrim sarkazmom, do samega sebe pa je bil samoironičen in samokritičen. Četudi je na videz deloval diletantsko, so bili njegova pošvedranost in javni nastopi dobro premišljeni in vedno izpeljani z namenom. Večinoma je zadel žebljico na glavico. Nosila ga je neukročenost, pristnost, nemir, svobodni duh, divjost. »Življenje je v svoji biti divjost. Najbolj živo je najbolj divje. Ker ga človek še ni ukrotil, ga njegova bližina osvežuje,« je v eseju Hoja zapisal Henry David Thoreau. Podobno se je Marko zavzemal za državljansko nepokorščino, za preprosto življenje mimo ustaljenih norm, za nenasilni odpor, vendar je za razliko od ameriškega samotarja iz 19. stoletja, ki je verjel predvsem v moč odpora posameznika in posameznice, svojeglavi in velikokrat tečni Marko gradil na moči skupnosti. Sigmund Freud je v Nelagodju v kulturi zapisal: »Nadomestitev moči posameznika z močjo skupnosti je odločilen korak kulture,« samonikle in avtentične kulture, si dovolim pripisati, da bi še enkrat podčrtal pomembno vlogo Marka Breclja za naš nevladni sektor in mrežo samoniklih mladinskih, kulturnih, družbenih in medgeneracijskih prizorišč, od Zveze plemenskih skupnosti in vračev do Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon – UPB, ki nam je pred desetimi leti dala brezsramni zbornik samoniklih prizorišč in premislek o nevladju mladinskega polja Na trdna tla.

Ko te dni vstopimo v ljubljansko Galerijo Vžigalica, kjer je do 18. marca razstavljena Prešerna posprava Marka Breclja, nas v prvem prostoru zasuje lavina plakatov za koncerte in druge dogodke v koprskem MK(SM)C iz devetdesetih let. Če koga zanima dogajanje v slovenskem klubovju in podtalju tistega časa, bo dobil obilo gradiva za obdelavo, marsikatero ime pa bo treba izkopati iz popolne pozabe. Kdor je rasel in zahajal v MK(SM)C, si bo brez težav priklical v spomin prizore s teh druženj in občevanj. Tudi v nadaljevanju razstave se srečamo s spomini, pardon, dokumenti, ki so se tik pred otvoritvijo razstave spremenili v artefakte in relikvije Markovega zajetnega opusa. V preostalih dveh galerijskih prostorih je domišljeno ohranjena postavitev prostora s predhodne razstave Soap Opera kolektiva Stran22, katerega člani sodijo v Brecljev podmladek iz Istre. Oba sta alegorično razdeljena na svetel in temen prostor. V črnem nas napadajo videoarhivi mehkoterorističnih akcij iz časov poosamosvojitvene Slovenije, na drugi strani videokolaž iz jugočasov, ko se je Marko drzno in lucidno kalil kot performer. Kot so neizogibni nasmehi ob gledanju vatentata na Dimitrija Rupla ali sprejema ameriških marincev v MKSMC, dušenju cerkvenih zvonov ali obmetavanju Zorana Jankovića z igračkami na otvoritvi razstave prve desetletke delovanja skupine Laibach, je nepogrešljiv Duo Zlatni zub, ko sta Marko Brecelj in Ivan Volarič − Feo konec sedemdesetih in na prelomu v osemdeseta po srednjih šolah zmešala glave dijakov in nekaterim usodno odprla pogled na svet. V belih prostorih se soočimo s stripozidi, rekviziti za akcije in ulične proteste, oslomožema, kipi, alkotesti, diskografijo, ročnim nogometom in angleško žimnico iz časov sueške krize iz leta 1953, na kateri so prenočevali kulturniki, ki so gostovali v MKSC. 

Čeprav je razstava umeščena v majhno galerijo, si je zanjo treba vzeti čas, vsaj uro, če želite pasti noter. Ob mojem dolgem obisku se je zgodilo, da jo je obiskala mlada tujegovoreča družina, ki je bila kar malce zbegana, kam je padla, saj razstave ne spremljajo podnapisi. Da, za obisk razstave je res treba biti malce podkovan s kontekstom umetniškega ustvarjanja in akcij Marka Breclja, vseeno pa je ni mogoče kar tako ošvrkniti, kot se je zgodilo malo kasneje, ko si jo je na mah ogledala cvekarka iz Moderne galerije. Čeprav se na Prešerni pospravi srečamo z že velikokrat videnimi eksponati in posnetki ter slišanimi melodijami in nagovori, nas ti kot vedno doslej požrejo. V impresivni premetanki je celostno zaobjeto življenje, delo, prosti čas, ustvarjanje, performansi in ak(a)cije Marka Breclja, ki je vse to živel naenkrat in zabrisal mejo med javnim in zasebnim. Zato pa tudi bil tako nepredvidljiv in spontan, a hkrati otipljiv in krvav pod kožo. 

Marko Brecelj ni dočakal otvoritve Prešerne posprave v ljubljanski Galeriji Vžigalica, ki ni bila mišljena kot zadnja, poslovilna, žal pa je obveljala za njegovo sklepno dejanje. V zadnjih letih se je Marko javno prebijal skozi bolezen s svojimi »pospravami«, med katere sodi tudi ta razstava. Ideja zanjo je ob lanski dezinformaciji o Markovi »prvi smrti« vzniknila v Janiju Pirnatu, ki je s sokuratorjem Vasjo Cenčičem in nepogrešljivim Brecljem zbil mogočni monolit iz mnogobrojnih prizorov, detajlov in nians. Ko bi le po zaprtju ljubljanske razstave ta zaokrožil po deželi in jugosferi. Zapuščina Marka Breclja se upira muzealnosti, a njeno negovanje bo rodovitno, če jo bomo sodobniki in bodočniki nadaljevali vsaj s kancem hudomušne manire trdoglavega Marka.