Razpiranje zvočnih obzorij v prepletih osebnih usod in svetovnih glasbenih izzivov

Prejšnji razmislek sem končal z opozorilom, da ne bi smeli tlačiti v šolske vsebine tiste glasbe, ki se razpira v danem zgodovinskem trenutku in postaja pomembna predvsem za prihajajoče rodove, saj artikulira tisto, kar šele prihaja, in s tem prinaša tudi kal družbenih sprememb. Z glasbo, ki nam je zares najbližje, se moramo srečevati in soočati zunaj šole. To velja tako za tiste najstnice in najstnike, ki s hrupnimi koraki trkajo na vrata prihodnosti, kot za veterane zrelih let. 

Paradoks sodobnih načinov glasbene produkcije, njene izmenjave in uživanja je v tem, da se velik del sodobnih popularnih glasb pravzaprav nikoli ne znajde na prevladujočem in reguliranem glasbenemu trgu. Zavedati se moramo nevidnih tokov kroženja glasbe, od souporabe (deljenja oz. šeranja) glasbenih posnetkov do spontanega predelovanja nakopičenih glasbenih posnetkov in njihovih koščkov.

Med glasbenimi velikani, ki so zaznamovali moje življenje in so ves čas delovali na obrobju glasbenega posla ter se v glavnem držali stran od blišča osrednjih glasbenih odrov, je na primer skupina The Residents, ki je od samega začetka svojega delovanja oblikovala prepoznavno javno masko anonimnih stanovalcev glasbenega obrobja. S svojo začetno založbo Ralph Records in nesmrtno garažno korporacijo The Cryptic Corporation so preživeli vzpone in padce sodobne popularne glasbe. Svoje skrivnosti in nepreštevno količino posnetkov in (več)medijskih projektov so nakopičili v opomin, da je celo v ameriškem tipu kapitalizma, nedaleč stran od Silicijeve doline, mogoče preživeti z brezkompromisno umetniško držo, pri kateri lahko ustvarjalci ostanejo anonimni, njihova dela pa najdejo pot do tistih ljudi, ki jim je mar za brezkompromisno samosvojost. 

S podobno držo se je odlikoval Daevid Allen, ki je zapustil skupino Gong, ko je ta začela nositi zlata jajca, in je raje ostal zvest svoji kitari in poeziji. Vse do konca, ko nas je na zadnjem albumu I See You, ponovno pod imenom Gong, za katerega je že vedel, da bo zadnji, jasno pokazal, da je med demonstracijami iz šestdesetih letih, zaradi katerih je kot Avstralec takrat za nekaj let izgubil pravico vstopa v Veliko Britanijo, in zasedbeniškim gibanjem zadnjega desetletja (Occupy) kontinuiteta. Vmes se je pomudil na planetu Gong in z ostroglavimi palčki v letečem čajniku meditiral o vsem tistem, kar poblaznelemu svetu ostaja tuje, predvsem o človeški toplini in svobodi. 

Tukaj ne govorim le o talentu, ampak o vseživljenjskem trdem delu posameznih glasbenikov in glasbenic, ki pa ga ne morejo opraviti brez drugih ljudi, brez sopotnikov in sopotnic, prav tako ne brez navdušencev in navdušenk, ki prispevajo k vzdržnemu poslu s povezovanjem somišljenic in somišljenikov, kot tudi ne brez tehnikov in tehničark, organizatorjev in organizatoric, prostorov, v katerih nastopajo tudi za skromno  plačilo, in razpečevalcev in razpečevalk ter kritikov in kritičark, ki dajo še sklepno piko na i. In končno so tukaj občinstva, s katerimi se krogotok ustvarjanja majhnih otokov svobode in utopij sklene, vsaj začasno, če ne kar generacijsko trajno.

Trdo delo, brez katerega ni glasbene pravljice, je bil temelj izjemne zgodbe enega največjih glasbenikov prejšnjega stoletja, Suna Raja. Herman Poole Blount (uradno Le Sony'r Ra) je že v petdesetih letih snemal, izdajal in prodajal plošče v lastni produkciji, daleč od žarometov blišča takratnega jazza. V blišč pa je odel svoj sanjski orkester The Sun Ra Arkestra, ki je preživel tudi smrt svojega očeta.

Pri nas se je pompu uspeha v ključnem trenutku odločanja o nadaljnjih korakih skupine Buldožer odrekel Marko Brecelj. Celo življenje stopa po svoji poti. Iz dneva v dan živi in ustvarja svojo umetniško zgodbo, ki jo lahko spremljamo na Dodogovoru: brezkompromisno in v sozvočju s tistimi, ki ji znajo prisluhniti. Njegove mehkoteroristične akcije so v zadnjih dveh desetletjih in pol neprestano nastavljale ogledalo vse bolj trdosrčnemu padanju v nikamor. 

V zadnjih letih opazno brbota po slovenskem glasbenem podzemlju. Še najbolj me navdušujejo slovenske improvizatorke in improvizatorji, eksperimentatorji in eksperimentatorke ter druge glasbene borke in borci za brezkompromisni glas upora v vsesplošnem tuljenju kapitala, festivalskega blišča in konservativnosti ter prostaštva. V svoji skromnosti vedno znova najdejo priložnost za prehajanje meja: zvokov, glasbenega izrazja, odnosov in vizij. Ko enkrat doživiš domačnost spontanosti v hlevih oziroma skednjih Bučne ali na odrih Neposlušnega, ni več poti nazaj. 

In res ni nobene posebne potrebe po šolskem vsiljevanju takšnih glasbenih (stran)poti. Naj še naprej pljuvajo resnico v ušesa sodobnega časa. Še manj potrebe je po tem, da bi v šole vključevali naplavine glasbe za enkratno uporabo. 

Produkcija glasbe se je v zadnjem času radikalno demokratizirala, tako zelo, da nas z uporabo sodobne tehnologije vrača v čase ljudskoglasbene demokracije. Z nekaj digitalne spretnosti lahko vsakdo sodeluje v glasbi po svojih močeh in vsakdo si lahko vzame, kar mu ali ji ustreza. Situacija ni nujno katastrofalna, a tudi ne zbuja nepotrebnega optimizma.

Paradoks sodobnih načinov glasbene produkcije, njene izmenjave in uživanja je v tem, da se velik del sodobnih popularnih glasb pravzaprav nikoli ne znajde na prevladujočem in reguliranem glasbenemu trgu. Zavedati se moramo nevidnih tokov kroženja glasbe, od souporabe (deljenja oz. šeranja) glasbenih posnetkov do spontanega predelovanja nakopičenih glasbenih posnetkov in njihovih koščkov. Celo v ljudskih apropriacijah najtrivialnejših oblik popa, tudi v najrazličnejših oblikah turbo folka, humppe, cumbie, cumbie villera in tecno cumbie, disco pola, arabeske, čalge in čalgije, reggaetona, maneleja ter drugih podobnih zvrsti, ki jih še zdaleč ne morejo nadzorovati le etablirane založbe in dobička željni podjetniki, zasledimo pripovedi sodobnega časa, ki izražajo protimoč ustvarjalnosti preprostih ljudi, pa naj gre za še tako neznosno estetiko kiča. Kontroverznost trapa je v tem pogledu še kako povedna. Na glasbeni margini na vseh straneh pač vedno znova brstijo zametki novega in drugačnega v iskanju možne osvoboditve od spon trenutka. 

Tudi če gre za soočanje preprostih ljudi po svetu z brutalno močjo sodobnega kapitalizma, katerega glasbeno dno opeva nove bogataše kot ideal jaza, se ljudje tem iluzijam upirajo prav z apropriacijo teh grotesknih podob. Če imamo kavo brez kofeina, politiko brez političnega, nas bo pač usoda obdarila še z glasbo brez glasbenega. Hic Rhodos, hic salta!

* O Glasbenem pojmovniku se bo z avtorjem Rajkom Muršičem pogovarjal Robi Kroflič, in sicer v četrtek 11. oktobra ob 12h v prostorih SIGIC (Kogojeva dvorana DSS, Trg francoske revolucije 6 v Ljubljani).