Bog pije dobre letnike

Od Kreslinčic (2002), zadnjega greatest hits albuma, je preteklo kar nekaj Mure pa tudi Drave. Vladek je vmes posnel tri albume, Generacijo, Cesto in Drevored, iz katerih se je sčasoma izluščil šopek pesmi, ki so pustile vtis bodisi pri urednikih in poslušalcih bodisi pri umetniku samem. Kar tretjina od skupaj petdesetih skladb na trojni zgoščenki Čarobnice tako prihaja od tod. Toda zgolj kompilacija ustvarjalnosti iz zadnjega obdobja bi bila preslab izgovor za postavitev tako obsežnega izdelka na police, čeravno je jasno, da kantavtorstvu, uveljavljenemu ali ne, ni ravno z rožicami postlano, ko je treba skrbeti še za lastno tržno zanimivost. Kreslin ponovno seže više in dlje od samega sebe ter izbere prav tiste songe, ki kar najširše razpirajo pogled na človeško čustveno krajino. Pred nami je zato nenavadna zloženka, ki delno spominja na Muziko (1998; na njej je avtor zbral sedemnajst sodelovanj z različnimi godci). Vendar raznovrstnih izvorov ne gre podcenjevati, navsezadnje ravno takšna furjavost že od samih začetkov poglablja avtentičnost folk-rock karizme prekmurskega pevca.

Prvi CD začne s tremi povsem novimi posnetki: promocijski Tisti bejli grm (v duetu z očetom Milanom Kreslinom), Zibaj me (s Severo Gjurin) in Okna na stežaj na svoj način predstavljajo logično nadaljevanje dosedanjega ustvarjanja. Pesem Okna na stežaj, pri kateri med drugim pomaga otroški pevski zbor OŠ Bežigrad, je treba poslušati s pozabljenima biseroma, ki otvorita tretjo zgoščenko; to sta pesem Kakšen dan, ki je leta 1984 nastala za mladinsko televizijsko serijo Geniji in genijalci, ter Pustite nam ta svet, ki je tri leta kasneje opremila serijo Čisto pravi gusar. V nadaljevanju prvega cedeja se, kot rečeno, znajdejo v glavnem pesmi z zadnjih albumov (denimo uspešnice Z Goričkega v Piran, Tisoč let in Cesta), ki jih presekata ambientalna Letos bo huda jesen s plošče Nekega jutra, ko se zdani (1993) in Prešernova O, Vrba, ki je leta 2000 pristala na albumu Ptič. Oboje dokazuje, da je izbor v prvi vrsti vodila intuicija in iskanje človečnosti v času, ki postaja vedno bolj neoseben. V tem Kreslin ne pozabi duetov, ki jim na preostalih dveh zgoščenkah nameni še veliko več prostora, najprej pa naletimo na sodelovanje s Severo Gjurin v Abelu in Kajnu in z Vlatkom Stefanovskim v pesmi Odhaja dan.

Na drugem CD-ju so zbrana izključno sodelovanja. Nova pesem Kdo si z latino melosom odstopa od Kreslinovega siceršnjega dela. Gal Gjurin, ki zadnjih nekaj let skrbi za produkcijsko podobo njegove glasbe, na posnetku odigra dvanajst inštrumentov, toda zvočni prostor nasiti do te mere, da za sabo pusti vtis eksperimenta in ne ravno premišljenega izdelka. Sledita prijetna folk dueta z dvema britanskima vokalistoma, Let the Music Flow z Allanom Taylorjem in Dylanova Don't Think Twice It's Allright s pevko Mary Coughlan. Ta s Kreslinom odpoje tudi počasno klavirsko Meet Me Where They Play the Blues, nato se mu na posnetkih iz zadnjih petnajstih let pridružijo Neisha, Lidija Bajuk, ansambel Vali, ponovno oče Milan (sicer tudi član Beltinške bande), Neno Belan, Rade Šerbedžija, skupina Parni valjak v hrvaški različici pesmi To ni političen song, Bambi Molesters v priredbi Texarcane skupine R. E. M. in za konec opatijska skupina Šajeta, Drago Mlinarec ter Chris Eckman.

Na tretjem CD-ju je med devetnajstimi songi najti polovico takšnih, ki so objavljeni prvič, kar pa ne pomeni, da gre za neznane pesmi. To so spet minula sodelovanja ali, še pogosteje, koncertni posnetki z rednih nastopov v Cankarjevem domu. Svojevrstno sodelovanje se kaže tudi v Spet doma in S prsti mi greš skoz' lase, pesmih, ki ju sopodpisuje nekdanji Buldožer in Don Mentonyjevec Janez Zmazek Žan, ali pa v Čuden si bil že kot otrok, kjer je soavtor Jure Hübsher, klaviaturist v nekdanji Kreslinovi zasedbi Martin Krpan. Pri pesmi Še je čas mu nadalje pomaga MPZ Krka, nato sledi dolg niz posnetkov iz Cankarjevega doma, bodisi objavljenih na dvojni zgoščenki Koncert (2005) bodisi priobčenih prvič, pri katerih Kreslinu stoji ob strani glasbeni sopotnik, kitarist Miro Tomassini. Tu je nekaj nostalgičnih posnetkov, denimo Dan neskončnih sanj, Daleč je moj rojstni kraj, Tista črna kitara in Namesto koga roža cveti, ki v živo izvabljajo več intimnosti in topline kot v studijskih posnetkih. Sledita nastopa z Beltinško bando pa Dok dobuje kiša z Vladom Divljanom, Dekle moje, v kateri se Mary Coughlan spopade s slovenščino, in še enkrat Severa Gjurin, tokrat v skupinski verziji Od višine se zvrti. Projekt se zaključi z uspavanko Lahko noč, sestrica.

Čarobnice so torej postrgane iz vseh skled in loncev Kreslinovega barvitega opusa, ki se kljub občasnemu zaokroženju, kakršno je tole, stalno izmika zadnji besedi in dokončni etiketi in si s tem odpira vrata v nove projekte, nove albume, nove nastope in nova sodelovanja. Brez dvoma govorimo o največjem slovenskem kantavtorju in pesniškemu velikanu, ki ravno zaradi pretiranega kritiškega ter institucionalnega razlikovanja med poezijo in glasbenimi besedili na eni strani ter med resno in zabavno glasbo na drugi strani nosi na plečih podobno breme kakor Bob Dylan. Je s Prešernovo nagrado res treba čakati, dokler s Švedske ne dobi vabila vabila Robert Zimmerman? 

@http://www.youtube.com/watch?v=E11TUsz82Wo@