Bossanova in Bossa de Novo

V kratkem bo minilo devet let, kar je nastal moj najljubši bend. Zakaj se na severni polobli, kjer je okrog božiča zima, ukvarjamo z glasbo, ki je nastala tam, kjer se na silvestrovo v kopalkah, s polno ritjo caipirinhe in ohlajene kokosove vodice mečejo v dolge, tople valove južnega Atlantika? Čisto točno niti ne vem. Bendu je ime Bossa de Novo.

Bossanova (pišem skupaj, ker bossanova tudi rečem skupaj, jo sklanjam skupaj in ker je eno ime, četudi je narejeno iz dveh besed) je v Rio de Janeiro priplavala konec petdesetih let, ko sta se skladatelj Antonio Carlos Jobim in pesnik Vinícius de Moraes seznanila s kitaristom po imenu João Gilberto. Če kdo, potem je João Gilberto, hvaljeno bodi njegovo ime, zaslužen, da bossanovo danes pozna ves svet, da je že po nekaj letih prenehala biti ekskluzivno brazilska glasba, lokalni fenomen: postala je svetovna glasba, ena od univerzalnih glasb svetov. João je bil letos star osemdeset let, leta 1958 pa jih je imel sedemindvajset in je posnel vinilno ploščo na 45 obratov z naslovom Chega de saudade (Tom Jobim/Vinícius de Moraes), na strani B pa je dodal svoj komad Bim bom (João Gilberto). To je prvi posnetek bossanove, kakršno poznamo danes. Po tej plošči, tak je danes vtis, je šlo samo od sebe: Desafinado, Samba de uma nota só, Garota de Ipanema, Meditação, Brigas nunca mais, Corcovado, vse to so komadi, ki jih je João Gilberto skupaj s svojo prvo ženo Astrud pel na znamenitem koncertu v Carnegie Hall, kamor ga je povabil saksofonist Stan Getz. Po tem koncertu je bossanova zasvojila Združene države Amerike, kmalu zatem pa še Evropo. V Franciji se je posebej dobro prijela in hitro naletela na kreativna ušesa: njen ritmični vzorec in harmonske umetnije so povzeli takšni muzikanti, kot so Henri Salvador, Georges Moustaki, Claude Nougaro.

João Gilberto igra kitaro in poje. Videl sem ga, 1. in 16. julija 2003 v Parizu in Perugi, kako počasi pride na oder, sede na stol, dvigne obe nogi na pručko, preveri, ali sta mikrofona za glas in kitaro na pravi razdalji, potihem pozdravi trepetavo dvorano, potem pa dve uri brez odmora, čisto sam, drži stotine ljudi v negibni napetosti, ki se vsakokrat, ko izzveni zadnji akord komada, sprosti v hvaležen plosk. V Parizu je začel s skladbo Vou te contar, v Perugi pa s Caminhos cruzados; obe je napisal Jobim.

Ta dva koncerta sem slišal nekaj mesecev po tistem, ko sem šel v Rio de Janeiro. Tam sem srečal kitarista Williansa Pereiro, šel z njim v studio Manhattan in posnel nekakšno ploščo z naslovom Bossa de Novo. Danes se mi vse to zdi zavito v nekakšno nejasno meglico, zmes iracionalne samote in instinktivne odločitve, da svoji tedanji punci in današnji ženi Ani s poti prinesem darilo. Se pravi, da Bossa de Novo na začetku ni bil bend, ampak skupni naslov trinajstih komadov, ki sva jih v nekaj urah posnela s Pereiro. Ti posnetki seveda niso bili objavljeni in najbrž tudi nikdar ne bodo. Motivacijo za to, da sem šel v Rio de Janeiro, poiskal kitarista in z njim snemal, vidim v vsej dolgoletni zgodovini svojega poslušanja bossanove in v pogovorih o muziki pa v glasbenih igricah, ki smo se jih šli zlasti z Dragom Ivanušo in Igorjem Leonardijem. Potem ko sem nekaj časa s svojim bossanovističnim deležem sodeloval pri programski umetelnosti Fake Orchestra, je postajalo bolj ali manj jasno, da si moja glasbena obsesija zasluži nekaj temeljitejše in bolj avtonomne obravnave. Zato sem sestavil samostojen glasbeni organizem, ki se zdaj podpisuje z imenom Bossa de Novo.

Moje uho, se mi zdi, nikdar ni a priori zavračalo niti poveličevalo nobenega glasbenega izraza – in v tem smislu se mi zdi škoda, da (še posebej) strokovno občinstvo posamezne muzike etiketira in jih s tem izloča iz univerzalnega zvočnega konteksta. Sem pa v brazilski glasbeni tradiciji, ki je sama po sebi nagnjena k zlivanju različnih ritmičnih in harmonskih izrazov, očitno našel zvok, ki me je prevzel kot posameznika in kot glasbenika, ne le kot poslušalca. Bossanova se evropskemu ušesu zdi oddaljena, ker (podobno kot samba) operira z neparnimi ritmičnimi strukturami, mi pa smo tukaj v glavnem navajeni živeti v štiričetrtinskem, pogosto oglatem zvočnem svetu. S petimi poudarki v štirih dobah ritmičnega vzorca bossanova odpira skrivnostno asimetrično občutje, ki sproža tudi posebna harmonska navitja in je v tem blizu spontanemu človeškemu govoru. Kot jezikoslovca me nasploh najbolj zanima govor, ki je izrazito asimetrična, na lihih in nepredvidljivih strukturah utemeljena človečnost. Imam občutek, da je bossanova, kakršna je (čeprav je zrasla iz Jobimovega skladateljskega navdušenja nad sambo, Milesom Davisom in Debussyjem), lahko nastala samo ob lirični spodbudi, ki jo vanjo vnaša brazilska portugalščina. Brazilci portugalščino govorijo, kot da bi peli, bossanovo pa pojejo, kot da govorijo. João Gilberto je eden največjih in najmanj glasnih retorikov, kar sem jih kdaj slišal.

Še ena stvar je, ki me fascinira v brazilski glasbi – in posebej v sprejemanju glasbe v Braziliji: spoštovanje avtorstva. Sam sem bil dolgo navajen na »dejstvo«, da je Nad mestom se dani delo Ditke Haberl, Ko zapustil te bom Ota Pestnerja, celo Parado da je naredil Tomaž Domicelj. Jožeta Privška in Marka Breclja ponavadi ni zraven, ko omenjamo te skladbe. V Braziliji vsi vedo, čigavi so komadi, ki jih poslušajo in igrajo. Skladatelji in tekstopisci so vsaj take zvezde kot izvajalci in imajo svoje ulice po brazilskih mestih, po Antoniu Carlosu Jobimu se imenuje eno največjih letališč v Braziliji, Galeão v Riu de Janeiru. Jobim je za Brazilijo približno tako pomemben kot Jože Pučnik za Slovenijo, le da je ono letališče v zalivu Guanabara približno dvajsetkrat večje od brniškega.

Bossa de Novo se je kot bend začela z dvema kitarama (Igor Leonardi in Aljoša Kosor), harmoniko (Drago Ivanuša) in glasom. Prvič smo igrali junija 2003 pred ljubljanskim Sax Pubom. Dež je lil točno tisti dve uri, kolikor je trajal koncert. Potem se nam je nekajkrat pridružil Nino de Gleria s kontrabasom, nakar sta se Leonardi in Nino odmaknila, prišli pa so Marko Gregorič (kontrabas), Blaž Celarec (tolkala) in Sergej Randjelović Runjoe (bobni). V tej zasedbi smo odigrali kar nekaj koncertov in nanje redno vabili še goste. Vse do danes so z nami ob raznih priložnostih igrali saksofonisti Jure Pukl, Cene Resnik, Boštjan Gombač, Primož Fleischman in Igor Lumpert, violinistka Jelena Ždrale, kitarist Jani Moder, trobentača Tibor Kerekes in David Jarh, bobnar Ratko Divjak, vibrafonist Howard Curtis, pevke Mateja Starič, Jackie Marshall, Nika Perunović, Nagisa Moritoki, Janja Majzelj, Eva Hren, Ana Vipotnik, Marta Kosturska in Mateja Koležnik. Čisto zadnji je po enem izmed junijskih koncertov v Saxu, leta se ne spomnim, v stalno zasedbo vstopil Mitja Vrhovnik Smrekar, skladatelj in izumitelj, ki je postal edini član tolkalske sekcije in prinesel v bend tisto mero ritma, ki zveni skoraj tako dobro kot tišina.

Po nekaj letih igranja nas je Jure Longyka povabil v Odštekane. Tam smo posneli prvo ploščo, ki nosi naslov Vivo! (2006). Glasba v živo. Zvok benda, ko gre za živ radijski nastop, je prirejen potrebam radijskega medija. Zato smo te posnetke za ploščo zmiksali še enkrat, in to precej natančno. Producenta Drago Ivanuša in Mitja Vrhovnik Smrekar sta skupaj z mojstrom Julijem Zornikom nekaj dni preždela v tonskem studiu in prisluškovala akustičnim odtenkom, odnosom med instrumenti. Seveda se nista ukvarjala z dodajanjem efektov, ampak s finim kalibriranjem živih, suhih zvokov in jih pozorno umeščala v prostor kompletne zvočne slike.

@http://www.youtube.com/watch?v=jN2UWx9I3So@

Na tej plošči je skladba, ki je med našimi predelavami dočakala največji odmev. Selma (Goran Bregović/Vlado Dijak) je v svojem bistvu tiha, nežna, introvertirana pesem, ki je v našem prostoru postala mit. Poleg tega je to skladba, v kateri se izvrstno ujemata glasbena invencija in preprosto, dih jemajoče besedilo. To je recept za bossanovo. V tem smislu lahko vzameš karkoli takšnega, ritmična sekcija zaguga tistih pet poudarkov v štiri, pa je. Obenem pa je Selma pomemben del naše poslušalske preteklosti, eden od komadov, zaradi katerih je vztrepetalo pionirsko srce. Podobno je s pesmijo Majska (Marjan Vodopivec/Tone Pavček/Primož Vitez), za katero sem napisal besedilo v portugalščini. Pred kratkim sem po dolgem času spet slišal, kako zveni Selma, ko jo igra Bijelo dugme: v njej je poleg vsega naštetega še čisti rokenrol. In za nas je tudi bossanova rokenrol, le da je obrnjen navznoter. Nasploh bossanova velja za nekaj, čemur bi lahko rekli ponotranjena samba.

Bossanova je glasbeni zaklad, ki ga ni mogoče izčrpati, in skladbe vanjo pač ne prihajajo samo iz brazilske muzike. Svet je poln glasbe, ki samo čaka, da se bo usedla v nasladno razpoloženo uho. Drugo ploščo smo posneli v studiu. Imenuje se Nova (2009) in je precej drugačna od prve. Producent Mitja Vrhovnik Smrekar je naredil nekoliko manj suh zvok pa tudi glasbeni program je na tej plošči nekoliko bolj razgiban. Mimo čiste bossanove smo se nekajkrat poskusili tudi s sambo: ni tako preprosto, ker je razmerje med ritmično, harmonično in melodično strukturo takšno, da evropskemu ušesu lahko zveni neizdelano, je pa avtonomija teh struktur in njihovo občutljivo in občutno zamikanje obenem nujen pogoj za groove. Uvodna skladba plošče je pri publiki verjetno doživela največ uspeha: Sestanek pod rjuho (Marko Gregorič) je doslej edini docela avtorski komad izmed skladb, ki smo jih uvrstili na svoje albume.

Pred dvema letoma in pol je bend zapustil Drago Ivanuša. Zdaj smo kvartet. Občasno povabimo koga v goste. Trenutno delamo tretjo ploščo, nekaj vadimo, počasi se spravljamo k snemanju. Naslova še nima, definitivnega programa tudi ne. Z njo spet obiskujemo kraje in čase, ki so nam pri srcu, v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Med bossanovami se lotevamo takšnih, ki jih danes malokdo pozna, med našimi priredbami slovenskih pesmi pa bomo našli tudi avtorje, ki so naredili zgodovino slovenske glasbe, pa jih danes malokdo posluša.

Ni čudno. Bossa de Novo res bolj malo igra v javnosti, zgodi se pa le.

V četrtek, 29. decembra 2011, smo ob 20. uri v Miniteatru na Križevniški ulici v Ljubljani.