Čakajoča neučakanost

Naslov druge plošče Jureta Lesarja nima vprašaja. Ker ga niti ne potrebuje. Je kaj novega je kvečjemu odgovor na nezastavljeno vprašanje. Če pa že, je odgovor – ne. Ker je novo že bilo in še je. Lesar je pravzaprav na vprašanje odgovoril, ko je izdal prvenec Zemljin sin (2018), z nadaljevanjem, ki je hitro nastal, a pozno postal, pa določil (svoj) čas. Že s prvencem je postal sinonim za kvalitetno kitarsko (kant)avtorsko radijsko izkušnjo. Vedel je in toliko bolj ve zdaj, kaj dela. Ampak se ne zadovolji, kajti Je kaj novega skuša najti nove prijeme, nove obrate, nove melodije in aranžmaje. In jih tudi najde. Toda vseeno se pozna, da je album neučakan in si tako na koncu vseeno zasluži vprašaj. Kam gre Lesar zdaj? Potrdil je, da zna narediti poslušljive in zapomnljive komade. Bo sledilo res kaj novega?

Druga Lesarjeva plošča ima osem komadov. Kar polovica je bila že nominirana za popevko tedna na Valu 202, kjer se njegova zvočna slika izrazito sklada s programsko zasnovo. Kar tri »nove« pesmi (Parfum, Je kaj novega in Si kaj utrujena) so bile izbrane za popevko tedna. Na prvencu Zemljin sin je bilo ravno obratno: od petih predlaganih so poslušalci izbrali eno (Oči očeta), kar kaže, da je prišel dlje pri ugotavljanju, kako prepričati nacionalkine poslušalce. Saj mu je to prebojno uspelo že z Eskobars in albumom Ni dovolj, o katerem smo zapisali, da je šlo za kočljivo sredinskost. Nato je na mikavnem prvencu pokazal, da je prerasel garažo. Sam je zdaj ob izidu druge plošče povedal, da je novih osem skladb nadaljevanje. »Takoj po izdaji prvenca sem imel že pripravljene nove pesmi, na katerih smo začeli delati z bendom in se poleti 2019 zaprli v studio. Snemanje druge plošče je bilo tako dolgotrajen proces, da sem vmes začel pisati že za tretji album, ki ga trenutno snemamo. Kot pravim v pesmi Je kaj novega, je pomembno, da ohraniš to, da se veseliš trenutka, ki prihaja.« 

Gre za ključno izjavo o drugem albumu. Tokrat je namreč samozavestnejši, obenem pa res deluje, kot bi šlo za prehodni album, ki je imel prestavljen zalet. Uvodni komad Parfum je namreč izrazito varljiv. Ne samo zaradi zelo uspešnega gostovanja Zorana Čalića na slide kitari. Vse, kar komad premore in pove, diši po uspešnem. Lesar je ujel točno pravi občutek, zvok in sporočilo. Parfum je prepoznaven, zapomnljiv in dober komad, ker se da zavohati zgodbo, čeprav ta nima globljega pomena. Če kje, se v blues rock rifih in brezbrižnem petju približa skupini T-Rex, in to na komplementaren način. Lesarjev vokal je že takoj izpostavljen, razgaljen in osvetljen, kar je hrabra odločitev in svojevrstno sporočilo. Četudi je komad na prvo žogo, se raje zanaša na občutek. Ni tvegano, vsaj ne preveč. Ker se drži klasike. Že Med in čajna pa je precej drznejša ekskurzija. Ponavljajoči akustično kitarski rif je zgolj podlaga, čez katero se Matej Kužel spektakularno, žal pa izjemoma saksofonsko psihedelično sprehodi (pomislite na saksofon pri Pink Floyd). To je komad, ki ima prostor za rast. Niti malo se mu ne mudi, kar na tolkalih podkrepi Martin Janežič – Buco, Lesar pa skuša s ponavljanjem priti do vrhunca, kar mu deloma uspe z lastnimi spremljevalnimi vokali, nato pa se domala pokoplje s freejazzovskim koncem. Kreativno si je Lesar z zasedbo dovolil več. Vsekakor več kot na prvi plošči. 

Če je Med in čajna v osnovi blues, je Si kaj utrujena bližje countryju. Tudi tekstno, pa ne le zaradi neobičajno sporočilne druge osebe ednine. »Si kaj utrujena od reševanja sveta / ko se trudiš po najboljših močeh / ja, na tebe se dere tvoj šef / si kaj utrujena od svoj'ga moža / ker vse, kar ima od svojih strasti / je pivo, politika in laži«. Lesar na takšen način ubere manj tradicionalno pot. Skozi vprašanja opisuje zgodbo, ki jo hkrati presoja in ponudi nasvet: »Najdi nekoga, ki dal ti bo smeh!« Premor v skladbi deluje skoraj šokantno, ampak potem uigrana zasedba zlasti zaradi klaviatur Denisa Horvata, ki je zaznavno pomagal pri aranžmaju in produkciji, stabilno ponudi Lesarju možnost za raskavi vokal ter še eno psihedelično solažo. Ko slišimo, da »prihaja veter sprememb«, zveni album precej tradicionalno in pričakovano, vseeno pa je tega pri nas v slovenščini res malo, zato je dobrodošlo. Lesar je hkrati neposreden in metaforičen. Si kaj utrujena je najudarnejši komad na plošči. Že zato, ker je precej zapacan, zamazan, hripav. Še tretji zaporedni komad, daljši od pet minut, za katere se zdi, da bi lahko bile še daljše. In koncertno najbrž bodo, saj si zasedba zna vzeti zalet. 

Prihajam domov je z naskokom najkrajši komad. Odmev zasedbe Eskobars, ki je, mimogrede, nabrala šest popevk tedna, premore poetičnost, s katero je Lesar znal moderne indie rock vplive ne le prevesti, ampak udomačeno prenesti k nam. Rezultat je sproščena, s sabo pomirjena skladba s priznanjem, da »izpustil bom vse nepomembne stvari«, medtem ko »se včasih počutiš, kot da si na petem mestu«. Prihajam domov je utrinek, ki v kontekstu albuma kot pomirjajoči prehod celo bolje deluje na prvo poslušanje. Mimobežna je skladba Moja moja. Bendovska, albumska, varna. Ni tako daleč do Hamo & Tribute 2 Love, predvsem po zvoku. Za koncerte bo najbrž ravno pravšnja, saj bo ponudila aktivni premor od bolj visokoletečih komadov. Pa čeprav poje tudi o tem, da »si srečen z verigo okoli vratu«, in je za Lesarja pesem, ki po ločitvi celi rane. 

Najbolj štrli naslovna Je kaj novega. Na prvo žogo že zaradi kontrabasa, ki ga v roke vzame Luka Mrdakovič. Ponudi premor, oddih, popotovanje. Tudi vokalno, Lesar gre v lege, kjer ni nujno tako prepričljiv in siguren, vendar spet izkoristi priložnost druge plošče. »Svojo sapo mladosti še lovim,« je kleno priznanje, s katerim se znajde nekje vmes za generacijo, ki ne bo najbrž nikdar prodrla v prvo ligo prepoznavnosti. »Zakaj gre vse tako hitro, kar je lepo« je postmilenijsko samozavedanje ob kitarskem rocku, ki je lahko tudi pop-rock in ima vse, kar mora imeti v času, ki noče imeti, temveč zajeti. 

Zato pa je šel z Žejo Lesar dlje. Ni prvi komad o žeji, vendar gre za slovensko izkušnjo in navade, le da je (kant)avtor opazno metaforičen, ko »od suše vedno pridejo najbolj plitke misli«. Lesar ni žejen, misli na to, da je suša. Gre za metaforo, simbolizem, ekološki ljubezenski komad. »Brez tebe zahajam brez milosti in brez ljubezni« se dobro spoji z bobnarskimi prijemi Davida Morgana. Komad je tekstno hrabra, molovska žeja, ki bi skoraj presahnila, če ne bi bil konec tako kolektiven. Množično se prepeva sklepni in hitrejši del, ko pesem (pre)hitro odtava, ko »jutri bo močnejši«. Žeja z razlogom ni bila izbrana za popevko tedna, saj premočno in prehitro zavije, ko skuša odžejati s kombinacijo svežega, starega in prihodnjega hkrati. Kot bi se konec že zgodil. 

No, zanesljiv in prepoznaven in očiten konec vendarle pride. Nezgrešljivo. Malo po malo je skoraj preveč tipičen sklepni komad. Podobno je bilo že s Šalo na prvencu, kjer pa ni šlo brez zavetja benda. Malo po malo je torej napredek. Največji? Najbrž res. »Klavirski« Lesar je dobrodošel samo zato, ker se lahko preveri in primerja njegov vokal, tako vajen kitarske podlage. Izplen? Začuda ne pretirano drugačen, kar pa ne pomeni, da se pogreša kitaro in vse, kar se je slišalo dotlej. Po drugi strani pa komad prepozno preseka album in ponudi odrezani konec, sploh glede na to, kako zgodaj in dolgo so se zaključevali komadi pred njim. 

Jure Lesar je na prvencu Zemljin sin dokazal, da je našel, kar morda niti ni zavestno iskal. Z Eskobars je definitivno našel (pre)pozno. Že s prvencem je postal sinonim za kvalitetno kitarsko (kant)avtorsko radijsko izkušnjo. Vedel je in toliko bolj ve zdaj, kaj dela. Ampak se ne zadovolji, kajti Je kaj novega skuša najti nove prijeme, nove obrate, nove melodije in aranžmaje. In jih tudi najde. Toda vseeno se pozna, da je album neučakan in si tako na koncu vseeno zasluži vprašaj. Kam gre Lesar zdaj? Potrdil je, da zna narediti poslušljive in zapomnljive komade. Bo sledilo res kaj novega?