08.04.2015
Dobri stari časi
Jernej Dirnbek tokrat o sceni, medijih, ... in pogojih na njej včasih in danes.

V svojem prejšnjem mnenju sem nanizal par ugotovitev o stanju na naši (in svetovni) rockovski sceni in opozoril na verjetne posledice, ki bodo nastale, če se scena ne bo prenavljala z dovolj odmevnimi mlajšimi predstavniki tega žanra. V dobrih 5.000 znakih, kolikor jih je na razpolago za posamezni prispevek, mi žal ni uspelo spregovoriti tudi o vzrokih, da ne pride do tega, kaj šele, da bi se dotaknil možnih poti za rešitev problema ali celo iznašel čarobno paličico, s katero bi popravil vse krivice tega sveta, kot naivno pričakujejo nekateri. Zato bom danes skušal nadaljevati tam, kjer sem zadnjič končal. Z analizo nekaterih razlogov, ki po mojem prispevajo k temu, da je bendom današnjega časa teže narediti preboj, kot je bilo njihovim predhodnikom.
Ko smo Mi2 leta 1998 kot komaj kakšno leto stara in širši javnosti skoraj neznana zasedba posneli zafrkantsko reggae skladbo Teta Estera (to je bil po Črtici naš drugi single), smo z njo v letu, ki je sledilo lansiranju skladbe, več kot dvajsetkrat gostovali v različnih TV oddajah. Pa pesem sploh ni bila posebno velik radijski hit, vsaj kar se programov nacionalnega radija tiče. Na Valu 202 je niso kaj prida vrteli, nekaj predvajanj je doživela na 1. programu Radia Slovenija, več na Radiu Maribor in takratnem Radiu MM2. Pa seveda na lokalnih in komercialnih radijih, ki so takrat še delovali nepovezano in po njim lastni uredniški politiki.
Zato pa skoraj ni bilo televizijske oddaje z razvedrilno vsebino, ki nas v času Tete Estere ne bi vabila v goste. Tu je bila cela paleta oddaj na nacionalni in komercialnih televizijah, od tistih čisto glasbenih, kot so bile Videošpon, Videospotnice, Roka rocka, Pomp, Atlantis, SQ Jam, Pop'n'roll, v katerih se je gostovalo, prikazovalo videospote in nastopalo v živo, do takih bolj razvedrilne narave (Zoom, Poglej in zadeni, Agencija) in raznih otroških, mladinskih, izobraževalnih, še celo športne so si kdaj pa kdaj zaželele malo glasbenega predaha. Obiskov na televiziji je bilo torej toliko, da me je vratar RTV-ja ob nekem prihodu vprašal, če se bom kar zaposlil pri njih. In ker je sopevec Tone ravno v tistem času začel službovati v Celju, kar mu je glede dopoldanskih obiskov v studiu povzročalo nemalo težav, je v nekaterih oddajah z mano kot gost nastopil kar sošolec s faksa, ki se je izdajal za člana zasedbe. Logična posledica vsega tega pojavljanja je bila, da sta se skladba in ime zasedbe »prijela« in bendu omogočila, da se je zasidral na glasbeni sceni.
Poleg radijev, ki so bili takrat odkrito veseli vsakega novega izdelka – sredi devetdesetih let je bilo nedvomno manj domače glasbene produkcije kot v obdobju, ki je sledilo – je pomembno vlogo igral tudi tisk. Pa zanj bend ni potreboval kakšnega v posel vpeljanega PR strokovnjaka, ki bi zahajal na kavo z uredniki razvedrilnih časopisov in revij ter obvladal skrivnosti tega posla. Ne, povsem dovolj je bilo sestaviti spodoben prispevek, ga natisniti, zraven priložiti fotografijo in razposlati na naslove uredništev, pa je o tvoji novi stvaritvi vedela širna Slovenija. O tem so pisali v PIL-u, Coolu, Anteni, Dr. Musicu, Stopu, Pro-noti, 7D, SI promo playu, Magu, Kaju pa seveda vsem tistem tisku, ki je preživel tranzicijo in ki o glasbenih vsebinah občasno poroča še danes.
Težje je bilo takrat dobiti prostor za spodoben špil. Tipičnih koncertnih rock prizorišč je bilo malo, še manj poletnih festivalov, na katerih bi v istem večeru nastopalo po več različnih izvajalcev, tako so bile priložnosti za nastope po večini omejene na obiskovanje študentskih žurov ali diskotek, v katerih je izvajalec v glavnem moral nastopiti na lasten riziko in je z izkupičkom od prodanih kart le redko pokril stroške najema ozvočenja. A z malo dobre volje, korak za korakom, je bend le spoznaval nove in nove koncertne »punkte« in počasi prišel do tega, da so ga začeli vabiti še kam drugam.
Še ena, ne čisto nepomembna stvar je bila v devetdesetih dosti enostavnejša – dobiti založbo. Ena ali dve malenkost bolj odmevni pesmi sta bili povsem dovolj, da je bend začel dobivati ponudbe za izdajo nosilca zvoka. Sicer ni šlo za kake bajne deale, še vedno je moral bend sam kriti dobršen del stroškov, povezanih s snemanjem materiala in izdelavo morebitnih videospotov, glede ostalega pa je bil vendarle v glavnem brez skrbi. Od prodaje nosilcev zvoka sicer ni dobil ničesar, a se mu zato tudi ni bilo treba odpovedovati nobenim deležem iz naslova avtorskih in izvajalskih pravic, kaj šele, da bi moral založbi prepustiti del honorarja od koncertov ali se celo podrejati njenim željam in okusu.
Z današnjega vidika lahko takšen skupek razmer nostalgično označimo s frazo »stari, dobri časi«. Kot na vseh drugih področjih, je napredek tudi v glasbi prinesel marsikaj dobrega, a obenem še več tega vzel. Če sta informatizacija in svetovni splet naredila vsako informacijo na enostaven način dostopno javnosti, sta v isti sapi zaradi količin podatkov, ki se pretakajo tam, pomešala zrnje in pleve in dobre izdelke uspešno skrila med terabajte balasta. Postavitev spletne strani in objava posnetka na youtubu bendu, ki se šele prebija, danes prav malo koristi, saj ljudje, ki ne vedo, kaj natančno iščejo, tega enostavno ne opazijo in ne zaznajo. Glasbenega tiska pri nas že lep čas ne poznamo več, televizijske oddaje, v katerih bi lahko neafirmirana skupina predstavila svoje stvaritve, pa so danes na nacionalni ravni zreducirane na Točko in Aritmijo. Radijske postaje, ki so pripravljene vrteti skladbe še neuveljavljenih izvajalcev, lahko prav tako preštejemo na prste ene roke. Medijski prostor, zasledujoč sveto vodilo gledanosti, branosti in poslušanosti, uprizarja resničnostne šove, ustvarja instant zvezdnike in talente, ki s posnemanjem tujih del čez noč zasijejo na sceni in še hitreje odidejo z nje. Za to, da bi del svojega prostora namenil nekomu, ki se prebija z lastno ustvarjalnostjo, pa enostavno ni več zainteresiran. Sekunda programa je postala preveč dragocena in izguba odstotka gledalcev ali poslušalcev med vsebino, ki ne pritegne »s prve«, preveč rizična, da bi bil pripravljen na to. V tem tiči po vsej verjetnosti razlog, da tudi na svetovni rock sceni že toliko let zaman čakamo naslednjo Nirvano.
Kar pri vsem skupaj najbolj žalosti, je dejstvo, da zaenkrat nič ne kaže, da bo prihodnost rock glasbe svetlejša. Zato toliko večji poklon tistim, ki se še naprej zoperstavljajo vsesplošnim trendom in ohranjajo ta žanr pri življenju. Ustvarjalci oddaj, kot so Na piedestal, Na sceni, Express, Tolpa bumov, Fresh cut, Popevka tedna, vendarle aktivno propagirajo nove stvaritve (tudi) domačih glasbenikov. Potem so tu natečaji Imamo dobro glasbo, Šou Rock, 30 years for you, Klubski maraton in podobni, ki vzpodbujajo tako ustvarjanje glasbe kot žive nastope mladih glasbenih skupin. In spletne glasbene revije Rockline, Odzven ali Zarolaj.si, pa tudi portal MMC RTV, ki aktivno spremljajo glasbeno dogajanje na sceni. Ni prav veliko, a je nekaj. Brez potrpljenja in vztrajnosti, debele kože in odpovedovanja pa na tem področju itak nikoli ni šlo. Kako je že rekel nekoč naš največji pesnik? »Slep je, kdor se s petjem ukvarja …«