Drevo življenja

Tree, tretji album skupine Blu.Sine, je njeno najbolj dodelano in koherentno glasbeno delo, ki ga oplaja večnamenski analogni inštrumentarij in begajoča lirična zasnova. Kar je nekoč nakazovalo poti eksperimentalnega trip hopa, se je dokončno prelevilo v rockovski trip. Album Tree je produkcijsko zbrušen, kar pa ne pomeni, da so ga glasbeniki iz skupine Blu.Sine spolirali. Gre za polnokrvno pesmarico, ki omogoča nešteto enakih ali drugačnih koncertnih izvedb, ki jih skupina ob takšnem liričnem premisleku in dramaturgiji nujno mora izkoristiti v svojem nadaljnjem razvoju.

Blu.Sine je vokalno-inštrumentalni kolektiv, ki se je v dobrem desetletju razvijal v zvočni preriji domiselno temačnega pop rocka (album Can You Hera In Color?, 2014) in eksperimentalno improviziranega trip hopa (album 10, 2019) ter dospel do že omenjenega rockovskega potovanja. Ne bom okolišil, Blu.Sine zveni, kot da bi Jefferson Airplane transportirali v današnji katastrofično apokaliptični čas. Že njegova aktualna in novodobno razširjena inštrumentalna zasedba – v sestavi samorastnikov skupine Žige Četrtiča (klaviature), Žige Krofliča (kitarist) in Urške Bajec (vokal, lirika, klaviature), že desetletje prisotnih Dariana Kocmurja (bobni) in Bora Hodžića (bas) ter novih sil Žana Florjanca (trobenta), Tomaža Šinigoja (violina) in Mihe Šinigoja (čelo) – ponuja vso mikavnost in intrigo večpredstavne in globoke rockovske estetike. 

Slednje se nanaša predvsem na kolorit in intenziteto sozvočja, ki ga je skupina izpilila in izostrila vse do komaj slišnih malenkostih, če seveda sploh lahko govorimo o malenkostih, ko poslušamo album Tree. Tukaj ne moremo odmisliti ali prezreti poetične note skupinskega ustvarjanja in baržunaste vokalne interpretacije Urške Bajec. Ultimativno ozaveščeni verzi »ne bo šlo brez ovir / sprejmem svoj nemir« nas vpeljejo v otvoritveni skladbi Brez odmeva, ki se poslušalcu z lahkoto vgravira v spomin. Urškini spomini nam v nadaljevanju, v zložljivih 24 sekundah, postrežejo briljantni haiku v istoimenski pesmi. Rudiment iz preteklosti skupine oznanja skladba Ne zaupam še, ki vleče prvine trip hopa na dokaj neklasičen način ob prepletu klavirskih vložkov in rezke trobente. Morda najbolj podoživet del albuma je Stroboskop, ki ga Blu.Sine projicira v intuitivni zvočni improvizaciji in ustvarja vtis, kot da smo se znašli skupaj z glasbeniki na koncertnem odru ter s pomočjo besedil razumemo njihove občutke. Skladba Odsotnost se sliši najbolj melanholično, na trenutke celo depresivno, in ob številnih zastavljenih vprašanjih nam razgalja odtujenost posameznika, ki ima občutek, da vsi nenehno hitimo in se potapljamo sredi hrupa. Zato pa nam Drevo ponuja bolj optimističen, opogumljen pogled na lastno introvertiranost, ko Urška zapoveduje, da »obstajaj še zase / kakor drevo, ki proti nebu vedno znova rase / obstajaj, ne daj se«. 

Album Tree je produkcijsko zbrušen, kar pa ne pomeni, da so ga glasbeniki iz skupine Blu.Sine spolirali. Gre za polnokrvno pesmarico, ki omogoča nešteto enakih ali drugačnih koncertnih izvedb, ki jih skupina ob takšnem liričnem premisleku in dramaturgiji nujno mora izkoristiti v svojem nadaljnjem razvoju. Njihova bolj rockovska pot jih mora ohranjati v obsegu zaključne skladbe Jaz ne vem, le da morajo po dosedanji prehojeni poti vedeti, kam jih odri in studii peljejo v prihodnje.