Drugačno. Očarljivo. Presunljivo.

Prvenec Mirne Bogdanović, glasbenice bosansko-slovenskih korenin, ki je svoj življenjski in ustvarjalni prostor po študiju na Jazz Institute Berlin našla prav v tem mestu, brez dvoma sodi med najzanimivejše glasbene izdelke zadnjih let. In tudi povsem drugačne od poprej slišanih. Dandanes sicer malodane vsi jazzovski glasbeniki prisegajo na raziskovanje izraznih možnosti in stremijo k novim zvočnim krajinam, a so ta prizadevanja pevko, ki je pred kratkim postala programska voditeljica berlinskega jazz lokala Donau115, enega bolj znanih evropskih jazzovskih klubov, tudi dejansko privedla do novega. Svoja odkritja predstavlja na albumu Confrontation. S pomočjo štipendije berlinske Univerze za umetnost se je v preizkušanju najrazličnejših vzorcev lahko podala dlje in globlje ter se nazadnje odločila za spoj vokalnega izražanja in organskega muziciranja s sodobnimi produkcijskimi prijemi. Svoj delež so prispevali tudi Pauline Peek in Dora Osterloh (obe vokal), Wanja Slavin (pihala in sintetizator), Povel Widestrand (klavir, sintetizator in rhodes), Arne Braun (kitara), Felix Henkelhausen (bas) in Fabian Rösch (bobni). Svež izraz je vsaj delno rezultat intuitivnega pristopa k ustvarjanju skladb, pod katere se z izjemo skladbe Rain (Jaco Pastorius in Brian Alexander Morgan) podpisuje Bogdanovićeva, v enaki meri pa tudi želje, da bi tako inštrumentalna kot vokalna glasba šli preko zmožnosti posameznega inštrumenta oziroma vokala. Spontanost in uporaba glasu v službi primarnega inštrumenta sta mogoči zaradi teoretične podkovanosti Mirne Bogdanović. Glasbenica je namreč sprva študirala klasični klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani, jazz petju pa se je pred študijem v Berlinu posvečala v Celovcu. Nasploh kompozicije pripovedujejo zgodbe, barve in občutja, ki smo jih morda že doživeli, srečali, spoznali. Kljub temu pa v tej zadržani, vendar čustveno izpolnjeni glasbi ne smemo iskati zametkov že slišanega, saj vsakršne podobnosti izzvenijo, še preden nam uspe določiti njihov izvor. In prav to je tisto, kar nakazuje, da glasbenica, ki že devet let živi v Berlinu, še ni povsem prispela do svojega končnega cilja. In navsezadnje tisto, zaradi česar je Confrontation tako izjemen in osupljiv album. Gre, skratka, za izdelek, ki ga bo težko preseči.

Ozadje njene življenjske in ustvarjalne poti je pomembno, da bi razumeli, zakaj v skladbah z albuma Confrontation zaslišimo tradicionalne jazzovske obrazce, v katere so vešče vtkani zametki klasične glasbe (Patterns), in sintetične zvoke, s katerimi se približa synth-popu, prisotnem konec sedemdesetih in v osemdesetih letih minulega stoletja. Širina vplivov, iz katerih črpa navdih, je zavidljiva, vse pa je imenitno združila v kompaktno celoto, polno presenečenj, obratov in nepredvidljivosti. Prav zvočna polnost je ob že omenjeni bogati zasedbi tista, zaradi katere nas kompozicije ob vsakem vnovičnem poslušanju odpeljejo v neznano. Izvirna harmonska zlitja, neobičajne forme, inovativne produkcijske manipulacije s posameznimi zvoki, virtuozni solistični vložki, v katerih dominirajo pihala, nekoliko zadržani dialogi klavirja in vokala ter večglasno barvanje poskrbijo, da nekje v ozadju vedno znova odkrijemo še en zvok, ki smo ga prej preslišali oziroma nismo bili pozorni nanj. Tudi sicer pritegnejo vokalne razširitve, za katerimi stojita Peekova in Osterlohova, spremljevalki osnovne vokalne linije, ki pa ne ostajata le v vlogi spremljevalnih vokalistk, temveč se njuni vložki prepletajo z osrednjim vokalom. To se še posebej odraža v naslovni skladbi Confrontation, v kateri so zajeta različna glasbena obdobja in s tem tudi žanrska raznolikost. Bogdanovićeva v njej vse prej kot dominira, ima pa zato toliko vidnejšo vlogo v skladbi Melancholia, v kateri prideta do izraza njena do popolnosti izpiljena artikulacija (angleških besedil) in izčiščeni glas, ki gladko in gibko prehaja med posameznimi registri in se z lahkoto podaja v zahtevna fraziranja. Na drugi strani v Patterns prevladuje orkestralna raba glasov, ki so osrednji nosilci brezbesedne melodične linije, katero podprejo in obarvajo inštrumenti. Pridruženi vokalistki postaneta v drugem delu kompozicije del inštrumentalne osnove, nad katero se s prosto vokalno improvizacijo vzpne avtorica. Na podoben način, čeprav manj izrazito, je vokal izpostavljen v skladbi June z dokaj tradicionalnim in ponavljajočim se vokalnim motivom, ki se v nadaljevanju umakne solističnemu vložku Wanje Slavina, medtem ko besede izostanejo tudi v July, najkrajši, sredinski točki znotraj večinoma razgibanih ter dolgih kompozicij.

Najbolj klasično usmerjena je skladba Changes, v katero se kot podpora prikrade večglasje, medtem ko dogajanje narekuje klavir. Ta je nadvse izrazit tudi v že omenjeni June in v Melancholii, edini skladbi, v kateri je za trenutek v ospredju bas, ki nakaže modernejšo zvočno usmeritev. Na splošno preplet vokalnih in inštrumentalnih linij nakazuje, da je petje za Mirno Bogdanović le eden od možnih načinov glasbenega izraza. Drugače je z edino priredbo, Rain, radijskim postajam dokaj prijazno skladbo s poudarjenim vokalom, ki se mu priključijo neorganski zvoki in kitara. Sicer je kitari več prostora namenjenega le v Never Believed. Vokal vodi v sklepni in melodično najzanimivejši skladbi Knowing Nothing, ki zaradi modulacije pridobi tako na širini kot globini. Nasploh kompozicije pripovedujejo zgodbe, barve in občutja, ki smo jih morda že doživeli, srečali, spoznali. Kljub temu pa v tej zadržani, vendar čustveno izpolnjeni glasbi ne smemo iskati zametkov že slišanega, saj vsakršne podobnosti izzvenijo, še preden nam uspe določiti njihov izvor. In prav to je tisto, kar nakazuje, da glasbenica, ki že devet let živi v Berlinu, še ni povsem prispela do svojega končnega cilja. In navsezadnje tisto, zaradi česar je Confrontation tako izjemen in osupljiv album. Gre, skratka, za izdelek, ki ga bo težko preseči.