Duh časa naše sedanjosti

Vsako znanstveno soočanje z umetniškimi fenomeni našega »danes« je tvegano, malodane predrzno. Že zato, ker smo dogajanju preblizu, s tem pa nujno »obremenjeni« z raznovrstnimi ideologijami, opredeljeni za »eno« in proti »drugi«, osebno angažirani; in tako je vsako razpravljanje hkrati tudi portret razpravljavca samega. Gregor Pompe se tega zaveda in se kot avtor izpostavlja. Ne samo v primerih, ko komentira stališča drugih, temveč tudi ko razvija in predlaga lastne teze in modele. A očitno je izbrana tematika ukrojena po njegovi meri, in sicer tako glede na izobrazbo (komparativist, germanist in muzikolog) kot glede na njegove glasbene dejavnosti (muzikolog, pedagog, publicist, skladatelj, dirigent) in izbrano ožje področje zanimanja (sodobna svetovna in še posebej slovenska glasba).

Zdi se, da je izhodišče te zajetne in pomembne knjige, ki temelji na njegovi doktorski disertaciji, predhodna Pompetova študija (magistrska naloga) o simfoničnem opusu Lojzeta Lebiča. Že ob analizi tega dela mojstrovega opusa so se avtorju odpirala in zastavljala mnoga vprašanja v zvezi z vsebinami in definicijami glasbenih pojmov, s katerimi danes operiramo, z njihovimi teoretskimi aspekti in možnimi pomeni. Po sledi svojih nekoliko starejših kolegov, ki dosledno ozaveščajo današnjo perečo potrebo po nenehnem preverjanju in ažuriranju tega nekoč znatno manj zapletenega področja glasboslovne misli, je moral Pompe (na takšno misel navaja njegovo razpravljanje v knjigi) zaradi nameravanih analiz izbranih primerov za obravnavo fenomena postmodernizma v glasbi (George Crumb, Alfred Schnittke, Peter Ruzicka, Lojze Lebič) najprej razložiti teoretični kontekst, razložiti temeljne pojme (modernizem – postmodernizem, moderna – postmoderna), vzpostaviti med njimi relacije ter jih nato povezati z vprašanjem, ki je v središču razprav o postmodernizmu, to je s povednostjo glasbe, z njeno specifično semiotičnostjo. Šele ko je – po izčrpnih prerezih tujih teoretičnih predlogov na obeh področjih in nakazovanju njihovih slabih točk, po lastnih komentarjih in kritikah ter ob zastavitvi nadaljnjih vprašanj – podal svoje predloge za definiranje pojmov in razmerij med njimi ter jih poskusil po svojih najboljših močeh utrditi in tipološko razvrstiti, je bilo smiselno aplicirati doseženo raven teoretičnega razmisleka na primere, ki ga zanimajo. In prav to izhodiščno hotenje – izhajati iz glasbene dejanskosti, torej ne iz teorije, temveč iz skladateljskih predlogov, iz glasbene umetnosti same, se pravi poskusiti od »znotraj« razumeti skladateljske postopke in različne »tipe« njihove glasbenosti ter jih šele nato teoretično »podzidati« in medsebojno primerjati – je najtehtnejši vidik Pompetovega pristopa k izbrani problematiki. Pri iskanju razlogov, zakaj se skladatelj odloča tako in ne drugače, pri odkrivanju skrite logike njegovega glasbenega mišljenja in osvetljevanju osebnega sloga iz najrazličnejših vidikov, skratka, ko poskuša Pompe razumeti glasbo, je hkrati tudi najbolj domiseln in izviren. Morda bi kdo drug primere izbral drugače; Pompe jih je izbral tako, da povzemajo duhovno stanje dobe, da postmodernizem zgovorno »opisujejo od znotraj«, glede na naš »danes«.

Ta vidik Pompetovo knjigo ločuje od za današnji čas značilnih razprav, ki praviloma sledijo sintagmi »umetnost v času teorije« in zasledujejo spoznavno argumentacijo, strnjeno v misel »nič ni danega, vse je zgrajeno« (Gaston Bachelard). Ta misel je namreč v ozadju večine teoretičnih diskurzov, ki govorijo o prevpraševanju, razgrajevanju in preobražanjih koordinatnega sistema epohe modernizma, vse do naše »postmoderne moderne« (Wolfgang Welsch). Pompe ne vztraja pri polarnem odnosu moderna – postmoderna kultura oz. modernistična – postmodernistična umetnost. Prav nasprotno, pokaže, da je to razmerje zapleteno in večpomensko, da ga ni mogoče pojmovati kot enostavno premočrtno dialektiko zaporedja dveh gibanj ali zamenjavo enega z drugim; prej gre za prepletanja in celo recikliranja modelov. V protislovjih modernizma gre tako iskati izhodišča postmodernističnih pluralnih strategij in novih energij. Med najspodbudnejše dele razprave spadajo tisti, ki rišejo razmerje obeh tipov kulture in obeh ustreznih umetnostnih tipoloških oznak (ne slogov), posebej v procesih spreminjanja in preoblikovanja, ko se »premeščajo« skozi različne teorije, kulture in umetniške produkte. Skozi Pompetovo razpravljanje se jasni, da danes komajda lahko računamo na »nedolžne« in izvirne pojme, ki bi jih bilo mogoče enoznačno definirati, saj imamo praviloma opraviti s spletenimi tiri, z gibljivimi poteki in spremenljivimi registri indeksov, ki omogočajo pomikanja skozi zgodovino rabe vsakega posamičnega pojma v njegovem preoblikovanju od vsakdanjega govora umetnikov proti kritiki, zgodovini in teoriji umetnosti, pa tudi v obratni smeri.

Na svoji razpravljalni poti, na kateri poskuša zajeti in »prevrednotiti obstoječe«, se Pompe premika z jasnim namenom urediti snov, podati svoj koordinatni sistem za analitične interpretacije. Ugotovitve in spoznanja navezuje in razvršča stopenjsko: ko »obdela« in utrdi eno raven, se nanjo opre in nadaljuje pot. V želji, da bi svoja dognanja bralcu čim natančneje in čim jasneje razložil, pregledno členi besedilo, svojo misel jasno organizira in jo grafično ponazarja s skicami, tabelami, shemami ter primerjavami tipologizacij. Tu in tam v tem morda celo pretirava, ponavlja in preširoko razvija že absolvirane misli. Kaže, da se mu je to zdelo potrebno zato, da bi svojo novo tipologijo glasbenega postmodernizma dokončno opredelil in svoja dognanja tudi vizualno utrdil, tako zase kot za bralce. Bralci mu bodo tako lažje sledili v prvih dveh delih študije, tako na splošni kot na konkretni ravni, tako na zgodovinski kot na sistematični. Predvsem tisti, ki bi si spričo kaotične preobilice teoretičnih predlogov našega časa želeli ustvariti red med pojmi in pregled nad celotami.

Pompe uvodoma poudarja, da »razprava ne kliče po statusu normativne monografije, temveč želi predvsem razpirati široko zastavljeno problematiko ter vanjo vnašati osnovne orientirje, ki lahko rabijo za osnovo žgoči znanstveni debati ali tudi za izhodišče nadaljnjih znanstvenih raziskav«. V odprtost njegovega razpravljanja za nadaljnje premisleke ne dvomim, lepo pa bi bilo, ko bi se čez čas, ko se bodo nekateri recentni procesi iztekli ali premaknili na novo raven, na Pompetovo razpravo zares navezale »žgoče znanstvene debate«. Monografija namreč, sledeč misli Karla Krausa, da se »stališča razmnožujejo z deljenjem, misli pa s kaljenjem«, za to ponuja vredno osnovo. Posebej ker Pompe nikjer ne zapira diskusije, temveč sebi in bralcu nenehno zastavlja nova vprašanja.