Edina skupna točka – različnost

Med 24. in 29. julijem je v Tolminu klestila Sajeta (strela), trinajsta po vrsti. Strelovod je organizator, Zveza tolminskih mladinskih društev s prvoborcem Janezom Lebanom, postavil na Sotočju, kjer je potekala glavnina dogajanja. Poleg kreativnih delavnic vseh umetniških zvrsti, ki so jih vodili Dušan Gerlica, Marko Kovačič & Brane Ždralo, Luis Candeias & Boštjan Simon, Samo Kutin ter Jernej Humar, je bilo osrednje prizorišče namenjeno glasbi. Zvrstilo se je okrog devet različnih godb.

Sajeta je eden od izvirnejših festivalov, ki si jih izmišlja Šentflorjan, osnovni fluid, po katerem teče življenjska sila dogajanja, pa je muzika, ki stavi na drugačnost, ki je izziv. V sredo, 25. julija (delavnice so stekle že dan prej), ko so na Mestnem trgu brez kakšnega posebnega grmenja odprli letošnji festival, so svoje odpeli in pokomentirali tudi znameniti Tminski madrigalisti, nato so prevrteli filmsko fresko o dosedanjih Sajetah, Bogdan Soban pa je nazorno razložil svoj Generative Art, ki mu ga uslužno izvaja računalnik.

Naslednji dan se je dogajanje preselilo na Sotočje, v točko izvirnega greha, kjer je zazvenelo mnogorodje zvokov, katerih edina skupna poanta je različnost. Četrtkov večer je zaznamoval Kabinet čudes Brutka Bimbiča (Bratko Bibič) z nam že dobro znanim performansom, ki zvok zoperstavlja tišini. Tokratni nastop je bilo zanimivo primerjati z nedavnim na gradu Kromberk in po spominu iskati različice, nianse, poganjke novega. Ne vem, zdelo se mi je naštudirano v nulo, pa vendar je bila spet tišina tisti lepši del te (z)godbe. Čeprav gre tu, kot poudarja Bibič, za (z)mešanico izmišljene urbane in ruralne ljudske ter popularne glasbe, ki se povezuje z jazzom, improvizacijo in komorno glasbo, dobimo ob poslušanju občutek, da gre v prvi vrsti za »mešetarski« koncept, v katerem je relevantna edino zmešnjava. Bizarno zvočno polje postane v neki točki dekadentno in alienirano, v spomin pa prikliče »prazna« obdobja evropske zgodovine, ko se je umetnost »valjala v lastnem soku«. Čisti larpurlartizem nekako »sede« v naš čas, ki je ravno tako vsak dan bolj prazen in oglušel. Glasba navduši manj kot koncept in zgodba, preveč se namreč umika v stransko vlogo »govorca« in kritika.

Večer je nazaj v muzične sfere povlekla angleško-srbska skupina Arhai z Jovano Backović v glavni vlogi. Fuzija ljudskega in urbanega (elektronskega) je na momente spominjala na lovljenje božjega delca; no, v naša ušesa se je ujel lep pevkin glas, kar je bilo več kot dovolj. Zato pa sta naslednji večer ob atraktivnih italijanskih The Homesweepers in prefinjeno mednarodno skupino Velkro, ki ji dušo vdihuje saksofonist Boštjan Simon, carstvo čutov demonstrirala romunski violinist Alexander Balanescu in naš kreativni tolkalec Zlatko Kaučič. Kombinacija je fenomenalen kombajn, ki žanje romunske ljudske napeve v ritmu jazzovske mimikrije in Kaučičeve neugonobljive domišljije. Če kje, potem je tu prišla do izraza sposobnost improviziranja ter skupinskega muziciranja. Glasbenika lahko v zvočnih utrinkih, očitno na osnovi zelo skopih predhodnih domen, oblikujeta bogat svet brez »napak« in mašil. Zvok jima teče kot kri po žilah – gladko, spontano in (p)oživljajoče. Vsekakor eden od vrhuncev letošnje Sajete.

Sobotni večer, ki mu je nekakšen dub-reggae-postrock ritem umerila dolenjska naveza Dubzilla, je v elektronsko atmosfero zapakiral Jan Jelinek. Semplerji in ostala elektronska navlaka, ki generirajo ter ustvarjajo umetne zvoke, so lahko v rokah naivneža orodje za ubijanje glasbene umetnosti. Jelinek se tej možnosti uspešno upira in za razliko od mnogih podobnih »kreativcev«, ki izhajajo iz elektro-niča (zvočni kreacionizem ali božjastni napadi?), oblikuje izvirne in zanimive pokrajine. Take, v katere lahko padeš ali vstopiš, odvisno od trenutne poslušalske kondicije, vsekakor pa v maniri vrhunskega artizma. Pa vendar, meditativna zvočna abstrakcija, ki v kiborg varianti (človek-stroj) ustvarja zvočno pripoved, postane v neki točki precej prazna in hladna. Manjka ji naravnosti in čiste muzike in kliče po vzporednem (»substančnem«) poglabljanju, po ritualnem pristopu, ki dušo in telo poslušalca zamakne v stanje »vere« in mistike.

Sajeta se je v nedeljo odstrelila nazaj v nebo s produkcijskim gradivom, ki je nastalo na delavnicah. Ali bo drugo leto že štirinajstič udarila v Tolmin, je odvisno tudi od tega, ali bo lokalne oblasti zanimal samo njen komunalno-redarski-turističnotaksni del ali pa bo postala sestavni del kulturne politike Tolmina. Organizatorji se namreč bojijo najhujšega: da bo Tabor pri živi streli počasi postal Taborišče mrtvih spominov.