04.06.2023

Elektroorganska »flaša resnice«

2B na petem albumu, Eksploziji emocij, preizkuša svojo glasno elektroorgansko iskrenost.

Jaša Lorenčič

Eksplozija emocij

2B

Eksplozija emocij

samozaložba
2023

2B je najprej hišna številka, naslov. Ni pa to edina številka. Najprej, leta 2009, sta bila dva brata, potem trije pa od leta 2019 spet (druga) dva. In predvsem so bile pesmi. In singli. In albumi, že štirje. In sodelovanja in popevke in tekmovanja. Pa devetnajst nominacij za popevko tedna na Valu 202, nagrada Danila Kocjančiča na Melodijah morja in sonca, preizkus na X Factorju in Popevki, štiri nominacije za zlato piščal in komad Najini koraki, ki je šel v uho hitreje od imena in zgodbe 2B. Ampak potem je po prelomnem letu 2019 prišel premor, za 2B očitno kreativno usoden. Eksplozija emocij je album z rdečo nitjo in vsem, kar pritiče klasični eksploziji kreativnosti emocij, po tem, ko je eksplozija preboja in zagona že mimo. 2B je znotraj svojega repertoarja in po vsem, kar je dvojec že dosegel, ustvaril zrelostni, ne le preskok, temveč pečat, jedro.

Eksplozija emocij je albumski album. Glasna iskrenost. Lahko bi bil sestavljen iz tridesetih že izdelanih skladb, a so te ob že napovedanem izidu albuma romale v predal. Že zaradi vsega, kar je bilo povedano ob izidu, je album, kot lahko slišimo v skladbi Moram stran, »flaša resnice«. »V preteklosti sva znala delati predvsem single, tokrat pa sva si rekla, da se morava preizkusiti še v tem, da narediva in izdava album,« je za MMC povedal Primož Mihelič, medtem ko je Gašper Mihelič dodal, da sta si, ko sta nadaljevala brez brata Jerneja, že dolgo želela, da »narediva dolgometražni album, da zares pokaževa svoj zvok, da predstaviva svoje zgodbe in pogled na glasbo.« 

Eksplozija emocij se sicer ne začne ne preveč eksplozivno niti čutno, prej kot tipanje. Kot, naslovu primerno, Prebujanje. Je kar v trendu, da se izvajalci odločajo za takšen narativni inštrumentalni uvod, produkcijski lajtmotiv kot zagon kreativnosti in priložnost za občinstvo, da si vzame čas. Ampak pri 2B gre bolj za krepitev ter tudi razkritje »electroorganic« žanra, na katerega prisega duo. Želja, da se ustvari atmosfera, je vidna in progresivna, celo dobrodošla. Nato po tem uvodnem vzdušju sledi preskok, Moram stran je zagotovo odmik. Ni več prebujanje, je že utečeno stanje zavesti. Kar komad vseeno premika na začetek, so verzi »nova vrata / čas za pobeg / nočem biti na istem mestu / ne dopade se mi moj stari svet«. Elektronike je več kot organskega, pesem pa nima pretenzij, da ostane singel, kar je neobičajno za dvojec s takim pedigrejem. Moram stran je produkcijska predrznost, ki se nasloni na sporočilo pesmi v migetavem, eskapističnem refrenu. Gradi na zgodbi, tokrat prvoosebni in krhki. »Preteklost dajem v škatle« se glasi potencialno nalezljivi verz, ki bi bil še močnejši, če bi pesem imela širši kontekst, saj še ni jasno, čemu »pospravljanje stanovanja«. »Flaša resnice / z grlom obrnjena k meni / prišel je trenutek / da se s sabo soočim / se nekaj naučim« je že bolj učinkovito pojasnilo v iščočem, mračnem komadu. Mešanje kitare in elektronike je domiselno, toda v ospredju je celotna podoba komada. Vendar še vedno ni jasno, ali imamo opraviti z zavestno odločitvijo ali pobegom. Do 5. dimenzije pa že zgodaj na albumu izda, da se je 2B marsičesa naučil iz časa Gašperjevega nastopa na X Factorju in sodelovanja z Galom Gjurinom, ki je produciral drugi album B2 (2015), in da zna spisati komad z vsemi obveznimi elementi. Vseeno je 2B v temelju elektropop, in to nikjer drugje na plošči tako sproščen in prepričljiv kot ravno Do 5. dimenzije. To je skoraj hit, čeprav to noče biti, hit izkušenega dvojca, ko hit hkrati odpira prostor za razmislek, sporočilo, celoto. 

Kar na Eksploziji emocij štrli, in to izrazito, je Zauzvrat. Ni neobičajno, da se slovenski izvajalci odločijo za pesem v srbohrvaškem jeziku. A 2B s tem vseeno preseneti, kar šokira. Ne zaradi samega jezika, Zauzvrat štrli, ker vokal zveni toplo, viskozno, prepričljivo, naravno, samoumevno. 2B na tem mestu zveni neo elektropop v najboljšem smislu, podoživlja vse tisto, česar niti aduti osemdesetih ne zmorejo več, kadar posodabljajo dodatke k zimzelenemu repertoarju. Edina težava ali bolj posledica Zauzvrata je, da sledeča pesem, Letim, deluje trše in preočitno. Kar ni kritika na račun same pesmi. Letim je diametralno koncipirana in izvedena skladba, utrip decembrske ustvarjalnosti, ki očitno ni bila enolična. Je tudi plesna, kar popotna, leteča. V refrenu »letim, letim, letim / ne vem še, kam me nese / pa se vetru prepustim« je sproščenost, v kateri prepoznamo kreativno samozavest. Gre za bazično skladbo, skoraj preveč preprosto. Sama po sebi v kanonu dua 2B ne ponuja veliko novosti, toda prav to je prednost in razlog za Eksplozijo emocij. Pesem bi lahko bila mašilo, a ni. Je popevka. Tako kot Naprej, ta še bolj. Začuda se ne pojavi takoj po uvodnem Prebujenju, s katerim se poveže zaradi sorodnih elektropop zank. Je mini eksperiment znotraj komada in albuma, vendar s skritim singlovskim pridihom. »Vse več nas je takih, ki riskiramo vse,« je svojevrstno navodilo, ki bi se ga lahko jemalo tudi kot opravičilo. Produkcijsko je komad močen na začetku in koncu, lahko bi deloval celo kot goli inštrumental in kar precej preizpraša bolj zgoščen vokal. Toliko bolj, ko se zvrsti skladba Njeno oko me je poljubilo, kjer se pozna impulzivnost snemanja in rdeča nit albuma. Gre za uglasbitev viniškega rojaka Otona Župančiča, za zgodbeno pesem z liki in potencialom. 2B s posodabljanjem nacionalnega poeta ponudi filmski komad, vreden videospota. Njeno oko me je poljubilo je eksplozija, ki ta album loči od prejšnjih štirih. Pozna se tudi, kaj se je spremenilo s pokoronskim obdobjem. Leta 2019 je imel duo natrpan ritem, zdaj pa utripa tudi z izraznostjo, ki mu ni nujno blizu, a se v njej lepo znajde. 

Da sta si brata na albumu dala duška in bila res »v trenutku«, dokazuje komad Vredno Hollywooda. Prelom, preblisk, presežek. Ni prvič, da ima dvojec 2B občutek za združevanje elektropopa z dinamiko slovenskega jezika. Ritem vokala je hitrejši, verzi polnejši, refren speven, kar ni tako lahek recept, kot se morda sliši. Komad Vredno Hollywooda je romantika iz časov, ko je romantika še bila film in ne TV serija. S točno takšnimi skladbami. Imeti tak komad na petem albumu, tako nalezljiv pop moment z refrenom »ne verjamem v naključja / vse zgodi se z razlogom«, je uspeh, ki se posreči redkim. Kot celota se Eksplozija emocij »zabubi«, je brez barier. Ali pa je Brez barier tisto, kar v fotofinišu vendarle poskuša prebiti znane in predvidene meje? Ni povsem jasno. Brez barier tehtnico nagne nazaj na začetek. Ampak ko potegnemo črto, imamo opraviti z uravnoteženim razmerjem med bolj albumskim in bolj singlovskim deležem skladb. Le da se zdi, da Brez barier ni ne eno ne drugo. Še zlasti v primerjavi s sklepno in naslovno Eksplozijo emocij, ko 2B razkaže, da je osnova dvojca najpogosteje akustična. Na petem albumu, ki se začne z elektroniko, je taka izbira za konec kljub uveljavljeni praksi za akustični finale albuma dvorezna. Po eni strani namreč mirno podpiše in pospremi album z osnovno podobo, po drugi pa zanika elektroorgansko spajanje. »Ko mi je težko / pišem take pesmi / dušo zdravim in se na papir izlivam« – tak verz za konec je neke vrste akustična terapija, le jasno ni, za koga točno. 

Eksplozija emocij je album z rdečo nitjo in vsem, kar pritiče klasični eksploziji kreativnosti emocij, po tem, ko je eksplozija preboja in zagona že mimo. 2B je znotraj svojega repertoarja in po vsem, kar je dvojec že dosegel, ustvaril zrelostni, ne le preskok, temveč pečat, jedro. Ko posnameš takšen peti album, sploh ne gre več za dokazovanje. Gre za sproščenost. Eksplozija emocij po svoje nosi varljiv naslov. Gre za eksplozijo, ampak ponotranjeno.