27.01.2025
Filmski amen Mirana Rudana
Amen je dokumentarni film, na katerega je Miran Rudan lahko ponosen. In na čase, ki so bili in jih več ne bo. On pa ostaja, kot to bolj ali manj uspešno predstavi film.

Če bi Miran Rudan živel drugje, sploh v ZDA, bi svoj film dobil že prej. Pa ne dokumentarnega, ampak klasično biografijo, in kakopak bi igral samega sebe. Ampak takšnih filmov pri nas ni. Biografij ne snemamo, če kaj, ostane avtobiografija, v filmskem žanru torej dokumentarec. Miran Rudan ga zdaj ima. Sebe sicer ne igra, ne v klasičnem smislu, a je odigral svojo vlogo. Na svoj način, v svojem času. Dokumentarec Amen (2024) prihaja ravno še pravi čas, ko nostalgija še zagrabi in ne le obuja. S tem pa se poraja kup vprašanj. Amen nima tistega, kar ta beseda običajno prinaša. Nima pike. Niti klicaja ali vprašaja. Še ne. Rudan je dobil film, na katerega je lahko ponosen. In na čase, ki so bili nekoč in jih več ne bo. Ampak nima pa film končnega ločila. Nekaj prostora še pusti. Rudan je metafizičen in metaforičen, morda preveč, in filmu resno manjka pripovedovalec s primernim veznim tekstom, ki bi na koncu potrdil, zakaj je Miran Rudan ime, ki je zaznamovalo slovensko glasbo in ki ostaja na plakatih. Zadnje čase vse večjih. Zato se zdi, da je tokrat tajming za Rudana res dober. Vsaj tako kot vrnitev.
Glasbenih filmov pri nas sicer ni tako malo, vse več jih je in kar raznoliki so, od samoniklih tipa Železne stopinje (2017) prek posthumnih Lahko noč, ljubezen moja (2016) o Simoni Weiss ali poklonov (Marko Brecelj, Buldožer) do nabora dokumentarcev, ki v maniri tukaj in zdaj kukajo nazaj (Mi2, Big Foot Mama). Če smo dobili filme o posameznih žanrih, denimo rapu in metalu, smo pri popu še kar daleč od tega. Rudanov dokumentarec, ki pod katerim se podpisujeta avtor besedil Bojan Kodelja in Ana Geršak, je režiral Bojan Kodelja, ima pa ustrezen in poveden naslov. Če si sposodimo stavek iz njega, je dokumentarec »stanje pred vrati nebes in sodnikov«, je tudi molitev. Pa ne samo to, tudi svojevrstna pokora, želja po milosti in skoraj končna sodba, v najboljšem primeru odrešitev, v najslabšem odpustek. »Klečal je,« kot na koncu pribije njegova mati Slavica, »ampak spet ne toliko, kot bi moral klečat.«
Zgodba o Miranu Rudanu, pevcu, ki je bil zvezda v času, ko je to še prodajalo časopise, je kot narejena za film, za čas, ko so bile zgodbe še za filme. Rudan ponazarja vzajemno usodo slovenskega popa in pop filma: slednjega praktično nimamo. Se pa film s tem ne obremenjuje, ničesar ne želi reševati, zapolnjevati, dopolnjevati. Čeprav bi lahko in mu to mestoma uspe, saj pokuka k bendom tistega časa, a le skozi Rudanovo prizmo. Narejen je, da pove to, kar hoče povedati. Dovolj razume tisti čas in prostor, ki pa sta zgolj koordinati. Bistvo je Rudan. Dokumentarec je narejen ljudsko, privatno, sprotno, ves čas se zaveda, koga nagovarja, in dobro ve, kaj mora dostaviti. Ne prilagaja se filmskim navadam slovenskega dokumentiranja. Zgodba Mirana Rudana ima nekaj opornih točk, se pa spregleda čas od rojstva v Zagrebu, odraščanja v Krškem in šolanja v Brežicah oziroma je ta del povzet v kratkem materinem opisu (»pol je šel pa v Ljubljana«), čeprav bi prav ta del lahko dal posebno težo filmu. Enako velja za družinsko navezavo na Avsenike preko strica Albina Rudana, ki je v tem ansamblu igral klarinet. Umestna in nevsiljiva vključitev Alfija Nipiča je dragocena in velikopotezna, saj pokaže, da ceh vseeno ceni lastni ceh, ne da bi film vlekel enačajev med Avseniki in Rudanom. Nipičeve besede dajejo takšno težo, da potrdijo vse prej izrečeno. Od tega, kako je opravil avdicijo za Moulin Rouge, kar zelo filmsko opiše Miki Šarac, do prehoda v Rendez-Vous skozi pripoved Mira Čekeliša in producentske potrditve Aca Razbornika. Potem izvemo še, kakšna sta ves ta čas bila njegov glas in stas. Miran Rudan je iz časa, ko so bili žanri kar popredalčkani, toda on je, če karikiramo, želel objeti celotno omaro. Roker z močnim glasom je bil, ki morda celo ni bil na pravem mestu ob pravem času, a je imel pravi pristop in pravo štimungo. Omenjen je, čeprav bolj izven konteksta, njegov prestop v Pop Design za album Slava vojvodine Kranjske (1989), kjer se film zateče k arhivu RTV oddaje in Andreju Karoliju. Podobno velja za njegov odhod, s katerim opravi Tone Košmrlj iz Pop Designa, češ da »nekaj je že moglo bit«, več ne izvemo.
Izziv, ki lahko postane problem, je, kadar film predvideva predznanje. In v primeru filma Amen to ni prezahtevno, a je vezano na letnico rojstva. Imena, kot so Bor Zuljan, Tone Košmrlj, Matjaž Vlašič, Martin Štibernik, Mirko Vuksanović itd., niso neznana, daleč od tega, vendar po drugi strani niso tako zelo znana, da bi bila samoumevna. Napisi z njihovimi imeni so nerazumljivo drobni, kontekst pa si mora skozi Rudanovo pot gledalec sestavljati sam. Ni merljivih atributov. Ne vemo, kdaj so v Pop Designu bili večji; ne gre za to, da bi to morali vedeti, le dobrodošlo bi bilo. To pomeni, da se bo dolgoročno dokumentarec izgubljal na točki (pred)razumevanja, saj nima klasičnega pripovedovalca. Ja, Miran Rudan občasno spregovori, toda glavnina veznega teksta je iz grafično poudarjene »knjige« z video vložki. Žal je izvedba zelo skromna, ni mogoče prebrati toliko vsebin hkrati na tako drobni ponazoritvi. To bi zunanji pripovedovalec lahko razrešil.
V duhu tistega časa si film dovoli tudi nekaj, kar je dandanes tvegana poteza. Eno je to, da se za nazaj vse zdi lepše, kot pojejo v Mi2, nekaj drugega pa je pretiravanje, kot je primerjava albuma V srce (1998) s Thrillerjem (1982), najbolj prodajanim albumom vseh časov. Rudan je s tem albumom resda imel serijo hitov, vendar Sazasova lestvica najbolj predvajanih skladb za leto 1998 (in 1997 in 1999) ponudi le eno njegovo skladbo med top 10 na komercialnih postajah: Cvetje in vrtovi so pristali na desetem. Miran Rudan je imel nekaj posebnega, a ni bil Vili Resnik. Ta primerjava je neizogibna, zdaj ko se nostalgija prodaja, in v filmu Rudanov naslednik iz Pop Designa tudi nastopi. V svojem stilu, v kadru s konjem v ozadju, spoštljivo in nazorno. Prav Resnik je šel do konca in zmagal na Emi. Ne da bi ta bila merilo samo po sebi, ampak Rudan se je preizkušal na festivalih, dal je skozi jugoslovanske klasike s Splitom na čelu, in v devetdesetih so imeli festivali svojo moč. Ne usodne, če bi jo, Jan Plestenjak in Tinkara Kovač ne bi imela tako uspešne kariere. Pač pa za like Rudanovega kova. Dva nastopa na Emi višje od desetega mesta nista zlezla, četudi je Karoli poudaril pozitivne vidike. Prav Karoli je v dokumentarcu neke vrste legitimacijska točka. Karoli, torej Val 202, ni vrtel Mirana Rudana, no, ne prav dosti. Miran Rudan je bil pop v pop času. Karoliju ni nelagodno govoriti o tem, pravzaprav sproti premišlja o lastni perspektivi in poziciji in uvidi, kaj vse ni bilo samoumevno. Še pesem Laure ni več, ki je priredba, ampak res dobra priredba, ni bila. To je bil resnično hit, mimo katerega nisi mogel.
Film o Miranu Rudanu traja skoraj poldrugo uro, kar je precej za človeka iz časov, ko so tri pop minute štele veliko. Kaj podaljša film? Jasno, njegovo življenje in usoda, zaznamovana z dvema prometnima nesrečama. Več časa je namenjenega prvi, kjer je komaj preživel, s helikopterjem so ga prepeljali iz izolske bolnišnice v Ljubljano, bil je v umetni komi ter požel vrsto naslovnic. Ne le to, izseki iz Odmevov in poročil o njegovi nesreči so za današnji čas nekaj nepredstavljivega. Zato so izjemno gradivo. Izjava, da so zdravniki dvomili, da bo še govoril, Rudan pa je čez štiri mesece pel, je čisto zlato. Podkrepi jo še izjava zagorskega župana, ki je Rudanu dal priložnost, ko so ga vsi drugi odpisali. Ampak Rudan bi se skorajda odpisal kar sam, namreč z nesrečo leta 1999, ko je na Tavčarjevi v Ljubljani odprl vrata avtomobila in zbil kolesarsko Majdo Marijo Koletnik ter pobegnil s kraja nesreče. Mimoidoči so prepoznali njegov avto. Kolesarka je pol leta kasneje umrla, Rudan pa je zanikal krivdo. Po dolgem postopku je bil šele leta 2008 spoznan za krivega. Kako bo to epizodo pokril dokumentarec, je bilo eno ključnih vprašanj, sploh zato, ker nikakor ne gre za zunanji vidik. Zapelje ... filmsko. Prebrana izjava in vključitev psihologinje zadoščata, ne gre pa seveda dokumentarec tako daleč, kot je šel pri popisu nesreče, v kateri je bil Rudan sam žrtev. Ravno zato je njegova zgodba bolj za biografijo kot dokumentarec. Ampak glede na naravo filma je druga pokrita spoštljivo, ne ogne se boleči epizodi in ne daje občutka, da so jo naredili samo zato, da bi se izognili morebitnim kritikam.
Najšibkejši je zadnji del filma. Vrnitev je Rudanu uspela, kar naj bi ponazoril njegov nastop v Stožicah. Ki pa ni bil solo koncert, Miran Rudan ni zvezda, da bi lahko sam napolnil Stožice. Ko spregovorijo mlajši kolegi, ki jih ima ob sebi, ga razumejo vsaj toliko, kot ga potrebujejo. Niso edini, cel del naše scene, naj gre za Zorana Predina, Vlada Kreslina ali Pera Lovšina, potrebuje mlado kri ob sebi. Zakaj točno je torej mati tista, ki poda končno sodbo o očetu treh sinov z dvema ženama? No, ona vsekakor najbolj neposredno pove svoje. Blizu prideta morda le še Bor Zuljan in Alfi. Ampak mati? Izjava, da je sicer klečal v življenju, ampak ne toliko, kot bi moral, pač kar kliče po nadaljevanju.
Amen je ne glede na vse to film, kakršnih je pri nas premalo. Ni jih malo, dokumentarce ima vse več izvajalcev, celo posamezni žanri. Toda Miran Rudan pripada obdobju, ki ga je Žiga Valetič skrbno popisal v knjigi 80ta, a še nima konteksta. Rudan je dobil film, na katerega je lahko ponosen. In na čase, ki so bili nekoč in jih več ne bo. Ampak nima pa film končnega ločila. Nekaj prostora še pusti. Rudan je metafizičen in metaforičen, morda preveč, in filmu resno manjka pripovedovalec s primernim veznim tekstom, ki bi na koncu potrdil, zakaj je Miran Rudan ime, ki je zaznamovalo slovensko glasbo in ki ostaja na plakatih. Zadnje čase vse večjih. Zato se zdi, da je tokrat tajming za Rudana res dober. Vsaj tako kot vrnitev.