22.02.2011
Glasba v tišini?
Bernarda Fink (v Mariboru je nastopila prvič!) in Anthony Spiri sta ponovno dokazala, kako velika umetnika sta: znata in zmoreta (po)ustvarjati veliko umetnost, za katero zgolj tehnično znanje ne zadošča.
dvorana Union, Maribor
18. 2. 2011
spored: R. Schumann, L. M. Škerjanc, Z. Prelovec, A. Lajovic, G. Mahler
Čeprav je na ljubljanskih odrih že dolgo znana, je v bližini Celovca živeča glasbenica svetovnega kova (rodila se je slovenskim staršem v Argentini), mezzosopranistka Bernarda Fink, tokrat prvič nastopila v štajerski prestolnici. Na recitalu v dvorani Union jo je spremljal odlični pianist Anthony Spiri, ki ga je mariborska publika še slišala v nastopih z Marijano Lipovšek in Alfredom Burgstallerjem.
Premišljeno zastavljen spored so vsebinsko uokvirjale pesmi Friedricha Rückerta, ki je tako ta večer postal »hišni poet« dvorane Union. Z njim se je program začel in zaključil: najprej smo slišali Schumannove uglasbitve njegove občutene, vsebinsko raznolike ljubezenske poezije, konec koncerta pa je označilo pet Mahlerjevih uglasbitev, ki so nas od sozvočij in miline ljubezni popeljale do umetniškega trpljenja in preko, v transcendenco, iz katere umetnik motri svet, za katerega je živ le še v svojih delih.
V osrednjem delu koncerta sta Finkova in Spiri predstavila samospeve slovenskih skladateljev, v katerih se je od jesenskih in melanholičnih impresij odtrgala kakšna šaljiva, otroško prisrčna iskra. Sledile so Mahlerjeve Popotnikove pesmi, kot nekakšen odgovor Schubertovemu Zimskemu popotovanju.
Dolg in zahteven spored je terjal popolno zbranost ter medsebojno ubranost pevke in pianista, in poustvarjalca nista zatajila. Finkova je vsak samospev dovršeno poustvarila: njena interpretacija ter suverena moč dramatizacije drobnih detajlov in duševnih občutij znotraj drobne glasbene zvrsti sta izjemni. Njen nastop se je omejil na fizično skromen, minimalen prostor, v katerem niti najmanjša kretnja ni zmotila glasbenega dogajanja; zato je bilo to psihično še toliko intenzivnejše. Poslušalec je lahko opazil, kako blizu je Finkovi doživljajski svet nemškega romantičnega samospeva, obenem pa je v tankočutnem podajanju slovenske besede in pesmi lahko začutil tudi njeno ljubezen do slovenskih stvaritev. Bernarda Fink je bila za izbrani repertoar, ali bolje rečeno za kombinacijo repertoarja, naravnost idealna. Raznoliki doživljajski svet sta tehnično vseskozi suvereno podpirali točna intonacija in natančna dikcija z lahkotnimi, zvonkimi višinami in lepo zvenečim srednjim registrom. Predvsem v nižjem registru je glas Bernarde Fink nekaj posebnega: poln, žameten in izrazen. Vedno podrejen izrazu je bil tudi dinamični razpon njenega glasu, ki se je gibal od pritajenega šepeta do operne dramatičnosti in je tako z drobnimi virtuoznostmi posnemal bistro šumenje potočka ter prisrčnost pogovora med ptičko in cicibanom, medtem ko je v Mahlerjevem delu Opolnoči iz izraza ganljive bolečine zrasel v himnično presežnost.
Nič manj ni dal koncertu Anthony Spiri, ki je kot spremljevalec in obenem enakovreden sogovornik s klavirskim glasom doživeto izrisoval dramatiko vsakokratnega dogajanja. V njegovih skrbnih in natančno izpiljenih, a lahkotnih in tekočih pasažah so slovenski samospevi, ki jih redko slišimo v tako naklonjeni izvedbi kakega svetovnega mojstra, zaživeli kot nov, očarljiv in raznobarven svet.
Bernarda Fink in Anthony Spiri sta v Mariboru ponovno dokazala, kako velika umetnika sta: znata in zmoreta (po)ustvarjati veliko umetnost, za katero zgolj, naj bo še tako izpopolnjeno, tehnično znanje ne zadošča. Zdi se, da veličina, paradoksno, prihaja prav iz umetnikove zmožnosti pozabiti nase in v tistem trenutku scela zaživeti le v glasbi in skozi glasbo. Najbrž je samospev za izvajalca dober preizkusni kamen – ne scena ne kostumi ne igra ne odvračajo poslušalčeve pozornosti, zato mora dokazati, da zmore in zna to pozornost obdržati. V Mariboru je nedvomno bilo tako. Priče smo bili nečemu, kar se redko zgodi: poslušalci so dihali z umetnikoma in nazadnje do skrajnosti pritajili dih, da bi lahko slišali vso glasbo. Tudi dodatek, Schumannovo Popotnikovo nočno pesem, v tišini.