Vokalno inštrumentalne miniature, biseri za en ali/in dva pevska glasova s klavirjem in klavir solo

Za tretji in zadnji koncert letošnjega 26. Glasbenega poletja v Bohinju 2021 so v tamkajšnji osrednji Cerkvi sv. Martina v Srednji vasi nad Bohinjem nastopili mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko, basbaritonist Marcos Fink in pianist Vladimir Mlinarić. Raznolik in razgiban spored so umetniki razdelili Od daleč in blizu, program, kjer smo na koncu slišali še nekaj pravih koroško slovenskih cukrčkov, pa je bil z italijanskim, francoskim, češkim in španskim jezikom tudi mednarodno naravnan. Posebnost tega Liederabneda je bilo izmenjavanje obeh pevskih solistov, njuno dvospevje pa solistično igranje pianista in v drugem delu v cerkvenem prezbiteriju Slovenika. Vsaj ta del odpetega repertoarja je bil tako globoko občuten, da bi vsi trije umetniki zlahka odpredavali tak predmet na kateri od kateder katere od glasbenih akademij. Njihove izvirne jezikovne dikcije koroškega narečja ter tenkočutni spoji umetniške besede in umetnostne glasbe so koroški samospev in dvospev povzdignili na visok evropski glasbeni piedestal. 

V uvodnih, ne tako formalnih taktih muzike prvega dela smo slišali samospeve in dvospeve, ki so jih v različnih jezikih ustvarili A. Falconieri, F. Schubert, H. Duparc, A. Dvořak, M. d. Falla, A. Piazzolla, A. Williams, C. Guastavino in M. G. Carrillo. V zadnjem, španskem segmentu je bila potem to le še argentinska vokalno inštrumentalna lirika, kjer sta pevska solista dosegla prvi vrh tega večera v Williamsovi in Guastavinovi glasbi. V njej sta oba skupaj in posamič dosegla edinstveni spoj besed in glasbe, kar pa pravzaprav samospevi in dvospevi tudi so: miniature. Če je imel ta njun solistični pevski in ansambelski prvi del svoj prvenstveni naboj v tujih jezikih, poeziji, vsebinah in v klavirsko podprti glasbi, pa so se njihovi skupni in posamični nastopi v drugem delu prek že omenjene Argentine (prve ali druge rodne domovine Finkov) nekako zlagoma preselili na slovensko stran. 

Registra glasov pevcev sta si po eni strani nasprotna (mezzosopran in basbariton), spet po drugi pa tako blizu, da so bili uspehi v vseh navedenih kombinacijah več kot odlični. Solista sta nedvomno izvrstna prvaka od prvenstveno opernega in koncertnega petja pa vse do slovenskih vokalno inštrumentalnih miniatur. Tu sta si oba enotna, še več, v svoje izvajanje sta pritegnila odličnega klavirskega interpreta Vladimirja Mlinarića. Na sporedu so bila dela B. in J. Ipavca, A. Lajovca, Frana Gerbiča in za konec Korošca A. Nageleta. Vmes je Mlinarić solistično odigral še troje klavirskih miniatur J. Ravnika, neke vrste formalnega domačina nedaleč od Srednje vasi. Finale s štirimi Nageletovimi priredbami slovenskih ljudskih, koroških pesmi je dal tako močno piko na i, da si je polno zasedena cerkvena ladja z občinstvom prislužila še Guastavinov dvospev Pueblito, mi Pueblo (Vasica, moja vasica) kot dodatek. Vsaj ta del odpetega repertoarja je bil tako globoko občuten, da bi vsi trije umetniki zlahka odpredavali tak predmet na kateri od kateder katere od glasbenih akademij. Njihove izvirne jezikovne dikcije koroškega narečja ter tenkočutni spoji umetniške besede in umetnostne glasbe so koroški samospev in dvospev povzdignili na visok evropski glasbeni piedestal.