Glasbena tekmovanja

Na področju umetniške, nekomercialne glasbe (ki se še rada imenuje klasična ali resna) so tekmovanja postala neizogibni del glasbenega življenja.

Gledano globalno, je število glasbenih tekmovanj v zadnjih letih v nenehnem porastu, hkrati pa so ta v nenehni nevarnosti, da pride do obratnega sorazmerja med njihovim številom in pomembnostjo.

Za mlade interprete (in tekmovanja so v prvi vrsti namenjena dijakom in študentom srednjih in visokih glasbenih šol in akademij pa tudi diplomiranim, a še ne dovolj uveljavljenim mladim umetnikom) se odhod na tekmovanje logično ujema z danes vseprisotnim kompetitivnim duhom glasbene pedagogike, katere rezultati se vendarle vse bolj kažejo kot zelo vprašljivi.

Današnja najprestižnejša glasbena tekmovanja (glasbeno tekmovanje belgijske kraljice Elizabete v Bruslju, mednarodno glasbeno tekmovanje Čajkovski v Moskvi ali Chopinovo tekmovanje v Varšavi, če omenimo le tista z največjo tradicijo) pa tudi številna domača in nacionalna ali mednarodna tekmovanja se bolj ali manj nagibajo k temu, da funkcionirajo kot marketinški poligoni, na katerih se preverja oziroma določa tržna vrednost interpreta. In ta ni odvisna le od njegove nadarjenosti.

Duh časa in družbeni mehanizmi dandanašnji delajo proti nadarjenosti. Kompetitivnost se vzpostavlja na napačni osnovi: izključuje individualnost kot merilo, umetniški dosežki pa se merijo s seznami rejtingov, kot bi šlo za športne izide. Obsedenost z uspehom, celo bolj kot z gmotnim zadoščenjem, postaja za mladega človeka glavno gonilo. To ga sili v uspeh za vsako ceno in ga ovira pri tem, da bi imel kot končni cilj pred očmi lastni umetniški razvoj. Namesto tega njegov cilj postane potrditev skozi zmago, dosegljivo znotraj zadanih okvirov, med katerimi enega predstavlja prav institucija glasbenih tekmovanj.

Ne smemo zanikati določene pomembnosti tekmovanja: njihova pozitivna stran je v tem, da mlademu umetniku ponujajo priložnost za študiranje novih del, včasih zelo zahtevnih, s čimer ta nedvomno bogati svoj repertoar. Razen tega tekmovanja, še zlasti mednarodno relevantna, dajejo dokaj realno sliko o stanju stvari znotraj posamezne tekmovalne kategorije, zaradi česar jih lahko razumemo tudi kot prostor za neposredno in koristno informiranje.

Tisti najambicioznejši si na tekmovanjih želijo bližnje srečanje s kako znano menedžersko agencijo ali diskografsko založbo; takšno srečanje je iz njihovega vidika uresničitev življenjskih sanj oziroma porok za želeno kariero.

Namen tekmovanja bi moral biti odkrivanje in podpiranje novih talentov. Vendar se to, še posebej danes, zdi prevelika naloga, saj se tekmovanja, tudi sama ujeta v mrežo drage organizacije in posledično iskanja sponzorja kot vira financiranja, bolj ali manj trudijo prilagoditi standardom t. i. uspešnega poslovanja. Še posebej agresiven je takrat vpliv medijev, kajti stopnja medijske pokritosti tekmovanja v marsičem določa njegov pomen v družbenem kontekstu ter s tem tudi njegov finančni status.

Ker ne marketinška ne medijska mašinerija ne obstajata brez superzvezdnikov, velika tekmovanja služijo tudi temu, da jima priskrbijo gradivo, od katerega bodo imeli vsi finančne koristi. Toda ker so interpreti s svojimi individualnimi razvojnimi črtami vendarle nepredvidljivi, se dogajajo tudi absurdne situacije. Glasbeniki, ki jih žirije nagradijo in kasneje postanejo ljubljenci založb, se izgubijo v množici anonimnežev ali povprečnežev, kakšen resnični talent pa se brez posebne pomoči razvije v pravega umetnika.

Hiperprodukcija lavreatov na raznoraznih tekmovanjih že zaradi tega nima smisla, ker je vse manj koncertov in hkrati vse več nadarjenih mladih glasbenikov. Občinstvo je de facto vse starejše, širše gledano, pa je v evropskem prostoru malo kulturnih središč, v katerih bi obstoječi sistem izobraževanja omogočal njegovo generacijsko obnovo. Ta proces edini polni koncertne dvorane, omogoča delovanje koncertnega življenja ter s tem daje smisel obstoja tudi glasbenim tekmovanjem.

Ta danes vse bolj postajajo okvir forsiranih karier, ki so le delno povezane z nadarjenostjo tekmovalcev.

Nagrade na malone vseh tekmovanjih so rezultat ne le objektivnih kazalcev sposobnosti kandidatov, temveč v še večji meri niza okoliščin in sfer različnih interesov, ambicij, želje po prestižu, iz česar niso izvzeti niti člani žirije, zlasti če so hkrati profesorji posameznih tekmovalcev. Zatorej se je upravičeno vprašati, kaj so namen in koristi sodelovanja na mednarodnih tekmovanjih. Kajti če odštejemo obogatitev lastnega repertoarja in koncertne angažmaje, ki so praviloma povezani z denarnimi nagradami, (in pri bolj osveščenih in stvarnih možnost, da s tem, ko poslušajo druge, razberejo, kje se nahajajo sami), je resnična korist pravzaprav zanemarljiva. Jamstvo za veliko svetovno kariero (zamisel, ki, podobno korenčku iz zgodbe o oslu in korenčku, za večino mladih koncertantov pomeni trajno spodbudo) je malone nično. Za večino tekmovanj velja biblijska resnica, da v bitki ne zmagajo pogumni in v dirki ne hitri. Dandanašnji so tekmovanja, v popolnem nasprotju s slavnim olimpijskim pregovorom, postala kraj, kjer ni pomembno ne sodelovati ne zmagati.

(Prevedel Mario Batelić.)