03.07.2017

In življenje teče naprej

Kako je tragična osebna izkušnja kantavtorico Tašo pripeljala do pozitivno naravnanega pop prvenca.

Izak Košir

Panta rei

Taša

Panta rei

Celinka
2017

Taša je umetniško ime glasbenice, pianistke in vokalistke Nataše Vester Trseglav, ki je letos izdala prvenec Panta rei, nevsiljiv pop z močnim kantavtorskim pečatom. Na albumu spaja nežne melodije in pozivno obarvana ljubezenska besedila s senzibilnim zaznavanjem sveta, tako notranjega, torej svojega čustvenega, kot zunanjega, urbanega, okolice, narave. Gre za zmagovalno formulo, ki se na slovenskih radijskih postajah vedno znova izkaže za uspešno; lahko bi celo rekli, da je to zlata sredina, ki je sama postala žanr. 

Hkrati je res, da obstajajo tudi odstopanja, ki mejijo že na lahkotnejši šanson in popevko v njenih kakovostnejših časih. Dober primer je sicer klišejsko poimenovana pesem Nežnosti, ki je polna »sladke omame« in prosi, naj »telo se vname«. Pri tej skladbi bi zlahka pomislili, da jo je zložila Neža Buh – Neisha. Pravzaprav Tašin pristop k aranžmajem zelo spominja na tistega, ki ga ima Neisha, čeprav ima prva nekoliko mehkejši rezultat ter nekoliko manj soula. Taša se giblje v zvočnih krogih, ki so ga zasedle in zaznamovale novejše domače kantavtorice s prepoznavnimi čutnimi vokali, od Bilbi do Neomi.  

Že naslov plošče, Panta rei, je zgovoren in kaže, kaj nas na njej čaka: latinski rek pomeni, da vse teče oziroma da se vse spreminja in nič ne ostane isto. Hkrati namiguje na igriv in mestoma (čeprav zgolj referenčno) novodobni besednjak, saj v Tašinih besedilih najdemo vse od čarobnosti do škratov. Na polovici ploščka je skladba Zapleši z mano, ki združuje tradicionalno pesem s poskočnico, ki pa ne doseže svojega vrhunca in udobno sedi v svoji nerazvitosti. To do neke mere velja za več skladb na albumu: kar preveč čiste so, preveč zapakirane in predvidljive. Hkrati je to pravzaprav del esence »zlatosredinskega« žanra in mu tega pravzaprav ne moremo očitati, saj je ustvarjen za radijske valove. Če pa bi mu, bi mu delali krivico, od nealternativnih glasbenih smeri pač ne moremo pričakovati ostrine, progresive ali premikanja obstoječih meja oziroma rušenja zidov, kršenja pravil. 

A Taša je v vsem naštetem samozavestna in, kar je najpomembnejše, iskrena, pristna. Vsaj tako se zdi. Še posebej takrat, ko v zahvalnem besedilu v zloženki cedeja spoznamo, da je Tašino življenje zaznamovala osebna tragedija, izguba, in da ima glasba nanjo po vsej verjetnosti tudi terapevtski učinek. Njena glasba se ne trudi biti, preprosto tam je in nastane, se napiše sama. Za klavir, ki je (poleg tekstov) njeno osnovno in osrednje izrazno sredstvo, pravi, da je njen zrak, voda in ogenj, »moje sonce, brez katerega si ne predstavljam svojega življenja«

Na prvencu je sodelovalo nekaj znanih in uveljavljenih imen domače glasbene scene, od Žige Goloba do Urbana Krča. Na kitari slišimo Dejana Jerončiča, na bobnih Enosa Kuglerja, na kontrabasu Sebastjana Podlesnika, na spremljevalnem vokalu (ki doda piko na i Tašinemu glasu) pa Katjo Zupan. Kot producent se je na albumu podpisal Teodor Amanović – Toš, ki je bil hkrati glavni oblikovalec zvoka in smerokaz za vseh enajstih skladb. 

Prvenci so nehvaležna dela, in to tako za ustvarjalce kot za recenzente. Avtor se predstavi, začrta svojo pot, prva plata ga oziroma jo vedno zaznamuje. A tisti pravi izraz in odgovor, ali bo kos razvijanju ustvarjalnega procesa, se pokaže šele s primerjavo prvenca z drugim ploščkom, tistim torej, ki sledi. Takrat lahko natančneje sodimo o avtoričinem izrazu, morebitnem ponavljanju, ustaljenosti, zaciklanosti in nenazadnje (zvočni) prepoznavnosti. 

Taša je leta preživela ob pisanju glasbe za gledališke odre, s ploščkom Panta rei, ki je potreboval kar nekaj časa, da je ugledal luč sveta, pa je na oder končno postavila še sebe, svoje zgodbe in svoja občutja. Bolje pozno kot nikoli, je že sama zapisala v uvodniku. In dodati je treba, da je danes prava redkost videti oziroma slišati, kako se tragične zgodbe spreminjajo v pozitivne, saj ji nihče ne bi mogel zameriti, če bi se glede na bridko osebno izkušnjo odločila za morbidno obarvano ploščo. A se ni. In to jo dela drugačno. Njo in ploščo.

Panta rei torej, vse teče. In življenje gre naprej.