Iskanje izgubljenega in znova najdenega časa

V slovenskih šolah se učenci poleg tiskanih še vedno učijo tudi pisane črke, tako velike kot male. Z razlogom. Kajti če se jih ne bi, potem ljubljanski (post)trip-hop peterec Blu.sine ne bi mogel s petico iz lepopisja na plošček 10 izstopajoče zapisati: »Pišem besede iz pepela. Tu glasovi brez obraza / branijo mi dihati.« Ampak 10, album desetih skladb, ki je izpisan tudi kot »onezero« ter z melanholijo tu- in onozemskega obeležuje koncertno desetletnico zasedbe, (za)diha. In še kako. 

Bend je tokrat še bolj avantgarden in v ospredje še toliko bolj izstreli zgodbeni, vsebinski, karizmatični in predvsem prepoznavni vokal Urške Bajec. Ampak podobno kot v najboljši trip-hop maniri je tudi tukaj vokal predvsem medij. Seveda Urška Bajec poje, ampak za skupino, ki je takoj dala vedeti, da ni sobotna zabava, kakor si večina predstavlja, je njena vloga prešla iz vodnice po muzeju do izkušene kustosinje.

Zasedba Blu.Sine na prvencu Can You Hear in Color? (2014) niti približno ni skrivala svojih vzorov. Ampak četudi so bile primerjave s še vedno aktivnimi nosilci dodelanega žanra (Portishead, Massive Attack, Morcheeba), ki je vmes že prešel v nostalgijo, neizogibne, je zasedba Blu.Sine tokrat še skrbneje izkoristila pridobljeno pozornost in na 10 še bolj dorasla, tako da je, če že predalčkamo, mestoma bližje dvojcu Silence kot Melodromu. Predvsem zato, ker gre za – šolo. Malo šolo je ekipa dala skozi na prvencu in je zdaj prišla do še bolj nekonvencionalnega albuma, vsebine, ki zna biti še grotesknejša, ponekod grozljiva, ampak nikoli, denimo, gotska. 

Bend je tokrat še bolj avantgarden in v ospredje še toliko bolj izstreli zgodbeni, vsebinski, karizmatični in predvsem prepoznavni vokal Urške Bajec. Ampak podobno kot v najboljši trip-hop maniri je tudi tukaj vokal predvsem medij. Seveda Urška Bajec poje, ampak za skupino, ki je takoj dala vedeti, da ni sobotna zabava, kakor si večina predstavlja, je njena vloga prešla iz vodnice po muzeju do izkušene kustosinje. Ker je nenazadnje tudi naslovnica, morda še impozantnejša kot prva, ki je prav tako izstopala, tokrat bližje likovni umetnosti kot pa filmski. (Kupidova) puščica v srcu razgaljenega trupa, tople, krvaveče rože, zrasle iz pozerske nadlahti, in škrlatni digitalni pravokotnik slepote. Tam, v tistem pravokotniku, se skriva sporočilo Blu.Sine, nauk, da sedanjost že dolgo ni imela toliko pretekle prihodnosti. 

Ampak najprej: 10 je relativno zahtevna plošča, tudi za trip-hop standarde. In je plošča, ki kar kliče po glasni živi izvedbi. Ne povsod, ne ob vsaki priložnosti, ne vselej. Ampak na pravi dan, pravi občutek, pravi trenutek. Pri čemer je uvodni komad Le besedi sva še najbolj klasi(cisti)čen: kitarski uvod, udarni ritem, globok bas in megafonski glas, to so pač vse nezgrešljivi prijemi trip-hopa. Kaj potem loči Blu.Sine od že slišanega? Zvočni efekti. Filmski. Spet. Prav ti dajo mojstrski kitari Žige Krofliča zanos, po katerem se »zver, ki skriva se v podrasti« naseli v ušesa in telo. Le besedi sva je zatorej svojevrstni hit. In to predvsem zato, ker je nato Neizrečeno takoj odmik od vsega, kar naj bi bil standard, osnova, bistvo. Ne več. Vpeljava godal takoj naredi 10, podobno kot že Can You Hear in Color?, za pristen avtorski izdelek, saj razširi žanr tako z vpeljavo zvoka klasičnega klavirja, na katerem je Žiga Četrtič več kot le prepričljiv, kot s še bolj izpostavljenim vokalom. Blu.Sine je bend, ki zna zapeti oklepaje v besedilu, zna narediti refren v skladbi, ki kot da noče imeti refrena: »Zapiram vrata, ne odpri jih za menoj. / Nov svet napak že spet odkrivam pred seboj.« 

Prav kontrast je tisti, s čimer je 10 resda zahteven, a toliko bolj tekoč album, katerega plasti se luščijo bolj in bolj z vsakim poslušanjem. Tako Oktober nikakor noče popustiti lastni avtorski izraznosti skupine in predanemu vokalu Bajčeve. V novem refrenu, ki to noče biti in je prej filmski insert, znova izbira atipične intervale, zaradi česar je verz vse, kar želite, da bi bil. V bistvu najboljši na plošči. (Filmski) citati so sicer dobrodošli, ko odprejo skladbo, kakršna je Daleč grem, vendar glede na izpovednost dodelane, večplastne in načitanih pridevnikov polne slovenščine vseeno ne delujejo tako pristno kot, recimo, minevanje tipa »Dan z dnem jaz minevam kot čas, / ki se zdi, da je moj. / Daleč grem, / če obstanem, je moj problem. / Slišiš, ko dan gre v večer.« Na tej točki peterec po zaslugi bobnarja Dariana Kocmurja in njegovega tankočutnega občutka za ritem deluje kot svobodna celota, vokal pa se približa sorodnim mladim skupinam, kjer pevka gradi na prepoznavnosti in lovi tiste še ravno približno pop tone, da zasedba nikoli zares ne uide svoji osnovi. 

Blu.Sine ni tak bend. Niti ni 10 takšen album. Je namreč najbolj samosvoj takrat, ko se, ironično, zateče k črno-belemu. K tisti barvni binarnosti, s katero je bend želel že na prvencu risati barve. Zato je Tiha tista pesem, s katero podpiše album. »Kakor veter pod peruti / dih, ki ga nihče ne sluti / Tiho – kot se le začuti« – to ima ves potencial tega sveta, deluje, v tekstni obliki, kot nekaj za Zalo Kralj, Dan D ali mimobežno pop popevko. Kar uspe bendu Blu.Sine, je bendovska interpretacija: že prvič je želel »barvati glasbo in uglasbiti vidno, spojiti na videz nezdružljivo, ustvariti sobivanje valovanj – svetlobnih, zvočnih, vijug peresa in misli«. 

In na 10 je vse to presegel, saj si je tokrat še bolj sposodil zakonitosti in okvirje trip-hopa ter naredil umetniški izdelek. Art. Ali kot slišimo v skladbi Mir: »Včasih bi postal lahko več kot le včasih, / če bi vedela, kako.« Ne gre za »kako« ali »lahko«, temveč za »včasih«. To nas pripelje do pesmi Dež, kjer je produkcija tako srhljivo podobna srhljivim klavirskim priredbam Ramina Djawadija za televizijsko nadaljevanko Westworld. Dež bi bil presežek, če bi ostal inštrumentalna skladba, ampak potem bi se izgubil »tisti prvi dež jeseni«, ki »spere vroči prah poletja«. Blu.Sine si tukaj z efekti privošči ravno dovolj preveč, da ima nastavek za nove derivate, morda kakšen duet, saj plošča pri Igri postane nekoliko monotona v svoji vztrajni melanholiji.

Da imajo pa v bendu vsekakor smisel za kreativni humor, dokazuje predzadnja, ritmična, zagnana, globoka, skoraj klubska skladba Fazni prehodi. Predzadnji komadi običajno niso posebej izpostavljeni, redko kdo namensko dela »predzadnje« komade oziroma jim ne prida takšne vloge, kot jo imajo zadnji komadi na plošči, ki je konceptualna, pa če si to prizna ali ne. Ampak Fazni prehodi napovedujejo konec, in to ne le albuma, ampak vsega skupaj. Ravno zato, ker so – fazni prehodi. Enjambement, preskok, kolaž svoje vrste, kjer se z vrenjem poltonov na »poti med tujimi mesti« zgodi lekcija, kakor je prečrtan osnovni naslov, da »ne zalivam več plevela, kot da kaj vzcvetelo bi lahko«. Blu.Sine zna iz slovenščine, domačega, skoraj etno avtohtonega okolja počrpati več kot vse iz svoje žanrske biti. »Kar sejala sem, bom žela, nov vrt pokrila s to prstjo«, to je s pravilno postavljenimi vejicami nauk življenja, ki ga lahko prinese le čas, kajti »s časom sem se naučila biti sama, ko beži mi svet«. Zato ne ostane drugega kot »vse, kar sem, bom porabila za ljudi, ki nočem jih objet«. Fazni prehodi so zatorej album zase in potencial. Velik potencial. 

Za konec skupina stori nekaj podobnega, kar je naredila že na prvencu: za konec se je odločila za dolg uvod, le da tokratni komad, Na površje, nima niti najmanjše tendence postati popevka tedna. Na površje vrne skupino tja, kjer je začela, na začetek, na kitarsko intonacijo, spevno priložnost, v kateri se izkaže Bor Hodžić na gromoglasnem basu, ki se ogrne v trpečo liriko: »Znova mi v kosti zareže, spomnim se, a ne boli. / Padem vznak počakam, da me končno čas spet dohiti.« 

In prav za to gre. Ne toliko za to, da Blu.Sine čas dohiti, temveč da bend dohiti čas. Skozi preteklost do prihodnje sedanjosti. 10 je plošča zasedbe, ki ne samo da (s)pozna svoje ustvarjanje, temveč ga zna raztegniti brez omejitev ali oziranja na čas, prostor, okvirje. 10 je zato morda celo ena najzahtevnejših plošč. Ampak zna nagraditi, resda ne ves čas, toda kdor bo iskal, bo žel. In delal zapiske. Z malimi pisanimi črkami. Po možnosti v živo. Zelo na glas.