Izpovedi pariške gospodične

Trend poseganja po Veliki ameriški pesmarici je zadnja leta v porastu. Ko je Lady Gaga s Tonyjem Bennettom posnela album standardov, je kot vokalistka marsikje presenetila in dokazala, da gre pri njej tudi za kaj več kot zgolj za (odrsko) ekstravaganco. Standardov se je lotil Bob Dylan, in to kar na dveh ploščah, pravkar je izšla druga, Fallen Angels, kjer je s šestčlanskim riteminbluesovskim bendom standarde popeljal nazaj na ulice ter v bare velikih mest. In zdaj smo novo tovrstno poglavje, pravzaprav devet poglavij, s ploščo Paris Honey dobili še pri nas. Jadranka Juras z njo izkazuje spoštovanje do korenin popularne glasbe in vključi na ploščo tudi nekaj sodobnejših pesmi, zaključna je avtorska.

Pri snemanju so ji pomagali pianist Milan Stanisavljević, basist Robert Jukić in bobnar Kristijan Krajnčan; tu so še trije gostje na saksofonu (Lenart Krečič), flavti (Anja Burnik) in kitari (Primož Grašič). Aranžmaji so Stanisavljevićevo delo in pri tem ni posegal po kakšnih pretiranih avantgardnih prijemih, ampak je ostajal v klasični jazzovsko-popevkarski štimungi (kar ni tako zelo ozek pojem), kjer flavta Anje Burnik v pesmi vsestranskega studijskega mojstra in (med drugim) Cockerjevega ter Nelsonovega sotrudnika Leona Russlla This Masquerade (z albuma Carney, 1972) včasih zazveni kot klarinet, ritem pa poganjajo Krajnčanove metlice in Jukićev bas.

Že omenjena Russllova pesem vendarle kaže, da nabor ne bo čisto klasično jazzovsko-popevkarski. Uvodna pesem Paris je z repertoarja avstrijskega jazzovskega glasbenika Fritza Pauerja, Dienda nosi Stingov sopodpis (drugi avtor je pianist Kenny Kirkland) in ste jo lahko slišali na Stingovem koncertnem albumu All This Time iz leta 2001. Water Mandala pa je avtorska skladba Jadranke Juras. Preostalih pet pesmi je nekolikanj bolj klasičnih: slišimo Honeysuckle Rose Fatsa Wallerja z gostom Grašičem, Gershwinovo The Man I Love, Kernovo The Way You Look Tonight, Legrandovo You Must Believe In Spring (Tony Bennett, Bill Evans) in predzadnjo The Night We Called It A Day, kjer najdemo stično točko z Dylanovim repertoarjem; predelal jo je na plošči Shadows In The Night februarja lani, poznavalci pa si bržčas že vrtite Sinatrovo izvedbo (leta 1942 je bila to njegova prva posneta solo izvedba, znova pa se je je lotil leta 1957).

Interpretacije Jadranke Juras so ves čas korektne. Pohvalno je, da ne zveni in niti noče zveneti kot kakšna modna riteminbluesovska diva s silnimi in nepotrebnimi vokalnimi manierizmi, kjer je ego vokala pomembnejši od izraznosti, pač pa se izvedb loteva na klasičen način »služenja pesmi«; pozna se ji, da je jazzovsko izobražena. V nekaterih pesmih, denimo v Honeysuckle Rose, se spogleduje z improvizacijskimi vokalnimi triki velikih jazzovskih pevk, v zaključni, inštrumentalni avtorski skladbi pa je aranžer Stanisavljević v ospredje postavil klavirsko improvizacijo, kot smo je vajeni z njegovih plošč.

Album tudi po barvah spominja na neke vrste »pariško« izkušnjo, najprej kar čakamo, da iz njega skoči kak Maurice Chevalier in nas popelje po svojih gigijevskih sprehodih. Toda koncept plošče ni sentimentalno nostalgičen, pač pa ne smemo pozabiti, da je pesem The Man I Love pretresljiva tožba osamljenega lirskega subjekta (ki še vedno upa, ne vemo, ali jalovo ali ne, le slutimo lahko), da je predzadnja skladba pesem ločitve in da je lahko sklepna pesem zlasti v teh časih tudi precej angažirana, čeprav odigrana z nekakšno hoteno melanholijo, morda celo žalostjo nad časi, ki smo jim priče. A tovrstne interpretacije prepustimo posameznemu ušesu.