Jesenske serenade 2020

V času njihove ustanovitve, leta 1976, so Jesenske serenade Glasbene mladine ljubljanske potekale le v atriju Trubarjevega antikvariata v Ljubljani, letošnje, 44. po vrsti, pa so se oglasile in uglasile v Ljubljani, Medvodah, Dravogradu, Ajdovščini, Vipavskem križu, Sežani, Baču pri Materiji, Štanjelu in Divači, in sicer večinoma v intimnih prostorih (dvorana KGBL, dvoranice, cerkve, dvorec, klet …). Glasbi je na serenadah vsakič dodana poezija in umetniška beseda, zaradi tehničnih možnosti pa so v ospredju skoraj izključno programi brez klavirja. Tudi letošnjemu selektorju Borisu Renerju je uspelo oblikovati pet sporedov, vsakega s svojim programskim naslovom. Ansambel kljunastih flavt Le Phénix (Mateja Bajt, Marjana Jocif, Una Košir in Kristina Martinc) se je predstavil s programom Moje misli so krilate, baritonist Jaka Mihelač in kitarist Jure Cerkovnik s programom Bodi tiha pesem, Kvartet violončel (Katarina Kozjek, Izak Hudnik, Sebastian Bertoncelj in Tamara Gombač) s Prostranostjo in ansambel Libertrio (Katja Porovne Silič na kitari, Matjaž Porovne na violini in Petar Brčarević na kontrabasu) s Temperamentom. Za konec smo bili, kot zdaj že vsako leto, deležni še spominskega koncerta, posvečenega odličnemu violinistu in pedagogu Tomažu Lorenzu. Koncerte na tako različnih lokacijah sta od 8. septembra do 2. oktobra z umetniško besedo in včasih tudi igro povezovala Tina Uršič in Dejan Pevčević. Vrstni red koncertov je bil v drugačnem vrstnem redu, glede na terminske in krajevne zmožnosti pa sem jih sam slišal in videl, kot so popisani spodaj. 

Kvartet violončel z gledališkim igralcem Dejanom Pevčevićem sem slišal 15. septembra v ljubljanski cerkvi sv. Jakoba, kamor je bila iz atrija Magistrata ta jesenska serenada prestavljena zaradi koronskih razmer. Kvartet, v katerem sta gonilni sili violončelista K. Kozjek in S. Bertoncelj, v njem pa sta poleg tega še I. Hudnik in T. Gombač, je imel na sporedu sama izvirna dela za zasedbo štirih tenorskih godal. To je bistvena prednost v primerjavi s prvimi tovrstnimi kvarteti pri nas. Poleg te programske inovativnosti lahko že na začetku izpostavimo tudi novo generacijo violončelistov. Slišali smo glasbo Poljakov Kazimierza Wilkomirskega in Alexandra Tansmana, krstno izvedbo našega Leona Firšta (Štiri slike) in nazadnje še Hrvata Rudolfa Matza z dvema stavkoma iz Kvarteta, zagotovo eno najtehtnejših tovrstnih del. Vmes je Pevčević v dveh delih odigral uvod k slovenski izdaji knjige Smešne ljubezni Milana Kundere. Izvrstnim interpretacijam četverice godalcev, ki se je medtem v zasedbi tudi nekaj malega zamenjala, je bila kos dodana skladba, transkripcija mešanega zbora Rož, Podjuna, Zil(j)a v zborovski priredbi Janka Mikule. Ta je leta 1938 skupaj s kmetom Jankom Olipom iz Sel napisal besedilo za drugo himno koroških Slovencev, za pesem Rož, Podjuna, Zila, ki jo je sicer uglasbil Pavle Kernjak. Napisana je bila v spomin na koroškega duhovnika Vinka Poljanca, ki je zaradi nacističnega mučenja v celovškem zaporu umrl leta 1938 in tako postal prva žrtev nacizma med koroškimi slovenskimi duhovniki.   

Ansambel kljunastih flavt Le Phénix je prav tako nastopil v cerkvi sv. Jakoba, in sicer 16. septembra. Če smo pred desetletji v okviru domačih specializiranih festivalov za zgodnjo glasbo ob nastopu ansamblov, ki so k nam prišli iz razvitih evropskih glasbenih prostorov (Anglija, Francija, Holandija, Nemčija idr.), sploh prvič spoznavali vso »kruto« izvajalsko resnico, smo zdaj po nekaj vmesnih podobnih poskusih Jasenke Jelačić, Klemna Ramovša, Mojce Zaplotnik itd. prišli do povsem primerljivega tovrstnega ansambla doma. To je torej še en velik korak naše izvajalske prakse kljunastih flavt. Četverica (M. Bajt, M. Jocif, U. Košir, K. Martinc) je igrala na izvirna zgodovinska glasbila, primerna izbranemu repertoarju renesanse in baroka. Z Dowlandovim (1563–1626) ciklusom The first book of songs or ayres (Prva knjiga pesmi ali napevov), ki so ga izvajalke razdelile na dva dela, vmes pa dale besedo povezovalki T. Uršič, ki je tudi izbrala predstavljena Shakespearova besedila, so nekako dosegle svoj ansambelski vrh. Vmes smo slišali še drugo polifonijo in plesno homofonijo ter izvirnike in priredbe tovrstnih, tudi vokalnih skladb. Inštrumentarij, celotna družina kljunastih flavt (consort), ki je vsem štirim suverenim izvajalkam dala izredne tehnične možnosti v intonaciji, tonskih izenačitvah in fraziranju, so kopije renesančnih glasbil iz dunajskega muzeja glasbenih inštrumentov in delo legendarnega izdelovalca Boba Marvina. Obsega deset flavt različnih registrov in velikosti, od sopranske do velike ali kontrabasovske. Med vpletanjem Shakespearove poezije se je v zdaj mnogo bolj naklonjenem akustičnem cerkvenem prostoru oglašala muzika neznanih avtorjev in R. Allwooda, J. Farmerja, W. Cornysha, Henrika VIII. (njegova kraljeva zbirka je obsegala kar 76 kljunastih flavt), T. Simpsona, R. Johnsona in C. Engelmanna. To je bil pravi praznik glasbe 16. in 17. stoletja v izvedbi odlične »slovenske šole« kljunastih flavt. Vedno bolj postajamo Evropejci, in to tako po glasbeni ustvarjalnosti kot po izvajalski praksi. Kljunasta flavta je na vseh stopnjah glasbenega šolstva pri nas doživela pravi prodor, ansambel kljunastih flavt Le Phénix je le vrh te gore.            

Ansambel Libertrio se je predstavil s Pevčevićem, ki je izbral besedila svojih recitacij. Spored tako glasbe kot recitacij je bil kar malce presodoben za cerkveni prostor, res pa je tudi, da cerkev krasijo tako stare kot nove slikarije (npr. abstraktni opus Staneta Kregarja). Glasbeniki K. Porovne Silič, M. Porovne in P. Brčarević so imeli na sporedu izvirna in prirejena dela skladateljev A. Piazzolle, M. de Falle (nekaj v priredbi T. Kassunga), G. Gershwina in kot dodatek V. Montija. Interpretacije vseh treh izvajalcev na strunska glasbila so bile tako v individualnem kot tehničnem pogledu odlične, ansambel pa je očitno več kot odlično uigran tudi v komornem muziciranju, in to ne glede na svojo dokaj nenavadno zasedbo. Piazzolla je ansamblu prispeval Zgodovino tanga (s stavki Bordel, Kavarna, Nočni klub in Današnji koncert) in Oblivion (Pozaba). Od de Falle so bile na sporedu štiri od Sedmih španskih ljudskih pesmi in še Gershwinovi Trije preludiji. Če prištejemo še zaključni in dodani Montijev Čardaš, smo tako že na meji zabave in jazza pa še česa. Interpretacije več kot enakovrednih inštrumentalistov so bile subtilne in vseskozi sočasne, z marsikatero pred-, med- in poigro ter nenehnim bassom continuom pa je briljirala kitaristka Katja Porovne Silič. 

Četrti koncert je bil posvečen prof. Tomažu Lorenzu in izveden v ljubljanskem Mestnem muzeju 26. septembra. Izbrani Godalni sekstet so sestavljali glasbeniki, ki so bili študentje tega pionirja slovenske komorne glasbe: Ana Dolžan in Vid Sajovic (violina), Nejc Mikolič in Anuša Plesničar (viola) ter Izak Hudnik in Katarina Kozjek (violončelo). Na sporedu so imeli dva godalna seksteta, ki sta ju podpisala U. Krek in J. Brahms. Uvodoma smo slišali Krekovo večstavčno delo iz leta 1990 z naslovom Godalni sekstet na temo Franka Martina, ki ni pomenilo nobenega ogrevanja izvrstne šesterice godalcev, ampak nas je vrglo takoj »in medias res«. Polnozvočnost godalnega zvoka je bil tisti pleno, po katerem ima sekstet, ustanovljen kot projektni ansambel leta 2017, že svoj pedigre. Obsežna Brahmsova godalna freska za šest godal z naslovom Godalni sekstet št. 1 v B-duru, op. 18, Pomlad iz leta 1860 je v štirih kontrastnih, tradicionalno romantično koncipiranih stavkih utrdila vso moč našega mladega ansambla. Slišati je bilo, kot da imajo glasbeniki za seboj že ne vem koliko desetletij dela in skupnega muziciranja. Na to je opozorilo nenehno pulziranje šesterice, ki je godalne interpretacije zgradila na odličnih tehničnih prvinah, s katerimi razpolaga vsak posamič in vsi skupaj. Kako tudi ne, saj prav Brahmsov Sekstet slovi po tem, da iz njega veje pomladna svežina in izraža navdušenje prerojenega sveta. Med vsemi štirimi stavki izstopa drugi (Andante ma moderato), niz variacij na ljubko in gladko tekočo temo, kot nalašč za še dodatno (programsko) čutenje in mladostno izpoved tega našega ansambla.          

Zadnja, peta letošnja serenada, ki mi je ni uspelo slišati, je pripadla baritonistu Jaki Mihelaču in kitaristu Juretu Cerkovniku in je potekala pod programskim naslovom Bodi tiha pesem z recitatorko Tino Uršič, ki je tudi izbrala prebrane tekste.