31.01.2021

Ježek je medo-dedo

Nanine pesmi za balet prinašajo uvid ne le v glasbeno-plesno predstavo Valentine Turcu, temveč morda še bolj v čaroben in srčen odnos Nane Milčinski z dedkom Franom Milčinskim Ježkom.

Jaša Lorenčič

Nanine pesmi za balet

Nana Milčinski

Nanine pesmi za balet

Morpheus
2021

Če bi Fran Milčinski – Ježek vedel, kako zelo rada bo njegova vnukinja prepevala njegove pesmi, napisane zanjo, bi jih gotovo napisal še več. Zagotovo več kot vsaj sedemnajst. Kajti Nana Milčinski v dedkovi zapuščini ne le išče, ampak najde tako svoje kot vedno bolj tudi vsa otroštva. In zdaj, po dveh albumih, niti ne več zgolj ona. Še Valentina Turcu je za predstavo Nanine pesmi za balet koreografsko preoblikovala lastno ustvarjanje v skladu z Ježkovim sporočilom vnukinji: »Kar v srcu imaš rada, to tebi pripada.« Tokrat je uspelo, da ne pripada več zgolj njej, četudi v glavnem dobivamo uvid v odnos med dedkom in vnukinjo. Zgodba je, kakor si je želela Nana Milčinski, »moja in vaša«. Na USB ključku. Želja je bila, da zgodba pesmi postane čarobna in srčna. In to je zagotovo uspelo, za kar poskrbita prvoligaška zasedba in produkcija. Za Nanine pesmi je to nov vrh, napredek in nova razsežnost dragocene dediščine.

»Živijo, jaz sem Nana Milčinski in to je tvoj izvod Naninih pesmi za balet,« se zasliši v Uvodu na Naninih pesmih za balet. Skupaj z vabilom na splet, kjer je več informacij o ustvarjanju, ter ob spoštovanju avtorskih pravic opozorilo o prepovedanem presnemavanju in predvajanju brez dovoljenja. Najprej so bile torej Nanine pesmi (2018), glasbena knjiga, zbirka pesmi, ki jih je Fran Milčinski – Ježek napisal za vnukinjo do njenega tretjega leta starosti. Nato so nastali novi aranžmaji za potrebe glasbeno-plesne predstave v režiji in koreografiji Valentine Turcu. Aranžmaje sta si zamislila Jani Hace in Matija Krečič v izvedbi Simfoničnega orkestra SNG. In zdaj je prišel še album.

Nana Milčinski je že večkrat pokazala, kako čutno, previdno in iskrivo ravna z dedkovo zapuščino. Že od plošče Še ena pomlad (2012), za katero smo na Odzvenu zapisali, da se »njena interpretacija trudi dati njegovim pesmim sodoben radijski zvok in pretuhtava, kako bi morda lahko zvenel v 21. stoletju, ne popolnoma v kabaretski, a tudi ne docela v pop maniri«. Da lahko Ježek zveni tudi retro in orkestralno, je takoj zatem pokazala še na Od tod do vesolja (2013).

Če je takrat oživela predvsem bolj igrivost, je zdaj pravljičnosti še več v Naninih pesmih. Sploh v aranžmajih, ki se prilegajo predstavi, zato jasnega odgovora, ali gre bližje k popu ali kabaretu, še vedno ni. Četudi so obenem skladbe le spremljava za celotno doživetje, je dosežek albuma, da vseeno tu in tam pokuka v večplastnost Ježkovega ustvarjanja. Ne vsa, še zdaleč ne, saj se Nana Milčinski oklepa razmerja z dedkom. In ne Ježkom, kakor ga nasploh poznamo.

Po Uvodu, ki nekoliko preseneti tako s toplim nagovorom kot jasnim opozorilom, je prva prava skladba Za objavo je prišla novica. Naj bo naslov še tako nenavaden, pove natanko to: prihod novice. Ironično, večglasni uvod zveni kot pravljična verzija novičarskega jingla, s kakršnim se začenjajo radijske novice. Ksilofonski reproducirani zvok ob ravno prav vpeljujoči orkestralni podobi orkestra samo podkrepi besedilni uvod: »Ta imenitna vest med tiste spada / zastran katerih dvigne se naklada / ob koncu še pod točko razno / rešimo še en problem«. In na tej točki se še bolj kot predstava nariše glasba, ki pa se prekinini, ko poslušalec zasliši Ježkovo reinterpretacijo (Bojan Maroševič) in začne slediti (meta)naraciji ter priznanju, da ima dedek vse otročaje rad kot prej, a za povrh zdaj še Nano. »Ježek ni le Ježek / zdaj je tudi dedo!« je pompozno in veličastno vpeljani refren, podkrepljen s filmskimi godali in timpani.

Tokratne Nanine pesmi se v pesmi Vesolje brez konca in kraja izstopajoče ustavijo tudi pri sodobni pop produkciji. Električna kitara je nesramežljivo direktna, obenem pa zaradi podkrepljenih orkestralnih motivov od Nane Milčinski kmalu zahteva konkretno pripovedno moč. »Sama se v predstavi pojavljam in izginjam na različne načine: kot tista Nana, ki sem nekoč bila in nisem več in se je v nekaterih trenutkih le bežno spominjam ali pa je v drugih še vedno del mene, tako živa kot včeraj. Pojavljam se kot pevka – pripovedovalka zgodbe, ki ni (samo) moja, saj je tudi Ježkova, Valentinina, Nejčeva, Janijeva, Matijeva, Rokova ...« je pojasnila ob izidu albuma. In tako je nemara najbolje, da obstaja verz »če koj si priznava, bo najbolje, Nana in jaz imava svoje vesolje«. To je Vesolje brez konca in kraja, v katerega smo vsi vabljeni skupaj na sprehod. Kot je povedala Turcujeva, je to vstop v svet domišljije med dedkom in vnukinjo. Poseben tudi zato, ker vnukinja o sebi poje tudi v tretji osebi: »Nana ve, kje vsak utrip stvari se v vesolju pase in klepeta / s stvarmi tega sveta, klepeče in se pogovarja, / naj vedo, da imajo gospodarja.« Vesolje brez konca in kraja je najbolj singlovski komad, nekaj, kar lahko stoji samo zase, nevezano na predstavo. Čeprav se komad vrne in terja uprizoritev.

Pri pesmi Poletje spomina album bolj zažari kot predstava. Nana Milčinski se opre na svojo najbolj prepričljivo interpretacijo. Pripovedno petje, ki opisuje in čuti hkrati. Kar je ob tem dobrodošlo, so spremljevalni vokali (Anja Pavlin) ob programiranem aranžmaju, kakršen je bil značilen že za prvo ploščo, le da se združi z drugo, ko je orkester razširil osnovne motive čarobnega sveta. Poletje spomina je nostalgična, varna, skladba, šepetajoča, ki pa ob predvidljivem vokalu dobi malenkost preveč prostora zgolj v tej obliki. Zakaj predvidljiv vokal? Ker se v Ata je ata, ki ima radoživo besedilo in tudi prostoren aranžma, podlaga umakne vokalu, ko pove, da bo vse v redu, da bo mir, ker ded vzame papir in Nani nariše luno in hiše, in kmalu spet Ata ni ata in Nana ihti. Za Nano Milčinski je Ata je ata nemara vrh, ampak album na tej točki potrebuje uprizoritev, torej koreografijo, da podkrepi sporočilo.

Najboljši moment albuma kot takega je, kadar se najbolj približa gledališki izkušnji – v moderni izmenjavi v Kadar Nana telefonira. Bojan Maroševič ponudi bolj prodoren, oprijemljiv glas, pravljičen, zlije se s klavirsko podlago in tankočutnimi godali. Predah, ko je manj res več, in ko slišano pravzaprav lahko tudi vidimo. Zelo dragocena je molovska in manj klasična skladba Bi hoteli zdaj prebrati, kakšne dedek mladi?, saj slišimo otožna čustva in Nano Milčinski, kakršno težje predvidimo. To je vsekakor pesem, v kateri je Hace pokazal največ in šel najdlje. Pa ne zato, ker je z naskokom najdaljša skladba. Ni daleč niti do nekaterih elementov Siddharte.

Po Uspavanki, kjer se album najbolje počuti v pravljičnem svetu, je Čindrasa Čindrasa svetel, gibljiv, pisan trenutek na albumu, kakršnih bi veljalo imeti še več. Kabaretsko in doživeto, bigbandovsko pa pravljično obenem. Bujen pop hit. Čisti. Pesem tako očitno štrli, obenem pa tako nastavljena podlaga terja (pre)več od glavne protagonistke. Trobente, zvonci in tuba zazvenijo hitro, glasno, razigrano in je »šema skoraj brez uspeha, ki požanje salve smeha«. Definitivno skladba, ki s psihedeličnim preskokom in vnovičnim spremljevalnim vokalom Pavlinove ponuja nove možnosti za sodobno predelavo Ježkove dediščine. Zdi se, kot da bi se tukaj šele lahko začelo posodabljati klasiko na klasičen način. Kajti »vsi zajci vedo, kaj je zelje in kaj je pa repa«. In takšen je tudi zaključek: psihedelično kabaretski. Podobno velja kasneje ob koncu za Rod rodu si si roko podaja.

Toda album se ob koncu najbolje počuti, ko se upočasni ob klavirju, v zimskem času, ko je dedkov nos ozebel in se megla po pusti zemlji pase. Tako gre na sveti brez konca in kraja prinese nepričakovan obrat ob koncu, ko po prepričljivem vokalu Maroševiča zborovsko zares zazveni kot soundtrack, skoraj že bolj filmski kot gledališki. Šele tukaj se dokončno potrdi, da več, ko se doda Nani Milčinski, več je nje in še več njenega dedka. Maroševič bi torej gladko lahko zapel še več.

Morda se v pompoznem, migetavem, skoraj radovednem končnem komadu Nana je postala mama razkrije nova možnost sodelovanja med tuzemskim in onostranskim. Čeprav je odnos med dedom in vnukinjo pač primarno njun. In četudi zdaj, ko z dedom nista nič več sama, saj Nana je postala mama. Staccato poudarjen refren je ob takih aranžmajih premalo izkoriščen, saj glasu pridoda več igrivosti, ker je medo-dedo.

Želja je bila, da zgodba pesmi postane čarobna in srčna. In to je zagotovo uspelo, za kar poskrbita prvoligaška zasedba in produkcija. Za Nanine pesmi je to nov vrh, napredek in nova razsežnost dragocene dediščine. Si je pa težko zgolj skozi slišano narisati baletno koreografijo (iz)povedanega. Za celovito oceno in izkušnjo bo treba videti predstavo, ki jo v SNG Maribor in Cankarjevem domu predvidevajo za marec.