K sreči

Ko se znotraj popularne kulture pojavijo večplastne istoimenske projektne vsebine, najprej pomislimo na avtorsko pretencioznost in že pripravljamo merilne naprave, da (ne) bi izmerili njihovo globino, ter brusimo kritiška peresa za argumentiranje, da gre za »lastovko enega poletja«. Vendar je takšen pristop k ustvarjalnemu delu neupravičen in banalen, posebno v času, ko se umetnice in umetniki krčevito borijo za svoj prostor pod nebeško razstavnim, medijskim in odrskim pajčolanom konvencionalnih, tradicionalnih in ustaljenih umetniških norm. Eva Pavli, diplomantka slikarstva in petja, je svoj multiumetniški projekt Sreči zastavila velikopotezno, a sodeč po glasbenem delu, zelo všečno, prodorno in iskreno. Gre za glasbeni del širše zastavljenega istoimenskega projekta, ki ga bo ustvarjalka v bližnji prihodnosti zakoličila v filmski, pesniški in slikarski obliki. Eva spregovarja v poetičnem kontekstu, ki se ne poslužuje praznega besedičenja, temveč na slikovit način opisuje svet okrog in v sebi. Gre za simbiozo, ki se navzven kaže v harmoničnem sožitju, in to tudi takrat, ko je avtorica ozaveščeno kritična. Ta plošček je daleč od enosezonske lastovke v upanju, da ohrani svojo ustvarjalno samozavest in pogum.

Najboljša popotnica njenemu pred kratkim objavljenemu mini albumu je bil vsekakor hit Mižim s pripadajočim videospotom. To je sodobni indie r'n'b pop, ki ga lirično oplemeniti Evino besedno sodelovanje z mlado pesnico Zalo Nežo Zajc, in hudomušna produkcija, ki jo podpisuje Hugo Smeh – Hyu. Melanholičnemu brezvetrju, v katerem smo se znašli iz znanih epidemioloških razlogov, se Eva postavlja po robu z ustvarjalno energijo, ki gori v njej kljub dolgotrajno brezizhodnemu položaju. Posebno impresiven je videospot, ki je nastal v njeni stop – motion – selfie režiji in katerega vizualna simbolika na najboljši način reflektira ne le besedilo, temveč čas, ki ga zaslonsko preživljamo dandanes. V skladbi Juno se ji pridruži Emkej, kar pripomore k temu, da doživeto občutimo jutranji déjà vu dveh kompatibilnih odjemalcev ljubezenske sreče. Skladba Flora nas z otožnim klavirskim introm popelje v nostalgičen spomin, po katerem hrepenimo z vsemi vonjavami in barvami, ki jih pogrešamo. To kar si je hvalnica ali, bolje rečeno, spodbujevalka samozavesti za posameznika, ki se je izgubil v iskanju svojega neštetega profilnega jaza in pripadnosti trendom. Za konec naslovna skladba Sreči na srečo dobesedno diši po sreči. Eva spregovarja v poetičnem kontekstu, ki se ne poslužuje praznega besedičenja, temveč na slikovit način opisuje svet okrog in v sebi. Gre za simbiozo, ki se navzven kaže v harmoničnem sožitju, in to tudi takrat, ko je avtorica ozaveščeno kritična. Ta plošček je daleč od enosezonske lastovke v upanju, da ohrani svojo ustvarjalno samozavest in pogum.