Kavboj z licenco za petje

Rafko Irgolič je bil lahko razposajen kavboj ali tenkočuten, liričen balader. Ko je dosegal prve uspehe, je po Evropi jezdilo kar nekaj kavbojev: na primer Freddy Quinn, ki je bil tudi mornar in cirkuški klovn, pa Martin Lauer in Frank Kopper, ki sta pela o konju. Sein bestes Pferd braucht keine Zügel je leta 1965 v prepesnitvi Ferryja Souvana postal Moj črni konj, Rafko Irgolič, takrat že uveljavljeni pevec popevk, pa je s svojo izvedbo v zgodovino domače glasbe zapisal eno največjih uspešnic, ponarodelo pesem, ki prehaja iz generacije v generacijo. 

Že precej zgodaj so ga naredili za kavboja: igral je kitaro in za fotografiranje in nastope oblekel karirasto srajco. In smo dobili prve domače izvedbe velikih countryjevskih uspešnic: na prvi mali plošči s štirimi pesmimi leta 1964 so bile vse že takrat zimzelene, od Suzane Stephena Fosterja do Red River Valley. Poleg westernovskih poskočnic so mu ležale tudi subtilne balade in uglasbena poezija. To je dokazal leta 1962 na prvi Slovenski popevki, ko je pel Sive zidove starega mesta, in pozneje, ko je interpretiral zadnje trenutke obsojenca v pesmi Green Green Grass Of Home, pri nas To je moj dragi dom. Tudi Elvisovih pesmi se je lotil, med drugim I'm Yours (Tvoj sem), ki jo je Don Robertson za Elvisa napisal po vzoru »neapeljskih« balad Deana Martina. Na Popevki je Rafko Irgolič nastopal do leta 1965, nato se je začel festival hitro pomlajevati in klasično popevko, ki je bila največkrat šanson, so zamenjale sodobnejše oblike popevk. Ivan Sivec se v pričujoči knjigi sprehodi skozi vse faze Irgoličevega ustvarjanja, vse do zadnjih let, ko je ob jubileju dobil ultimativno zbirko svojih pesmi na zgoščenki. V bogato fotografsko in faktografsko opremljeni knjigi poglavja dopolnjujejo odlomki iz pesmi. Veliko pozornosti je posvečene Irgoličevemu življenju zunaj žarometov.

Veteranke in veterani s konca petdesetih in z začetka šestdesetih let so začeli izdajati več plošč, po letu 1968 zlasti pri novoustanovljeni založbi Helidon, ki je pod svoje okrilje sprejela tako festival Slovenske popevke kot tudi nekatere njegove pomembne akterje, med drugimi Staneta Mancinija, Marjano Deržaj, Majdo Sepe in Rafka Irgoliča. Male plošče, ki so z imenom Rafka Irgoliča izhajale pri Helidonu, so bile drugačne, nič več pretežno kavbojske, pač pa bolj intimne, samorefleksivne in melanholične, obenem pa himnične, kot je na primer Domovina z besedilom Simona Jenka (1968). 

Rafko Irgolič se je tako kot mnogi njegovi pevski sočasniki preizkusil v narodnozabavni glasbi. Skupaj z ansamblom Borisa Kovačiča, besedili Gregorja Strniše in Miroslava Košute je ustvaril eno najkakovostnejših plošč zgodnjega narodnozabavnega vala, Dober dan, sonce (1970), snemal pa je tudi s Francem Korbarjem. V sedemdesetih se je počasi umaknil iz vedno bolj usihajočega klasičnega festivalskega dogajanja, posnel še nekaj plošč in pozneje nastopal, ko je bila za to ustrezna priložnost. S Pidžijem, denimo, sta poustvarila Črnega konja za mlajše generacije. 

Ivan Sivec se v pričujoči knjigi Nepozabno življenje sprehodi skozi vse faze Irgoličevega ustvarjanja, vse do zadnjih let, ko je ob jubileju dobil ultimativno zbirko svojih pesmi na zgoščenki. V bogato fotografsko in faktografsko opremljeni knjigi poglavja dopolnjujejo odlomki iz pesmi. Veliko pozornosti je posvečene Irgoličevemu življenju zunaj žarometov. Če je bil Mancini pojoči računovodja, je bil Irgolič (nekoč moj ljubljanski sosed, s katerim sem se, vljudnim in vselej prijetnim sogovornikom, srečeval v trgovini pri postajališču avtobusa št. 5 na Ilirski) pojoči zobotehnik. Dolga desetletja srečno poročen z ženo Nado, ki je širšemu občinstvu znana iz farmacije in kot direktorica Inštituta za transfuzijsko medicino, je petje jemal kot lep hobi, dodatek k službi in družini. Nikoli se ni vedel kot zvezdnik in nekateri zapisi v knjigi nakazujejo, da ga tudi v letih največje priljubljenosti to sploh ni zanimalo. Pel je svoje pesmi, nastopal in se vsakega snemanja loteval profesionalno. Knjigo dopolnjuje diskografija z ovitki plošč, ki pričajo o tem, da čeprav Irgolič kot solist nikoli ni posnel samostojne velike plošče (to se je dogajalo le, ko je bil del zasedb, npr. že omenjenega Kovačiča ali Slakov na albumu Titanic), je njegova glasba zabeležena na samostojni kaseti in tudi malih plošč se je nabrala lepa peščica. Na različnih popevkarskih kompilacijah je pel tako Porentovo Čez zelena polja otroštva kot uspešnico El Paso Martyja Robbinsa pa Adios Mexico, ki jo je v Evropi proslavil Freddy Quinn. 

Pričujoča knjiga je dobrodošel prispevek k v zadnjem desetletju vse bogatejši beri monografij iz časov, ko se je začela oblikovati naša estradna scena. Pravila so se spreminjala. V Irgoličevih časih je pevca kot izvajalca popevke najela domača radijska hiša. Bil je izbran za festival, precej je snemal za radio, sam pa se kot avtor ni uveljavljal. Ta razmerja so se začela spreminjati v drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja in zlasti v sedemdesetih, ko je lastno avtorstvo postajalo vse bolj prominentno. A v tem »monopolu« pesnikov in uveljavljenih skladateljev je bilo vendarle precej pozitivnega: pesmi so našle pot do širokega kroga občinstva in tam ostale celo dlje, kot ostajajo današnje aktualne, ki jih spiše vsak sam zase. Občinstvo ni menilo, da je pesem s Strniševim besedilom prezahtevna za povprečnega poslušalca. A to je že tema za kdaj drugič. 

Rafku Irgoliču voščimo vse najboljše, na zdravje in na zgodovino, ki mu je bila naklonjena. Pesmi pa tudi.