Ki(ne)matika kreativne vročice

Če je bil Etceteral, ki ga sestavljajo Boštjan Simon, Marek Fakuč in Lina Rica, do predhodnega albuma hočeš nočeš nekako zasidran v zvok sodobnega londonskega jazza, naredi s ploščo Kimatika izjemen preskok. O omenjenem otoškem zvoku, ki je bil trend v začetku novega tisočletja, sta v svojih recenzijah obširno pisala že kolega Jaša Bužinel in Luka Hreščak, na tej točki pa ga je relevantno izpostaviti predvsem zato, da kot kritični poslušalci postavimo v kontekst vsebino dogajanja na novem albumu.  Kimatika je izjemno usmerjen, premišljen in dovršen album, ki predstavlja mejnik tako v repertoarju zasedbe kot tudi v pokrajini domače alternative. Obenem ga vzemite kot vabilo k interdisciplinarnemu in multimedijskemu glasbenemu doživetju, v katerem se zasedba razigra in kjer vas vizualizacije potegnejo v slikovito notranjost dotične godbe.

Kot je v enem od intervjujev povedal Boštjan Simon, se je trio pri ustvarjanju novega materiala veliko bolj osredotočil na rabo sintetizatorjev, sekvencarjev in tudi ritem-mašin. In ves ta dodatni inštrumentarij brez dvoma vpliva tako na teksturo zvočnosti kot na strukturo kompozicij. Sestavljanje ritmičnih in melodičnih vzorcev na elektronskih napravah zahteva predpriprave in nedvomno sta morala ustvarjalca glasbenega dela zasedbe sprejeti večino kreativnih odločitev že v vadbenem studiu. S tem se spremeni razmerje med dogmatičnim jazz pristopom, kjer se fiksni deli prepletajo s spremenljivimi in se manifestirajo v snemalnem studiu ter pridejo do nas kot ena izmed številnih možnih interpretacij posamezne skladbe. Eno je namreč, da imajo skladbe na Kimatiki veliko mero ponovljivosti zaradi svojega inštrumentalnega ustroja, drugo pa je, da so odlično spisane in so navsezadnje tudi produkcijsko neoporečne. 

Če smo prej omenjali londonski zvok, ki je trio vselej povezoval z miljejem projektov Shabake Hutchingsa, je Etceteral sedaj pokazal svoj povsem unikatni glas. Morda se je komu v preteklosti zgodilo, da je ob naključnem poslušanju katere izmed skladb zasedbe na radiu pomislil: »Hmmm, The Comet Is Coming?« a zdaj ni več nobenega dvoma – to je Etceteral. Seveda to ne pomeni, da je trio povsem spremenil svojo kreativno smer. Članom zasedbe je uspelo ohraniti elemente, ki so delovali že prej, in hkrati celotni zvok nadgraditi s čudovitimi sintetičnimi teksturami, vpetimi med Marekove kirurško natančne groove in Boštjanove vihrave, razgibane melodične vzorce. V uho najbolj zagrize kompozicija Gesualdo, s katero so tudi napovedovali izid novega albuma. Vsebuje vse, kar bi si lahko želel še tako zahteven poslušalec: liho metriko, fiksni melodični del, del za improvizacijo in variacije melodije. In vse to skupaj je kljub kompleksnosti tudi izvedeno izjemno lahkotno in igrivo.

Vloženi trud seveda ni ostal neopažen in Kimatika je že drugi album, ki je izšel pri tak:tilu, podzaložbi evropskih alternativnih velikanov Glitterbeat Records. To pomeni, da založniki verjamejo v kreativno vizijo trojice, saj so ji po precej medlem predhodnem albumu dali novo priložnost. In tokrat so jo v Etceteralu resnično pograbili in upravičili zaupanje. Kimatika se tako po izvirnosti kot po izvedbi zlahka postavi ob bok svojim založniškim pajdašem svetovnega ranga. 

Mimo obravnave glasbenega dela zasedbe in predvsem zato, ker gre za album, pa je toliko težje opredeliti vizualizacije Line Rice. Te so nenazadnje ključna sestavina za polno doživetje glasbe. Če bi pisali samo o glasbi, bi to bilo tako, kot če bi ob standardnem jazz triu pisali zgolj o saksofonu in bobnih, medtem ko bi klavir potisnili na stran. Zato tokrat vsaj anekdotično: po koncertu zasedbe na Festivalu GONGFEST v Novi Gorici se je ena od poslušalk, ki se je prvič seznanjala z zasedbo, dejala, da so jo vizualizacije skupaj z glasbo povsem hipnotizirale. Zaključimo lahko torej z mislijo, da je Kimatika izjemno usmerjen, premišljen in dovršen album, ki predstavlja mejnik tako v repertoarju zasedbe kot tudi v pokrajini domače alternative. Obenem ga vzemite kot vabilo k interdisciplinarnemu in multimedijskemu glasbenemu doživetju, v katerem se zasedba razigra in kjer vas vizualizacije potegnejo v slikovito notranjost dotične godbe.