Ko poskakuješ med oblaki

Tovarna oblakov. Wolkenfabrik. Čeprav ali ravno zato, ker je bil to le napis, ki so ga člani skupine opazili na turneji na Nizozemskem (morda pa je napis opazil njih?), je Koala Voice nekje na svoji skakajoči poti v treh letih po prvencu oprijemljivo našla tisto najbolj izmuzljivo. Pogled v nebo. V treh letih od udarnega prvenca, zmage na Špil ligi, skrbno in uspešno oddelanih nastopih v tujini pa do drugega albuma, solo koncerta v Cvetličarni, nominacije MTV Best Adria ACT in sodelovanja s Siddharto. Ne, Koala Voice ne riše oblakov. Še manj gradove nad oblaki. Ne. Koala Voice je kreativno proizvedla oblake, med katerimi si je (vnovič) sama napovedala vreme in prihodnost. 

Z Wolkenfabrik, ki je albumsko bolj singlovski presek treh let kot konceptualna celota, ostaja Koala Voice skupina, ki jo je še vedno treba videti predvsem v živo. Sploh zdaj, ko ima žanrsko, jezikovno in razpoloženjsko paleto, s katero skače med oblaki. Je skoraj žanr zase. Disko punk in garažni pop sta zanjo preživeti oznaki.

mpresivna vokalistka in kitaristka Manca Trampuš je odvrgla koalast kostum v Kinu Šiška, katerega produkt in legitimni hišni bend Koala Voice je. In bend s tem ni (p)ostal »večno mlad«, tak, ki se mora pojasnjevati, opisovati, našemiti ali promovirati z vsem drugim razen z glasbo samo. Zato je bilo glavno vprašanje pred drugim albumom, kako je skupini vse to uspelo, kako je posnela »tisto pravo«, s čimer se je dokazala na številnih koncertih, tudi pred Pixies, Stingom in Thurstonom Moorom. 

Koala Voice je dokaz, da se na preverjen način skozi novo prizmo še da pritegniti poslušalstvo, preseči klubsko tradicijo, in to celo z angleščino. V živo je ekipa ponesla Kangaroo's a Neighbour (2015) precej dlje, kot je sprva nakazoval album sam. Ta namreč v studiu kljub trudu Petra Dekleve (še) ni povsem produkcijsko zajel ostrine skupine, ki je v živo nesporni adut zaradi svoje samobitne povezanosti. Ni se ji treba ozirati na trende, mainstream, medije in industrijo.

Fantje in dekle so poskočili z Go Disco Go, vendar hkrati preusmerili pozornost na besedila. Koala Voice je zdaj še bolj bend, ki te kot poslušalca prizemlji in si nemudoma pribori zamaknjeno pozornost. Uvodna Sierra je kajpak lahko tudi himna zeitgeistnega bega možganov. »Nekdo je pravkar odšel v Pariz / nekdo v državo, katere imena ne znam izgovoriti«, pravi presunljiv (prosto preveden) verz v zgodbi, kjer Sierra ne preživi. Poberejo jo droge. Koala Voice ni patetičen bend, ne piše zgodb, ki bi se dobro (povedno) slišale. Ne. Sierra je zelo resnična zgodba v zelo neresničnem času. Pesem Oxygen Thief v sebi nosi ostrino, mračnjaštvo in predirljiv kitarski motiv, kakršnega je ponudil Wild Dancer, nesojeni adut prvenca. Ekorock, ki ga iz lokalne domače izkušnje globalno zakoliči, ima ostro sporočilo tudi v slovenščini: »V našem mestu v zrak spuščajo umazan dim, namesto da bi spuščali zmaje, dobimo pljučnega raka, dobimo tudi astmo, hvala vam za to, res, najlepša hvala vam za to, hvala vam, res hvala!« Krik, sporočilo, agenda, ki pokaže, da je Koala Voice v slovenščini enakovredno suverena, povrhu pa še upravičeno angažirana.

Zakaj? Zaradi skladbe Vede premikanja, kjer Trampuševa pokaže, kako zelo se zna oprijeti z glasom, besedilom in mimiko na kitarsko-basovsko podlago, v katero se četverec še bolj samozavestno ovije. V tej skladbi, kjer je Tilen Prašnikar »nesramno« prodoren z basom in mu brat Miha Prašnikar marljivo parira na bobnih, so Koale lahko tudi to, kar je (bil) Repetitor za Srbijo. S takimi komadi je Koala Voice vse, kar takšen bend mora biti: zvest sebi in svojim prepričanjem. Manca Trampuš je ob prepričljivi, dominantni in nabriti kitari Domna Don Holca neke vrste alter Lorde, le da ne v stilu Royals in večglasnega celofanastega ovijanja v nedosegljivo postadolescenco. Če namreč kaj, potem Koala Voice ni več mlad, nedolžen, pokroviteljstva potreben bend. Kar tako šteje pri Vedah premikanja, je spodleteli pogojnik. Kam bi šla, če bi lahko zbežala. Ne, ne na oblakih, zmaju ali slavi. Ne, ne. To je krik upanja. To je zreli krik upanja. 

Povratek h »klasični« Koala Voice v skladbi tipa Remain Silent pokaže, da je Wolkenfabrik geneza benda, ki mora tudi malo nazaj, da bi šel lahko naprej. Kitarsko poigravanje v molu, ki niti slučajno noče postati dur, na stabilno podlago ponudi vokalu binarno preklapljanje med dvomom in gotovostjo. Filmska, ki je postala tudi jingle spremljava za podcast Strašno hudi, je preklop v sproščujoče melodije, ki bendu narišejo nasmeh, kakršnega dobimo ljudje, ki redko ali nikoli v živo ne vidimo pravih koal.

Ampak prav za to gre. Za akustični safari. Kaj so »prave Koale«? Očitno tiste, ki se lotevajo (pre)osebnih zgodb. Julian, nesojeni adut te plošče, je komad, kakršni so ali naj bi reševali najstnike devetdesetih. Tole gre skorajda v oznako »post-klasični rock«. Zakaj? »Album Wolkenfabrik je ogledalo korakov, ki smo jih naredili od Kisovca, Ljubljane, Črnomlja, Moskve, Liverpoola, Talina, Varšave in Groningena. Zdelo se nam je skoraj več let v enem.« Koala Voice ni glas generacije, saj ta generacija nima glasu. Če že kaj, ima vokal. Koale raje pogledajo, začutijo, otipajo, kakšna ta generacija je, in v skladbi Julian, ki v obrisih spominja na nekdanje grunge favorite, pokažejo, kako je, če se bend prepusti producentu tipa Danton Supple (U2, Morrisey, Pet Shop Boys, The Cure). Kajti ko se Julian nato pretopi v Ghosts, je Koala Voice tudi bend, ki je s prvo polovico albuma pokazal in dokazal, zakaj mu je sploh uspelo opozoriti nase, nato pa razkaže duhovitost (da, tudi tako, da v knjižici, ki bi se jo s takimi fintami dalo res še bolj v nulo izkoristiti, na oblaček igrivo narišejo duhca), odprtost in spevnost, kjer indie riffe zamenjajo raztegnjeni polni akordi, ki v bend povrnejo še ne povsem razvito psihedelično melanholijo.

Kitten on a Journey je progresivni pogum in hkrati najbolj(ši) angleški tekst. A ne najboljši na albumu. To je What the French Said, ki ni le inteligentno naslovno poigravanje, kjer Trampuševa hodi med oblaki v francoščini z besedilom, ki ga še google translate vrhunsko prevede (»Jaz imam roke sonca / in oči, ki ne spijo. Življenje v mojem svetu je preprosto, / preprosto, kot si ti. Najpomembneje pa je. / V hladilniku mi je všeč, ko je poln. Rada bi bila sama, / a vedela, da ne sledim samoti«), marveč hkrati pokaže, kako žanrsko prepričljiva in jezikovno fluidna je ta glasba. In dovolj odprta, skulirana in nepretenciozna, kot pokaže špancirska, mimobežna, lebdeča sklepna pesem Talk About It (tekst Zala Gorenc).

Z Wolkenfabrik, ki je albumsko bolj singlovski presek treh let kot konceptualna celota, ostaja Koala Voice skupina, ki jo je še vedno treba videti predvsem v živo. Sploh zdaj, ko ima žanrsko, jezikovno in razpoloženjsko paleto, s katero skače med oblaki. Je skoraj žanr zase. Disko punk in garažni pop sta zanjo preživeti oznaki. Škoda le (sploh po Vedah premikanja), da najbrž nikoli ali vsaj ne še lep čas ne bomo izvedeli, kakšen vpliv bi skupina s tako karizmatično pevko, zvokom in pogumom imela z albumom, posnetim zgolj v slovenščini. Najbrž še večji. Ampak tudi tako, kot je sedaj, je Koala Voice na Wolkenfabrik tista marljiva, okretna, prodorna, pogumna in uspešna »tovarna«, iz katere se lahko napaja tudi domača kulturna proizvodnja. Wolkenfabrik ni masovna proizvodnja. Je še vedno butik. Le da zdaj med oblaki.