Kužna nespečnost

Dobro leto po prvi širši opaženosti v okviru Klubskega maratona Radia Študent in izidu prvenca Tako, da ne bi bolelo se Sara Korošec oziroma Muzikačaka vrača z naslednico – ploščo, ki ima naslov Dolgčas in je prosto dostopna na njeni bandcamp strani. Kot že ob prvem snidenju z izrazom Muzikačake, njen izdelek tudi tokrat prispe do nas brez velikega pompa, a s skromno, čistejšo vrsto nujnosti. Zdi se, kot da bi ta »dama iz Haloz« ali »one-woman-does-everything-by-herself«, kot jo označujejo in se označuje sama, še vedno bila skriti biser, ne toliko varovana, a vendarle skrivnost. Skrivnost, ki se ne izpostavlja, a je njeno vabilo k poslušanju še vedno ali nemara prav zato toliko bolj občuteno.

Muzikačaka med nas že od začetka spušča intriganten nabor sklicev in namigov, ki vodijo do več poti, ne nujno enako verodostojnih. Nekaj skladb je resda uokvirjenih v zvočni svet trenutnega bolj ali manj levopolnega, elektronsko navdahnjenega vokalnega indie popa, vendar se Muzikačaka ne zadrži, usede ali zares potopi v neprepoznavnost te mase. Samoumevnosti tukaj ni, vsaka zvočna izbira zareže razorožujoče, ogolelo. Naj bo to elementaren programirani beat, basovski udarci ali generičen »handclap« – v glasbi se ne nahajajo zaradi varnosti in potrebe po odkljukanju »nujnih« sestavin aktualnosti, temveč prej delujejo kot »in-your-face« eksplikacija tega, kar ima Muzikačaka trenutno v vreči od orodij, ki ji pomagajo pri preboju v ta posredovani, prepoznani in slišani glasbeni trenutek. Toda tisto, kar v kotlu Muzikačake brbota in se dviga kvišku kot grožnja, je predvsem glas; tu je še posebna, nesamoumevna in neklišejska klavirska igra, pa vendar je predvsem glas tisti, ki se izvije iz zbora potvorjenih glasov, ki iz njega izhajajo, ki jih nosi v sebi in v katere se vrne. 

Velik del tega se nam odstre skozi primarno formulo enega od viškov plošče, postavljenega na začetek: vse sestavine so že v uvodni skladbi Kužna nespečnost – vokalni loopi, skeletni elektronski beati, osrednji glas, slojevanje in rezi. Toda v tej konkretni intervalni, čutni in ekspresivni vsebini prihaja na dan več kot povprečje in anemičnost. Gre za pulziranje, ki je polno krvi, to je oglašanje z robov pojemanja, je nespečnost, ki nosi s seboj grozno slutnjo nečesa drugega, nemara druge resnice vsakdanjih in kot da znanih količin, kot so nespečnost, dolgčas in prebujanje ter seveda različne smrti, tišine in vzdraženosti. In ko se oglasi glas, ki z zadržano in prestopajočo intenzivnostjo odpoje »it has been many years«, smo deležni ravno tega – zadržanosti, ki brbota in obljublja neskončno več kot mnoštvo tistih glasov na sceni, katerikoli, ki čebljajo vsevprek, da bi na koncu odstrli lastno praznino, imitacijo ali psevdo dadaistično naivnost. Ravno tega glasu, tistega s Kužne nespečnosti, bi si želeli več. Toda ta kratkotrajnost nekaterih sestavin in dolgotrajnost drugih se skozi potek plošče tematizira kot ena njenih osrednjosti . Kužna nespečnost in My Dying Grandma so skoraj efemerne, četudi prevlada ravno moč te efemernosti. V My Dying Grandma, ob kateri lahko domnevamo, da je treba njen naslov brati dobesedno, postane elektronski pulz pulz telesa, umirajočega ali ravno še živečega. S tovrstnim razmišljanjem pa pravzaprav le sledimo logiki spletanja in prehajanja med esencialnimi afekti, ki nam jo posreduje ta glasba: glasba, ki artikulira novo, začasno, a tudi prenosljivo in naseljivo telo, ki se proti koncu ubesedi kot »body of nature«. 

Ena od dolgotrajnosti in konstantnosti Muzikačake pa so avtoričini glasovi, pomnoženi v zbore ter goste sloje, nedrja, objeme ali prostranosti odmeva, digitalnega »reverba«. Njegova vseprisotnost in vloga v marsikateri tvorbi popularne glasbe v širšem smislu, pa tudi takega ali drugačnega popa v ožjem, se nam ponujata v marsikatero razbiranje – tudi kadar naj bi ta odmev bil golo funkcionalen in prisoten zato, da ne bi bil opažen. Kot zgodovinski, tehnološko-inženirski oziroma snemalni ter umetniški in osebno-kolektivni psihološki fenomen pop glasba ne ponuja le premičnega odra zgodb in akterjev, katerih delovanje se razteza od eskapizma do identificiranja z vsakdanom poslušalca, temveč ustvarja in plasira naseljiv prostor, znotraj katerega lahko doživljajoči pridejo v stik s specifičnim dinamizmom afektov, enim od mnogih drugih možnih emotivnih in zaznavnih konstruktov, ki jih usmerjata koncept in notranji svet ustvarjalca. Na to namigne David Toop v knjigi Oceans of Sound – Aether talk, ambient sound and imaginary worlds, ko izpostavi inovativne aranžerske in snemalne prijeme Briana Wilsona iz zasedbe Beach Boys. V Wilsonovi glasbi, polni povečav, zborov in prividov veličastnosti, naj bi se zrcalil njegov lastni manko, ki je izhajal iz travmatičnega otroštva in se udejanjil v globokih duševnih stiskah, s katerimi se je spopadal pozneje; od razočarane mladosti pa se je preusmeril v zvok, ki je, kot pravi, postal zanj vir spiritualne ljubezni. V tem smislu je bil Wilson torej kot ustrojen za to, da se usmeri v odkrivanje nedoločne oceanskosti doživljanja, v izgubljanje v hrumenju pomnoženih glasov, v iskanje ideala vseobsegajoče kozmične ljubezni, sladkega delirija vrnitve v maternico in njene amniotske tekočine. Toda ta »delirij« je imel konkretne, inženirske in za veščino snemanja pop glasbe relevantne posledice. Podobno velja za Liz Harris, ki nastopa pod umetniškim imenom Grouper. Tudi ona ni v svoji glasbi nikoli dostopna brez enormnih zaves odmeva, ki si ne prizadevajo prikriti njene izrecne in reflektirane pozicije večne outsiderke, pričevalke nerazložljive krutosti drugih (plošča Dragging a Dead Deer Up a Hill) ter nepremostljive distance med posameznikom, njo samo, in vsemi ostalimi. In znova je šlo pri tem za pomembno vlogo biografskih dejstev, povezanih z odraščanjem v sektaškem okolju, čeprav so pri njej, vsaj v primerjavi s kakimi tabloidnimi zgodbami, posledice  ostale relativno benigne. 

Če se vrnemo k svojemu izhodišču: kje se v vsem tem in ostalem nahaja Muzikačaka? Ponudimo lahko le delen odgovor, do katerega si utiramo pot prek njene glasbe, ki jo s tem hkrati že poseljujemo s sabo. Prva plošča je nosila naslov Tako, da ne bi bolelo, tokratna pa Dolgčas. Ko nas na začetku skladbe Vsak avtorica nagovori s »Kaj je s to spomladansko melanholijo?«, zaslutimo, da ne gre zgolj za prostodušno nizanje impresij, temveč da je v ozadju te glasbe neka begotna ter hkrati kar preveč vztrajna bolečina, ki vpliva na to, kako se ta glasba oblikuje. To je glasba mehkih vdorov in kontroliranih spustov ter izgubljanj. Vdirajo terenski posnetki, sinusni piski sintetizatorskih »instrumentov«, vdira pojoči, govoreči in ihteči glas. Najočitnejša stalnica, včasih prisotna bolj kot fantom, so odmevi in zbori – ravno skoznje se kontrolirano in najmočneje artikulira pretvorjeni jok, ki postane tapiserija, mehka in ambivalentna mrena, skozi katero »gledamo« in doživljamo svet. Sicer lahko vsako glasovno in pevsko artikulacijo mislimo in slišimo kot artikuliran jok, kot krik; toda na plošči Dolgčas dejansko doživljamo pretok bolj neposredne, diktafonske sledi glasovnega zloma v obdajajoče in stalne količine glasovnih meglic. Takšen primer je predvsem Korak, ki me težko razložljivo spomni na skupino Coil in pesem Tattooed Man; potem smo temu, le da na drugačen način, priče v Šla bom na goro, ki alternira in spaja posnetke ljudskih pevk iz Podlehnika z imenom Trstenke ter njen lastni glas in klavirsko igro. V tej in pravzaprav v večini drugih skladb se nam Muzikačaka predstavi kot avtorica širšega melodičnega, intervalnega in kompozicijskega dometa kot večina ustvarjalk in ustvarjalcev, za katere se na površini zdi, da so ji sorodni, in ki vse bolj dokazujejo, da je največ, kar lahko ponudijo, molovska post rock iztrošenost ali neprepričljiva electro pop preproščina. Vprašanje, ki se nam ob tem poraja, je tako očitno: od kod Muzikačaka pravzaprav prihaja in izhaja? Morda edini odgovor, ki ga tu lahko ponudimo za epilog, je zaključna pesem Konzumirat, v kateri se zazankan glas, ki ponavlja »ne morem konzumirat ne morem konzumirat ne morem konzumirat ne morem konzumirat ne morem konzumirat« preplete z na koncu plošče spet prisotnimi beati ter podtalnimi durovskimi praznovalnimi zborovskimi deli, ki ustvarjajo vtis ambivalentnosti odrešitve, morda njeno sprevrženost ali pa, ravno nasprotno, radostno prebujenje v ugotovitev, da je nezmožnost konzumiranja tega, kar zdajšnji trenutek ponuja, pravzaprav prednost in ne slabost. 

Povsem za konec poudarimo, da v vseh naštetih instancah, situacijah in izraznih kombinacijah Muzikačaka ne preigrava nikakršnih kart, ne karte intimnosti, ne urbanosti, ne ljudskosti itd. Prav tako ne zasledimo kakega drugega paketnega aranžmaja, ki bi kot vseprisotni porok avtentičnosti to bržkone prej onemogočil. Se pravi – toliko boljše za Muzikačako in njeno prisotnost med nami.