Le Spectacle: zadovoljstvo z zadržkom

Perpetuum Jazzile je znova postregel s showom, ki ga je spektakularno napovedoval kot nov, poseben projekt, v katerem predstavlja umetnikovo življenje od začetkov do dosege cilja – uspeha. V konkretnem primeru gre seveda za uspešni prodor na tuje odre.

Perpetuum Jazzile poznamo že vrsto let kot edini obsežni zborovski sestav, ki se ukvarja z vokalno a cappello. Vse, kar se je na tem področju zgodilo po njegovih začetkih, ko je še deloval kot Gaudeamus (ustanovljen leta 1983), je posledica zorane ledine tega zbora. Seveda so do nas prišli tudi posnetki tujih vokalnih skupin in dobili smo prvi slovenski festival a cappella glasbe v Žalcu. Perpetuum pa je medtem ubiral svojo pot.

Spektakel? Vsekakor. Zadovoljstvo in užitek? Tudi, a z zadržkom.

Izstrelitev med zvezde je prinesla Africa znamenite skupine Toto. Kaj lahko naredi omemba na viralno močnem blogu, smo imeli priložnost spremljati vsa ta leta: vokalne ekstravagance, večkrat polne največje dvorane, užitek, veselje, dober izbor glasbe, izjemne priredbe, perfektne gostujoče skupine, kakovost … Trdo delo, mnoga odrekanja, amaterizem, ki to skoraj ni več, vse to je Perpetuum Jazzile.

In zakaj me je po vseh letih navdušenja novi projekt pustil neizpolnjeno, nenavdahnjeno, zakaj se me ni dotaknil kot prejšnji? Koncert v mali dvorani Tivoli je odprla priredba Don't Stop Me Now (prir. Andraž Slakan) skupine The Queen. Samo Vovk je prispeval priredbo Timberlakove Can't Stop The Feeling, nato smo slišali Bowiejevo Life On Mars (prir. Erik Bosio). Skladbo smo slišali že leta 2014 s solistom Klemnom Slakonjo, zdaj si solistično vlogo podajajo ženski in moški glasovi. Glasbeni tok je pretrgala »avdicija«, igrano-pevski skeč, ki ni obogatil ne pevcev ne glasbe; koščki skladb, kjer se solisti (Anamarija Čotar, Mojca Rusjan, Urša Nina Cigler, Katja Kovačič, Nastja Vodenik, Tara Henigman, Karin Možina, Sara Česnik, Anže Orehek, Luka Grižonič, Arian Krašna, Klemen Brezavšček, Tomaž Cör in Tadej Premužič) niti niso mogli v celoti predstaviti, name pač niso naredili vtisa. Song Of The 4 Colors Roka Goloba smo v začetku leta že spoznali v inačici s solistko Sabino Cvilak. Skladba je napisana zelo zborovsko in bi morala biti zelo natančno odpeta, tokrat pa ni bilo tako. V Disneyjevi klasiki Let It Go (prir. Samo Vovk, solistka Katja Kovačič) se je zboru prvič pridružila belgijska inštrumentalna skupina. Iskreno povedano, je bila njena vloga precej nepomembna, saj Perpetuum Jazzile spremljave ne potrebuje, zato se je ta tako zvočno kot pojavno čisto izgubila. Do konca prvega dela koncerta smo slišali še Titanium s solistko Matejo Zwitter ter novo priredbo Siddhartine B Mashine. Solist Žiga Jan Krese se vlogi Tomija M. predvsem glasovno ni najbolj približal. Obe skladbi je priredil Samo Vovk. Predstavo je zaključila še ena iz železnega repertoarja, Van Halenova Jump v priredbi Tomaža Kozlevčarja.

Sledil je predolg odmor, ko so se množice zgrinjale skozi ozko grlo do stranišč in nazaj ter mučni uvod v drugi del koncerta. Tu je sicer briljiral Toto Poznantek, ki se je v nadaljevanju spopadel še z Dominikom Štrucljem, beatboxerjem skupine, a nisem mogla ovreči misli, da se tu pridobiva na minutaži.

Drugi del koncerta se je začel z izvedbo skladb Madconove Don't Worry 'Bout a Thing (prir. Andraž Slakan) z izjemno solistko-raperko Barbaro Lipovšek in Sai Dessa (prir. Peder Karlsson), ki je kar nekoliko nostalgično spomnila na čase, ko je Perpetuum Jazzile bolj posegal po latinskoameriškem repertoarju. Sledili sta dve Slakanovi priredbi, najprej sporočilno še vedno aktualna uspešnica pokojnega Michaela Jacksona Man In The Mirror (solistka Ursula Luthar), zatem skladba, ki me je v celoti prepričala – Derniere Danse (Indila, prir. Andraž Slakan). Deloval je aranžma, zbor, predvsem pa je solistka Ana Marčun dokazala svoje sposobnosti, od dikcije do izjemnega glasu. 

Zaključni del umetnikovega uspeha so predstavile skladbe The Greatest (Sia, prir. Samo Vovk), Eye of the Tiger (Survivor, prir. Andraž Slakan), nepogrešljiva Africa (solistki Anja Koren in Mateja Zwitter) ter energična Uprising skupine Muse (prir. Samo Vovk). To bi lahko okarakterizirala za drugi višek večera, v kratkem bo tudi kot video razveselila svoje poslušalce. Koncert se je zaključil s skladbo Celebration (Cool & The Gang, prir. Barbara Grahor), ob stoječih ovacijah in navdušenju publike pa so se pevci še enkrat vrnili na oder in izvedli Agropopovo pesem Samo milijon. 

Vidi se, da ima zbor izjemno kondicijo, saj so se pevci spopadli z več koreografije (pripravila jo je Nastja Vodenik) kot do zdaj. Vendar ta name pogosto deluje tako, da mojo pozornost odvrne od glasbe, pozna pa se tudi pri petju. Tudi animacije na video wallu na poslušalca delujejo podobno. Prav tako je velika škoda, da se je ozvočenje pogosto vklopilo prepozno, denimo v primeru skladb B Mashina in Don't Worry 'Bout a Thing. Ob vsem tem se sprašujem, če je Hala Tivoli res ustrezno prizorišče za zbor, kakršen je Perpetuum Jazzile. 

Agropopova skladba v koncept dejansko ni sodila. Bila je le »tisti« element – za publiko. Saj smo vsi stali in peli, a se vseeno sprašujem, zakaj na začetek koncerta ni bila, denimo, umeščena skladba Maček Muri, saj je bilo med občinstvom ogromno otrok. Mar ni ravno ta skladba ena tistih, ki smo jih poslušali vsi starši in z njimi še vedno otrokom privzgajamo ljubezen do glasbe? Mar ni prav to začetek življenja umetnika?

Spektakel? Vsekakor. Zadovoljstvo in užitek? Tudi, a z zadržkom.

Tik pred zaključkom redakcije Odzvena smo prejeli novico, da se Perpetuum Jazzile ni uvrstil v naslednji krog izbora za nagrado Grammy. Kljub temu je to za zbor, ki je do te točke prišel kot do danes edini slovenski kandidat, velika čast, priznanje in potrditev, da dela dobro. Slišali so ga številni svetovno priznani glasbeni ustvarjalci in ga postavili ob bok največjim glasbenim ustvarjalcem sodobnega časa. Uspešno in odmevno leto zbor zaključuje z načrtovanjem prihajajočih koncertov na tujih odrih: januarja se najprej podaja v Zagreb, februarja v Berlin, nato pa z novim Le Spectacle še v Bruselj in Liège.