20.10.2024
Ljubožerski šanson
Tomaž Hostnik in Matija Krečič sta v drugo zakuhala ljubožersko mineštro. Za vse, ki ušesa radi razpenjajo širše od najožjih radijskih valov.

Hostnik pa Krečič
Ljubožerci
Celinka
2024
Prešeren je dan, kadar iz Suhe pri Škofji Loki prinese vest, da je kantavtor Tomaž Hostnik izdal novo ploščo. Če se je znova spajdašil z Matijo Krečičem, s katerim sta pred štirimi leti zasadila Mačahe (2020), je dogodek domala prazničen. Redki so namreč v domovini umetniki, ki v svojem poslanstvu vztrajajo tako pokončno kot omenjena. Ploščo Ljubožerci (2024) sta izdala pri Celinki, brezhibno jo je posnel in produciral njun stari znanec Dejan Lapanja, s kulinarično naslovno fotografijo je postregel Janez Pelko, medtem ko je ovitek oblikovala Evita Lukež, tekste pa lektorirala Jera Krečič. Godca zdaj praskata, zdaj cvilita, zdaj razgrajata (v naslovnih Ljubožercih), zdaj družno žgolita (npr. v rahločutni geološki odi Kamni). Pod odpičene aranžmaje je prvopodpisan Krečič, a ti prej kot zacementirane partiture zvenijo kot spontani dialog tesno pobratenih sodelavcev. Poleg tega da znata iz svojih glasbil brezhibno izvabiti sleherno akrobacijo, ki se utrne njuni perverzni glasbeni domišljiji, se pozna, da sta si na ti z najrazličnejšimi zvrstmi. Mešanica je sveža in vseskozi edinstvena. Ne pustita se zvabiti ne v obče klišeje ne v lastne. Naj ne vstopa, kdor išče klasičnih šansonskih form!
Hostnik je že z Drajnarjuvima vampoma, takrat ob bratu Jerneju, na ploščah Je pri nas od nekdaj znano. (2015) in Divji zahəd (2018) letvico postavil visoko. Tako visoko, da jo je z izjemo sladokuscev in kritikov malokdo lahko dosegel. Noge je potem namakal v bolj priljudnih vodah in se okitil z lovorikami z Melodij morja in sonca, Popevke in nazadnje Festivala slovenskega šansona. V Izštekanih se je razgalil v bolj rockerski preobleki, vmes z domoljubnimi epigrami v ciklu Dvakrat Josip radia Prvi izzval cenzuro Prešernovega sklada, letos poleti pa je na državni proslavi ob dnevu državnosti na odru poleg podplatov pustil mlako pentatoničnega švica.
A potolažen sem, da se šansonjerski avantgardi ni izneveril in da po srcu ostaja vaški posebnež, ob katerem lahko »kisla smetana svečenikov slovenske kritične misli« striže z ušesi. Kajti Ljubožerci so nedvomno poseben, še več, čudaški izdelek, in to v strogem pomenu pridevka. V krajinah, ki nam jih slikata »akademsko izobražena ljudska godca«, je malo znanega in še manj navadnega. Lahko se jim samo čudiš. In v čute in čustva dregneta nemudoma. Na Se ni vedla zabobni, zacinglja, potem nam kocine dvigneta prefrigana melodija in pripoved o »revi zmešani«, »k mu j pr cest / na pesku / pustlala«, »de b ga / mrəz / utišu«. Z Marijo zmolimo zadušno molitev, z Antigono si, oprtani s križem in zastavo, na ritem lončenega basa požvižgavamo. Potem ko se zmenimo, kdo bo dobil bajto, travnik in gmajno (Ti s naš), obiščemo mesarja (Kuline), ki »šiht / zna ločt ud živlena«, kadar »v rdeči tišini« »z nivesta / pleše pru ples. / Al pa zadn«. A kot pojeta na U vudnaj se j stegnu: »Se pr žvaleh ni / dost drgač! / Se pr žvaleh nkəl / ni blo nəč bol!«
Godca zdaj praskata, zdaj cvilita, zdaj razgrajata (v naslovnih Ljubožercih), zdaj družno žgolita (npr. v rahločutni geološki odi Kamni). Pod odpičene aranžmaje je prvopodpisan Krečič, a ti prej kot zacementirane partiture zvenijo kot spontani dialog tesno pobratenih sodelavcev. Poleg tega da znata iz svojih glasbil brezhibno izvabiti sleherno akrobacijo, ki se utrne njuni perverzni glasbeni domišljiji – poleg glasov, klavirja in violine slišimo še celesto, zvončke in perkusije –, se pozna, da sta si na ti z najrazličnejšimi zvrstmi. Komaj nas zazibljejo občasno kar popevkarski refreni (»Včas se m pa vseen zazdi, / de s biu angl med ldmi« v Guna nidela), komaj nas poboža melos ljudske pesmi, že nas pahneta v mesoreznico kakofoničnega modernizma. Mešanica je sveža in vseskozi edinstvena. Ne pustita se zvabiti ne v obče klišeje ne v lastne. Naj ne vstopa, kdor išče klasičnih šansonskih form!
Hostnik svojo obskurno liriko, v kateri bi marsikateri naš sodobni poet lahko iskal navdiha, potegne iz človeškega drobovja in jo razstavi brez cukra in zlizanih fraz, v sočni narečni govorici, prepredeni z idiosinkratično metaforiko in hermetično aluzivnostjo. Popopra jo s puščícami in značilnim obešenjaštvom, ki romantiko, na katero nas kdaj pa kdaj napelje, najedajo kakor lubadar smreko (»Lbezn i ket tista velka smreka«) in kakor nacionalizem patriotizem: »Nek u / samot nene / maternce / se j / splavu / sam seb / navarn / dumačin«, poje na zadnji pesmi Nek u mater dumuvin.
Ker sta tako daleč od pričakovanega, se spremni tekst njunega koncerta na Festivalu Godibodi (22. oktober, Klub Cankarjevega doma) sprašuje, ali je to sploh še šanson. Izraz se pri nas kar ne more prijeti: Mlakar se ga otepa, Hostniku gre na živce. Preveč diši po elitizmu, po epigonstvu, po antikvariatih. A drugega pač nimamo. Očitno je, da Ljubožercem ne pristajajo fraki klasičnega idioma, da izhajajo iz bolj neposrednega, naravnejšega, nevarnejšega življenjskega sveta, ki se kljub kompleksnosti izogne izumetničenosti. Hkrati je plošča tako ambiciozno zastavljena, da bi jo bilo smešno postavljati na police popularne, zabavne glasbe. Pesmi so zrastle na nikogaršnji zemlji onkraj zemljevidov, po kateri vodi le suški kompas in o kateri lahko kritik samo besediči. Zato pa morda morajo ostati zunaj predalov.
V glasbi se je iz nekega razloga bolj kot v katerikoli drugi umetnosti zakoreninilo latinsko reklo, da se o okusih ne razpravlja. Pač! Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse glasba, kar zveni. Pri umetnosti ne gre samo za to, ali nam delo ugaja, ali dobro opravlja to ali ono družbeno funkcijo. »Umetnina je dobra, če je nastala iz nujnosti,« piše Rilke v Pismih mlademu pesniku. In zato je ne more biti brez umetnika, ki ne ustvarja zato, ker more, pač pa ker mora ustvarjati in ki je zato v prvi vrsti zvest ustvarjalnemu vzgibu. Ta mu ne da miru, dokler ga brez kompromisov ne izrazi. Tudi če ne prija čutom poslušalca, tudi če smrtnikom v njegovih višavah kdaj zmanjka kisika in bi jim prav prišel oddih, vendarle je ta pristni pogled – oziroma posluh – tisto, s čimer nas zahtevnejša umetnost obogati; ker izzove in razširi našega. In Hostnik pa Krečič, naj jima gredo zabavljaške plati muzikantstva še tako v slast in od rok, sta v prvi vrsti nedvomno to: umetnika. In nas bogatita.
Čeprav na ljubožersko mineštro, ki sta jo zakuhala, morda ne bi povabil tašče, jo priporočam vsem, ki ušesa radi razpenjajo širše od najožjih radijskih valov. Brbončice se je ne bodo zlepa privadile, je pa odlična za prebavo in raztegovanje človekovega duha. Tega mu je danes še kako treba.