Markacije kompilacije

Stojna. Kočevska Stojna. Ne, ne več zgolj pogorje, zahodno od Kočevja, Stojna je prva slovenska nadžanrska transverzala. Pot s šestnajstimi markacijami, ki vedno vodi v – Kočevje. Šestič špila, gode, brunda, razbija in kriči kraj z najzvestejšo kompilacijo. Začelo se je z idejo Grupni (2012), kjer je bil pogoj le domorodski potni list, kar je nato rodilo Lik Of (2013), kjer je shodilo tisto, kar vsakoletni kompilaciji daje največjo težo: dotlej neobjavljeni material. Kočevje špila je po kompilacijah Razkačeni (2014, fotošuting), Zastonj (2015, borba proti zastonjkarstvu) in Ubrano (2016, ubrani duh tam, kjer ga ni pričakovati) naposled (p)ostal odtis časa in še bolj prostora. Kaj prinaša Po Stojni? Sprehod, ki pokaže, kako veliko, široko, večplastno je Kočevje. 

»Vsako od petnajstih skladb smo na prav poseben način povezali z različnimi, vsem dobro poznanimi lokacijami na kočevski Stojni, v upanju, da bi vsaka izmed njih našla svoje mesto v zavetju našega prelepega kočevskega gozda,« je bil moto Jerneja Drobniča, vodje letošnje kompilacije, ki se prevede v markacije. Če greste na navedene točke, boste na lesenih odrezkih naleteli na QR kodo, vaša naprava pa s krajem povezani komad. Da, medvedi so dobili resno konkurenco. 

Po Stojni je plošča, ki ima 15 postaj na enournem potovanju, kjer je Kočevje na samo zašpilalo, temveč prežagalo, premigalo in izpovedalo svoje leto. Morda nima ključne točke, ključnega razgleda. Nauk, finta, poanta je v popotovanju samem. Kočevje špila gor, dol, naokoli.

Da bo to popotovanje, mestoma vandranje, mestoma poskakovanje in še marsikaj vmes, nakaže uvodna skladba Dobro jutro sonce. Težko se bolj(e) jutranje pozdravi (morda je v tej maniri le še Na Kum od Orlekov). Z mrmrajočim, ušesom mamljivim refrenom nato Roman & Sebatage nastavita hitič ter ploščo odvlečeta stran od urbanih godb, ki so bile gonilna sila prejšnje kompilacije. Ko se sonce zbudi, se slej ko prej pretopi v Delirij, kjer zasedba Jaguar Februar iz precej pričakovanega štiklca zgodovinsko, bluesovsko stopi na žogo. Ustavi vse. Hibernira. Le markantni saksofon predre in podre kočevske gozdove. 

Matthias & Band z Ata mi je reku ponudi kantavtorsko ostrino, žilico za nostalgijo, ki je pravzaprav upor, skorajda nadaljevanje skladbe Oče, s katero se je (z očetom) davno tega boril Andrej Šifrer. In tako skladba tudi zveni: kot tisto najpogumnejše, kar zmore naše kantavtorstvo. Tako gre popevkarski talent s sporočilnim tekstom: »Bil je komunizem in nisi smel rečt / kar želu bi sam«. Ata mi je reku je stara popevka, ki zna stati v sodobnem času in si vzame čas, da se konča s kitarsko solažo, kot je ne slišimo pogosto. Skupaj z moralnim naukom: »Kdor se z otrobi druži, ga svinje požro«; ostro, ni kaj. 

Po trojni dozi bolj ali manj taborniško akustične melanholije Kočevje zavije na Slovenski vrh, kjer Joe Krosher ponudi svoj elektronski preblisk, možen najbrž res samo nekje tam daleč visoko. Morda je Messin' Around res največji ekskurz te kompilacije, vendar kaže na pogumno združevanje na prvi posluh nezdružljivega. Toda Joe Krosher ima v refrenu, ki koketira z devetdesetimi, da bi danes zvenele še bolj didžejevsko, vseeno pohajkovalni motiv. 

Če bodo Prismojeni profesorji bluesa iskali kdaj v Kočevju predskupino, se ponuja Voodoo Weekend, kajti Papa Legba (Coketown cowboy) je inštrumentalni šus od uvodnega vdiha z ustno harmoniko na ravno prav nastavljeno kitaro, ki jima spremljevalni vokali za hip pridajo posebnost, kar komad naredi vreden Ledenika. Bobnarski solo z basovskim uvodom? Kdo še to snema? Ja Kočevci, kdo. Preredko, a nujno potrebno, sploh v komadu, ki tako izrazito, četudi prežvečeno govori o tem, kako mama in ata rečeta ne, vrag pa seveda zašepeta ja. Robert Johnson bi se v Kočevju dobro izgubil. 

Ko se blues prelije v postgrunge rock prek The Cowmonkeys, Kočevje v Eleonorini jami špila, kakor ravno se od takih kompilacij najbolj pričakuje. Trdo, povezano, bendovsko. One je komad, kjer ima Kočevje tisto lastnost, da zna verze in refrene učinkovito ločiti. Težko pa se je znebiti občutka, da bi bil ta komad v slovenščini resen potencial za še kaj več, in sicer zato, ker se tako klasičnega rocka ne sliši več pogosto. 

Če je na prejšnji kompilaciji Vocabella z Le poljubom postregla z bolj klasičnim poprockovskim komadom, je pesem Ko čas se ustavi drznejša. In to ne samo zaradi aranžmaja, ki ponuja naštudirane jazzovske večglasne pejsaže osemčlanske skupine, temveč tudi s solističnimi mojstrovinami. Glavna odlika komada je, da je proti koncu refren takšen, da se v pragozdu Strmec da na glas zažvrgoleti refren »In ko čas ustavi / steci za mano / ujemi me na poti v neznano«. Vocabella ima v Lei Likar in druščini več kot dovolj izkušenj, da se ne ustraši sodobnosti v resda precej klasičnem komadu.

Če bi radi le eno pesem, ki bi povzela ploščo, bi to bila Separe zasedbe Static. Predfilm za celotno ploščo, saj je žanrsko tako pestra, vodi nas od bluesa do večglasja in od funka do rocka, kar ustvari separe, kjer je očitno za kočevski gozd dovolj prostora za neutesnjeno kreativnost. »Kaj zdaj? Rabiš čas? Naj govorijo, kar želijo,« je udaren refren, še bolj pa domiselna igra besed »stereotip vsakemu trip«. Separe ponuja konkreten premislek in sprašuje, zakaj je boljši stereotip. »Bolš to kot pamet / ura beži / če nisi 'on time' / jo ne ujameš«. 

In potem je tu kočevski večni adut, izkustveno dolgobradi Nčodnč. Po skladbah Everyman (2015) in Downright (2016) je bend na Kočevje Špila svoje ustvarjanje »prevedel« v materinščino, in to skupaj s Kosmatimi dlesnimi. Rezultat? Nepopisni obisk trgovine! »Ko pridem u trgovino me zmeni neki zmoti / 150 ljudi in vsi stojijo mi na poti / na poti do blagajne kilometrska je vrsta / tip stoji pred mano si po nosu vrta.« Zveni znano? Zveni, ne? Skladba Ne bom se zadržvau je najbrž najboljša takrat, ko gre za lokalni šus, a je zlahka prenosljiv na nacionalno (in širšo) javnost. Gverilsko veteranski metal je dobil skladbo, ki jo je morda potreboval, trinajstletna kariera gor ali dol. 

Zapušanci so v tem paketu kompilacije z Zapuže town naredili za Zapuže to, kar je Bob Marley naredil za Jamajko. Ali S.A.R.S. za Beograd. Ali Dubioza Kolektiv za Bosno. Zapuže Town je letos etnofreejazzovski trip Zapušencev, ki je bolj »up« kot »down«. Že zaradi pihalske solaže. Skupaj z anticentralističnim refrenom: »Ekipa je zbrana / iz Zapuž se vidi Ljubljana / iz Ljubljane pa ... the most beautiful village in the world de ...« Če je kdaj kaka vas postala kraj, mega mesto, so to postale Zapuže. Legitimni hitič, ki bi lahko, če ne že moral preseči lokalni vic. 

In potem je tu nekaj čisto drugačnega, samosvojega: D Splash. Funk. Rock. Blues. Soul. Jazz. Vse to je tu doma, s tem da je Buongiorno paycheck oda posttavčarjanskim plačilnim večerom. Komad, ki kljub svoji izvežbani inštrumentalni igrivosti resno opozarja na resne napade z noži. Ker tole je »friday night fever«. Bolj ostrina kot vročica petkove noči, očitno tam nekje okrog Fridrihštajna. A še bolj kot nož režeta bas in sklepna solaža na klaviaturah, vredna najboljšega sedemdesetih. Poleg plače, kakopak. 

Počasi se proti koncu, ki se vse bolj odmika, Po Stojni vrne po poti, kjer je kompilacija začela, saj Kristijan 34 (iz)pove svoj evangelij Križ. Odrešenje se lahko najde na Livoldskem vrhu, kjer se da Gospoda slišati z orglicami, inštrumentom, ki precej izstopa na letošnji kompilaciji. Skoraj totalno, brezbožno nasprotje, tam nekje spodaj, globoko spodaj, je Extended Veins z blasfemičnim elektro industrial šusom, ki se res upre v Rebellion. Zato je Kočevje špila tako plodna in vztrajna kompilacija – ker da prostor res vsem(u). Rebellion je štikl, ki ne bi mogel biti bolj samosvoj, prodigyjevski, totalni trip, tam nekje na vrhu smučišča. Smack my bitch up!

Zato pa je konec rep h glavi. Najprej je tu Paralelni svet Marjana Hladnika, kot ga vidi ekipa D.O.G., kočevski Mario Špinel, kjer se sanje očitno začenjajo pri 64 letih. Paralelni svet Marjana Hladnika je komad, ki zveni kot prevod, ampak deluje tako pristno, da je zgodba oprijemljivo pred očmi. Konec začuda ni akustičen, kot bi pričakovali, temveč bluesovski, tam doli v Črni jami, kjer Pavle Benič pove, kako bliski cefrajo noč in ceste delajo za hladne zvezde. »Le kam se ti mudi, / postoj, ozri se / in ne pomišljal dvakrat« pa tudi povzame naslov tokratnega kočevskega muziciranja. 

Po Stojni je plošča, ki ima 15 postaj na enournem potovanju, kjer je Kočevje na samo zašpilalo, temveč prežagalo, premigalo in izpovedalo svoje leto. Morda nima ključne točke, ključnega razgleda. Nauk, finta, poanta je v popotovanju samem. Kočevje špila gor, dol, naokoli.