Medvedi ne bodo spali

Po taki kompilaciji ... uf. Ko Kočevje izdaja svojo četrto kompilacijo Kočevje špila: Zastonj z bolj ali manj (ne)znanimi, vsekakor pa, kar zadeva te komade, neobjavljenimi lokalnimi akterji, bi bilo resnično žaljivo, če bi bil medved prva stvar, ki bi nam padla na pamet ob omembi Kočevja. Medo? Ah, ne! Preprosto ni ne pošteno ne nič. S tako produkcijo, pristopom in obiskom (nekdanje) klavnice za potrebe naslovnice lahko šprica samo dvoje: kri in/ali kreativnost. In v primeru zastonjskega muziciranja šprica oboje.

Zapušanci poženejo motorko, ki poseka tisti del gozda, zaradi katerega lahko sploh vidimo posamezna drevesa, in svojo Zapušansko tako, da nemudoma izvemo, zakaj nam ne bo dolgčas. Novi val, nova zgodba, svež pristop. Še kaj? Ja. Mrmral sem si zraven, že zaradi pihal.

Kosmate dlesni prinesejo z Volim te rock devetdesetih, obiskan in obujen na novo. Dokaz, da bi se lahko še kakšen slovenski bend vsaj okvirno lotil spet tako direktnega punka, kaj šele tako dodelanega sporočila v tujem jeziku, ki ni angleščina.

Static prinaša južnjaško verzijo sodobne kombinacije neo-woodstock-soula z vsemi ostalimi žanri, predvsem popom in rockom. Pa saj to poskuša pol scene, odkar je zasedba Leelojamais pustila za seboj krater migetajoče razgibanega žanra, ki ga imajo v Sloveniji izvajalci skorajda še raje od publike. To si ti je Panda na precej več vrtljajih in song, ki bi preprosto moral »delati« v vsakem baru.

Za Gero & Urban Click bi se lahko reklo, da se prav tako vrača na začetek. Dodelana produkcija, izstopajoča melodija in drdranje MC-jev skorajda v drugi plan potisnejo tisto najpomembnejšo stvar v hip-hopu: beat. Komad Ugasn zvočnike bi ne samo lahko, temveč bi moral biti izveden v stilu kultne pesmi V letu 00. Tako pa izpade kot skica, sicer nedokončana, a neverjetno potencialna. Ravno nasprotno bi lahko trdili za skladbo No rules, ki prinaša dobrodošlo dozo elektronike v izvedbi dvojca Joe Krosher & Urška in je v »radio edit« izvedbi pričakovano sfiniširan, dodelan in polikan song, ki pa mu vendarle za potrebe kompilacije (sploh z vidika elektronike) manjka pika na i, neki dodatni šus.

Tega z obrestmi, kot repete, postreže Sell Out. Bend je dovolj dolgo na sceni, da je vajen vsega dobrega in hudega in ve, kako začeti komad za kompilacijo. Na uvod v Vse se vrti bi bili ponosni tudi v skupini Elvis Jackson. Ampak po štirinajstih letih, času, ko bend skače v svoji ska-punk viziji gor in dol po državi, se vseeno kmalu ugotovi, zakaj se je vmes zgodila epidemična evforija ob S.A.R.S.-u in Dubioza Kolektivu. Slovenščina sploh ni problem, saj jo skupina spelje v mamljiv refren. Manjka ... undergrounda, divjine, džungle.

Tudi osebki iz The Cowmonkeys niso ravno od včeraj. Še zdaleč ne. Pozna se, skorajda takoj, uigranost več kot kompatibilne zasedbe. Intrigantni komad Vultures spaja najboljše iz zadnjih let, težava je v tem, da je tovrstno iskanje puščave Queens of the Stone Age ne toliko zamudno, kolikor je prehitro preveč očitno. Vendar je treba vseeno priznati, da dajo Cowmonkeys odličen kompliment svojim vzornikom; to pa je nekaj, kar danes ne uspe ravno vsakomur.

Skorajda veteran (pravico do tega naziva ima te dni že vsak z desetletjem na sceni) je tudi Nčodnč, bend z enim najboljših imen pri nas. Čeprav je bend na facebooku strnil svoj žanr v »trashier metal band«, je tisto, kar slišimo, bližje post-grungu, ki ga je Metallica z(a)grešila najprej prvič (Load, Reload), nato pa še huje drugič (St. Anger). In ravno revitalizacija post-trasha Nčodnču nekako uspe, morda zato, ker je Everyman ubijalsko direkten štikl.

Roman Zupančič s svojim Zadnjim taxijem poskrbi za ne le nujno potreben žanrski premor, temveč tudi za premislek na kompilaciji. Okej, Roman je glede na svoj staž ata, mama, boter in še kaj te kompilacije, toda Odpelji me srce je vsekakor vrhunec albuma. Pa ne toliko zaradi urbanovskega stila (po Damirju Urbanu), temveč zavoljo koncepta vesoljskega komada, ki bi taval tam nekje, če ne bi bil refren tako ... tukaj. »Odpelji me ... / odpelji me srce / v nek drug svet / kjer bom razumel ...« Vrhunsko!

Enako velja za Sebastjana Vukana (Sebatage), čigar Želel bi si je skorajda eskapistična, kot tavanje, odtujenost ali dobrodošel izlet, na katerega nihče ne upa, a je izjemno poplačilo za tiste, ki vendar tvegajo. Komadu, iskreno povedano, manjka marsikaj, kljub temu pa prepričata pristop in karizma skorajda zakritega vokala, ki nekako po dolgem času mežika Tomažu Pengovu. Želel bi si ima potrebno zasnovo, akorde in strukturo, da pokaže, kako se da v slovenščini delati kantavtorske skladbe nove generacije.

Z Black and Blue od Voodoo Weekend bi dobila kompilacija, ki jo tu ocenjujem kot sprehod z vmesnimi postajami, že skorajda preveč melanholično, zasanjano in odtujeno smer, če ne bi bila solo kitara tako psihedelično prepričljiva. Že res, da pesem ne ve natanko, kaj bi rada bila, a ravno to jo dela tako prepričljivo, morda zaradi chill-out blues popa, ki se svetlika nekje spodaj.

Ida Aupič lovi, in to ne prvič, skozi svojo pesem nekaj, česar ne more točno ujeti, ker tako očitno beži. Morda to ponazarja že refren pesmi In me ni in živim, ki je vsekakor prepričljivejši kot celota. Idin navdušujoči pripovedni vokal bi zmogel še kaj, ko bi mu le skladba razen refrena dala še kako drugo zaslombo. Kantavtorstvo namreč ne more graditi izključno le na motiviki kitarsko-klavirskih duelov, ki gredo prehitro mimo, da bi si jih zapomnili. 

Ko prileti FM Lydia, skladba zasedbe 4 Dementions, kompilacija dokončno zavije v svojevrstno rovtarsko gozdnato bizarnost. Ampak da ne bo pomote: na tej točki albuma je to več kot dobrodošlo, težava je prej v tem, da zasedba 4 Dementions preveč skaklja sem in tja med sicer rigidno zastavljeno osnovo. Zakaj torej? Zato, ker je dandanes smoter takih prog-rock instrumentalnih šusov dokazati superiornost posameznih instrumentalistov. Povedano drugače, ko solira en glasbenik, vsi drugi komaj čakajo, kdaj bodo na vrsti s svojim solom. Taki preskoki med solažami bi bili razumljivo okorni, ko bi danes v studiu trak še vedno rezali s škarjami, a ti časi so mimo. Ta komad nam kaže, zakaj je nekoč deloval bend z imenom Yes in zakaj je skupina tipa Korni grupa še vedno v kolektivnem spominu teh prostorov.

Le spomin, ki leze iz kitare in vokala Matthiasa in njegove skupine, ima to nesrečo, da nas že z naslovom spomni, zakaj je novomeški Dan D vztrajal in naposled posnel komad Le naprej tako, kot ga je. Že res, da je bolje, kadar ima takšen komad, kot je Le spomin, svoj naturalistični prizvok, vendar Matthiasov vokal ne more priti blizu tistemu, ki je bil najbrž iztočnica za nastanek tega komada.

Še dlje zatava skladba Povej skupine The Perception. Tako kot se izključujeta ime skupine in naslov skladbe, tako delujeta tudi kitica in refren. Povej bi lahko bilo dinamično in zanimivo nadaljevanje tistega, kar so počeli v Nude, a prehitro postane blaga, lahkotna verzija indie rocka, v katerem so se z leti naposled udomačili Eskobars. Če nič drugega, je Povej komad z obetavnim refrenom. Mar niso kompilacije namenjene ravno temu? Če je odgovor da, potem je tisto, kar prinaša The Perception, čisto zadovoljujoče.

Morebiti pride zato na žanrsko tako raznovrstni kompilaciji pesem Vsi moji prijatli absolutno prepozno. To je to! Pubeci iz zasedbe Skaktus so veterani svoje lige in iz neke druge generacije, vendar prav takšna izvedba, ki je skorajda predstava, pokaže, kako se streže stvarem, če se hoče. Ja, Skaktus je vedel, kako in kaj, ko je šel to snemat. Vplivi so seveda očitni (Doživjeti stotu), ampak so zdaj že toliko oddaljeni, da komad vseeno prepriča. In ko smo že pri vplivih: skladba Falling, ki jo izvaja Use, je ultimativni novodobni poklon Davidu Bowieju, čeprav v skladbi teh inspiracij kmalu zmanjka, saj skupina preizkuša preveč različnih fint. Teh je pravzaprav že toliko, da Falling na koncu izpade celo kot resnično avtentičen komad.

Za konec je Kočevje postreglo s kolektivom Ram Session, ki me je s svojim »jebivetrskim« pristopom navdušil že lani na Šou Rocku. Tokrat se je ekipa odločila za še očitnejšo revitalizacijo šestdesetih. Ali je njena umestitev na rep kompilacije na mestu? Ne, zvrstila bi se lahko že dosti prej. Ram Session nosi v rahlo nesrečno naslovljeni pesmi Circus mind (Pt. 2) poseben vajb: preveč izstopajoče orgle kot da nas želijo povrniti v šestdeseta, a se nekje vmes ob vokalu spomnimo: Hej, to je Kočevje!

Če je bila poanta tokratne kompilacije krvavenje in klanje, potem je vprašanje, kaj naj bi bolj krvavelo: prsti, glasilke in trud izvajalcev ali naša ušesa, ki so vajena, da se z žanri ravna, kot bi se vozili po makadamu. Skratka, končnega odgovora ni oziroma ta variira od poslušalca do poslušalca, vsekakor pa kompilacija zdaj že četrtič dokazuje, da tovrstne akcije niso samo smiselne, marveč potrebne, nujne in dobrodošle. V nasprotnem primeru bodo ... vse pojedli medvedi. In v Kočevju medvedi trenutno ne morejo računati na uspeh, kajti kreativnosti in žanrov je toliko ... Če bodo slišali to kompilacijo, jim bo ostalo bolj malo zimskega spanca.