MENT Ljubljana 2017- I. dan

Tretja edicija festivala MENT Ljubljana se je v CUK-u Kino Šiška pričela s konferenčnim programom. V sozvočju z razstavno plakatno akcijo so se v pogovor zapletli Darko Kujundžić (Vizualab), Karlo Medjugorac (Sito), Zoran Pungerčar (Look Back And Laugh) in avstrijski underground dizajner Idon Mine. Beseda je tekla o prepletu grafičnega oblikovanja in glasbe. Izpostavili so razliko med grafičnim oblikovanjem plakatov in ovitkov za albume, in ker običajno plakat na zidu opazimo zgolj enkrat, naslovnica albuma pa je večna, se večina seveda raje loteva oblikovanja slednje. Spregovorili so tudi o spremembah, ki so nastale ob množični uporabi družabnih medijev. Strinjali so se, da je, kljub temu da glasbena industrija vlaga neprimerno manj v grafično oblikovanje kot na primer v času pred digitalizacijo, možnosti za napredovanje še ogromno, saj so se pojavili novi ljudje, ki znajo ceniti njihov trud. V prihodnosti želijo delati na dolgi rok, kar pomeni sodelovati pri izdelavi treh ali štirih albumov za določeno glasbeno skupino.

Ob 19. uri so na slavnostni otvoritvi spregovorili predstavniki MENT-a Ljubljana in CUK-a Kino Šiška: Andraž Kajzer, Matjaž Manček in Simon Kardum. Uradno je festival odprl župan Zoran Janković, saj je MOL generalni sponzor festivala. Andraž Kajzer je pozdravil stare obraze, pa tudi nove, kar pomeni, da se MENT z leti številčno krepi. Matjaž Manček je zagotovil, da nas v treh dneh na osmih koncertnih prizoriščih čaka obilna doza rock'n'rolla.

Medtem ko so se obiskovalci posvetili pokušini hrane in pijače, je čast otvoritve glasbenega programa pripadla Tinetu Grgureviču oziroma Bowrainu, ki se je na MENT-u predstavil že lani; v barskem vzdušju je odigral set minimalističnih repeticij. Ob 20. uri je na veliki oder Kina Šiška stopila domača štiričlanska zasedba. Z umestitvijo na začetek glasbenega programa je organizator zadel žebljico na glavico, saj se je že takoj nabralo zajetno število obiskovalcev, ki so prišli podpret enega najobetavnejših domačih bendov. Udarni indie rockerji Koala Voice so stari znanci evropskih showcase festivalov in vedo, kako se stvari streže. V suverenem nastopu so odigrali tudi hite, kot sta diskoidni Go Disco, Go ter psihedelični Vede premikanja, edini komad, ki ga izvajajo v slovenščini. Do vrhunca so občinstvo pripeljali s popularno skladbo Wild Dancer, ki je nudila oblilo užitka tako izvajalcem kot obiskovalcem. Skupina je pokazala velik napredek v kvaliteti v primerjavi z nastopom na MENT-u pred dvema letoma, kar gre pripisati izjemni koncertni kilometrini. Dobro zastopanemu občinstvu to ni ušlo iz pozornosti in je zato bend nagradilo z gromkim aplavzom. 

V mali dvorani Kina Šiška je nato nastopila petčlanska zasedba estonskega  kitarista Erkija Pärnoje, ki sloni na mehkejšem in v reverb potopljenem kitarskem zvoku in inštrumentalih, ki se kar malce preveč plaho in čistunsko spogledujejo z mehkejšima linijama shoegaza, post rocka in odmeva americane. Bend se kiti z nazivom progresivne glasbe, toda na odru zveni bolj kot še ena bleda indie zasedba. V kontekstu prvih dveh žanrov zveni preveč medlo, skoraj kot bi v tej glasbi razvodenele vse zanimive žanrske usedline obeh žanrov in se umaknile brezbarvni eteričnosti, nad katero suhoparno plava melodičen zven električne kitare. Na posnetkih Pärnoja ustvarja občutek sanjavost s pršenjem in dušitvijo zvena kitar ter sintetičnih linij klaviatur v morju reverba, v živo pa se ta pristop precej bolj izčisti in zato postane ta glasba dokaj suhoparna. Zasedba je dobila večji zalet in konkretnejši zvok v zadnjem delu, ko sta skupaj zazveneli akustična in električna kitara, nianse pa so glasbo bolj približale zvenu predelanih korenin različnih ameriških godb, ki jih označujemo z imenom americana. V veliki dvorani sta se na večjem odru nato rahlo izgubila britanski duet Heymoonshaker, dva mlada ulična nastopača, ki sta spojila surovost kitarskega zvena in glasu bluesa ter sodobne elektronske ritme hip hopa, breakbeata, dub stepa in sodobnih sežemanj EDM-ja v obliki glasovnega beatboksanja. Spoj sam, razen da je trendovsko posodobljen, ni nič novega; blues se spogleduje s hip hop tradicijo že dve desetletji, omenimo zgolj zasedbo Little Axe, projekte članov dvojca Black Keys in kompilacije založbe Fat Possum. Premik dvojca Heymoonshaker z ulic, malih barskih in klubskih odrov na večje odre še ni dozorel v pravi meri. Forma sama se namreč kljub suverenosti in tehnični izpiljenosti kaj hitro iztroši, mehčanje zvena kitare in izleti v bolj akustične baladne vode ob hkratnih nepotrebnih ritmičnih izletih v iztrošene forme dubstepa ter dodatku malce pretirane odrske poze pa kvečjemu razvodenijo izvorni zven dueta. Še to: z govoričenjem se seksualni naboj skladb prej ubije kot vzpostavi. V mali dvorani je sledil prepričljiv skupek polpreteklih tradicij, in to predvsem ameriških vej kitarskega punk rocka, za katerega je poskrbel norveški trio Sauropod, ki ga zvensko med drugim določa medigra moškega in ženskega glasu kitarista in vokalista Jonasa Røyenga ter basistke in vokalistke Kamille Waal Larsen. Ta modus v spomin hitro prikliče sorodnosti z ameriškim legendarnim bendom Pixies, ki se mu trio zvensko in v formi večkrat približa. V živem nastopu triu kljub energičnosti in trdnosti zaenkrat primanjkuje nekaj več lastne izraznosti. Prvotni program prvega dne festivala nam je zatem obetal ponovno snidenje s kultno ameriško punk rock zasedbo Deerhoof, ki pa je morala zaradi bolezni odpovedati vse nastope na evropski turneji. Zamenjal jo je estonski hiphoper Tommy Cash, ki je s spremljajočim didžejem uprizoril lastno verzijo nabuhlega, v zvoke sodobnih rejvov in EDM masovk odetega hip hopa, ki se v besedilih in vizualni podobi navdihuje pri estetiki Die Antwoord in jo rahlo priredi sebi. Vsekakor Tommyju Cashu pri posredovanju takšne podobe, kot si jo želi, bolje uspava v videospotih, medtem ko na odru ne deluje najbolje. Večer je zaključil domači sedemčlanski bend Leni Kravac. Lani se je na MENT-u predstavil z gverilskim nastopom, ki ga je izvedel na ploščadi pred Kinom Šiška. Sledila je evropska turneja od Baltika do Francije, ki je letos bend pripeljala nazaj v Ljubljano, v malo dvorano CUK-a Kina Šiška. Žurerski Leni Kravac t. i. balkansko glasbo plemeniti z drum'n'bassom, funkom, romsko glasbo ter jo začini z odlomki znanih komadov Shakire, skupine Prodigy ter romske himne Djelem Djelem. Bend krasi tudi nenadna sprememba ritma in razpoloženja. Čeprav se pevka in pevec izražata v srbskem jeziku, se ekipa želi predstaviti tudi občinstvu, ki ne pripada južnoslovanski jezični skupini, kar se je pokazalo ob razvitju transparenta sredi razvnemanja publike, na katerem je z velikimi tiskanimi črkami pisalo: Dye josh jednoh! Na koncu nastopa je občinstvo, ki je med koncertom plesalo kot v transu, skandiralo: »Hočemo još!« Toda čas nastopa je bil določen za vse enako in bend se je poslovil.

Prvi dan je minil v znamenju predstavitve raznolikih vej popularne glasbe, kar je šele uvertura v dneva, ki nas še čakata. Časovnica menjavanja bendov v mali in veliki dvorani je tekla do minute natančno. Edini problem, ki se je pokazal, je bila majhnost male dvorane, ki je na nekaterih koncertih pokala po šivih. Večer je krasila izjemna komunikacija, ki se je vzpostavila med nastopajočimi in publiko, in to kljub dejstvu, da nobena izmed skupin ni pričarala kakega pomenljivejšega vrhunca, ki bi resnično zaokrožil večer. Odpoved zasedbe Deerhoof se je v tem smislu vsekakor poznala. Če za konec pogledamo na dogajanje še s perspektive showcase festivalov, se ponovno srečamo z vprašanji o generičnosti produkcije in izrazov, o kopijah in klonih, ki so lahko zanimivi v lokalnem kontekstu, v mednarodnem merilu pa ne. A to so nenazadnje ustaljeni mehanizmi glasbene industrije, ki tovrstne ustvarjalce potiska pod žaromete; showcase festivali pač spadajo v ta okvir. Obenem se je ob prvem večeru pokazalo še nekaj: obisk koncertov je bil množičen, navdušenja nad nastopajočimi ni manjkalo, kar pomeni, da se tudi koncertno konzumiranje glasbe počasi prav tako vpisuje v polje hipne fascinacije in konzumacije.